Jedro

S sklepom o popravi pomot sodišče popravi napake oziroma pomanjkljivosti in neskladja med izvirnikom sodbe in pisno izdelano sodbo, ne more pa odpraviti vsebinskih napak in pomanjkljivosti v izvirniku sodbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba sodišča druge stopnje in sklep o popravi pomot se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega A.F. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 217. člena KZ, kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ in poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, za katera mu je izreklo enotno kazen dve leti zapora, glede kaznivega dejanja izdelovanja in pridobivanja orožja in pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po drugem odstavku 309. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ je sodišče postopek ustavilo, za dve kaznivi dejanji tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ in kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ pa je sodišče zavrnilo obtožbo. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovankam ter odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J., ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu, ki je izjavil, da vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru ni izjavil. B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Obsojenčev zagovornik je v zahtevi za varstvo zakonitosti kot kršitev po prvem odstavku 371. člena ZKP navedel, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep o popravi pomot v nasprotju z določbami kazenskega postopka, saj je pod točko IV izreka popravilo izvirnik sodbe. Sodišče s popravnim sklepom ni popravilo pisnih pomot, ampak je spremenilo sodbo, ki je bila izrečena po končani glavni obravnavi dne 7.3.2007. Zagovornik je v zahtevi dodal še, da je treba sodbo sodišča prve stopnje zaradi nerazumljivega izreka razveljaviti. Namreč, obsojenec je glede na opise v izreku sodbe kazniva dejanja goljufije, opisana v točkah II/3, 4, 5, 7, 8, 9, 10 in 11, storjena z uporabo bančnih in kreditnih kartic, storil, še preden je te kartice ukradel. Pri kaznivih dejanjih goljufije, opisanih v točkah II/12, 13, 14, 15 in 16 pa se sodišče sklicuje na tatvine bančnih in kreditnih kartic, navedenih pod točkama I/9 in 1/10 izreka, čeprav teh dveh točk pod točko I izreka sploh ni. Zagovornik opozarja na določbo prvega odstavka 364. člena ZKP, po kateri se mora pisno izdelana sodba popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena. Pri popravku sodbe se niso upoštevale pripombe tožilstva, prav tako je bila s popravkom spremenjena sodba sodišča prve stopnje v točki IV izreka.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni določno opredelil, katero od kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja, iz same vsebine zahteve pa je moč ugotoviti, da zagovornik pravzaprav uveljavlja kršitev drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

8. Sodišče prve stopnje je 7.3.2007 po končani glavni obravnavi razglasilo sklep in sodbo ter nato napravilo še pisni odpravek teh dveh odločb. Zoper obsodilni del sodbe je obsojenčev zagovornik 3.5.2007 vložil pritožbo, ki je bila skupaj s spisom predložena v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani. Višja sodnica, ki je zadevo dobila v reševanje, jo je 3.9.2007 vrnila sodišču prve stopnje z dopisom, naj sodišče na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP izda popravni sklep, saj da je ob preizkusu sodbe ugotovila, da so v izreku pod točko IV, II - drugi odstavek očitne napake ob citiranju tatvin bančnih oziroma kreditnih kartic, s katerimi naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja goljufije. Višja državna tožilka je namreč v odgovoru na zagovornikovo pritožbo sodišču druge stopnje predlagala, da sodbo zaradi nerazumljivega izreka razveljavi. Sodišče prve stopnje je 28.9.2007 izdalo sklep o popravi pomot, s katerim je popravilo pomote pod točko IV izreka. Iz prvotnega opisa pod točko IV, II izreka je sodišče izpustilo besede "tega obtožnega predloga", poimenovanje plačilnih kartic spremenilo v kreditne kartice, dodalo imena bančnih in kreditnih kartic ter spremenilo številke pri sklicevanju na opise tatvin iz točke I tega dela izreka. Višje sodišče v Ljubljani je 10.4.2008 na seji senata zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Pomote v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe, torej tiste sodbe, ki je bila vročena upravičencem, z izvirnikom predsednik senata popravi s posebnim sklepom na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti (prvi odstavek 365. člena ZKP). Sodišče s sklepom o popravi pomot popravi napake oziroma pomanjkljivosti in neskladja med izvirnikom sodbe in pisno izdelano sodbo, pri čemer je moč popraviti le slednjo, ne pa tudi izvirnika sodbe. Vsebinske napake in pomanjkljivosti v izvirniku sodbe je mogoče odpraviti le z vložitvijo pravnega sredstva oziroma z izdajo posebnega sklepa po prvem odstavku 133. člena ZKP.

10. Sodišče prve stopnje je s sklepom o popravi pomot v točki II četrtega (IV) dela oziroma točke izreka v opisu kaznivih dejanj goljufije spremenilo navedbo plačilnih kartic v kreditne kartice ter dodalo poimenske navedbe bančnih in kreditnih kartic, s spremembo številk pri sklicevanju na opise tatvin iz točke I tega dela izreka (sklicevanje na točke I/5, I/6 in 1/10 je spremenilo v sklicevanje na točke I/3, I/4 in I/8) pa je tudi povzročilo, da so bila po opravljeni spremembi izreka kazniva dejanja goljufij storjena na škodo drugih oškodovank kot pa v prvotnem izreku v izvirniku sodbe in njegovem pisnem odpravku. Kaznivo dejanje goljufije, ki je bilo po prvotnem opisu storjeno na škodo K.S., je bilo po popravljenem oziroma spremenjenem opisu storjeno na škodo N.M., kaznivo dejanje goljufije, ki je bilo po prvotnem opisu storjeno na škodo S.P., je bilo po spremenjenem opisu storjeno prav tako na škodo N.M., iz spremenjenega opisa pa ni razvidno, na škodo katere od oškodovank je bil storjen poskus kaznivega dejanja goljufije, saj točka I tega dela izreka ne vsebuje točke 9, na katero se sodišče sklicuje pri točki II izreka, medtem ko je bil poskus kaznivega dejanja goljufije po prvotnem opisu storjen na škodo A.J. Takšen poseg v izrek pisno izdelane sodbe ni pomenil odprave formalnih napak in pomanjkljivosti, ampak je bila na tak način napravljena vsebinska sprememba izreka, za katero sodišče ni imelo podlage v določbi prvega odstavka 365. člena ZKP. Po pregledu izvirnika sodbe in pisno izdelane sodbe sodišča prve stopnje Vrhovno sodišče ugotavlja, da med njima ni podano nikakršno nasprotje, saj se v vseh točkah izreka v celoti ujemata. Način formuliranja izreka, kakršnega je uporabilo sodišče prve stopnje, ko se je v točki II izreka ob opisih kaznivih dejanj goljufije sklicevalo na oštevilčenje kaznivih dejanj tatvine iz obtožnega predloga, ne prispeva k preglednosti opisa kaznivega dejanja, saj terja hkratno primerjavo z oznako dejanja v obtožnem aktu, vendar samo zaradi tega izrek sodbe (še) ni nerazumljiv.

11. Zagovornik je po oceni Vrhovnega sodišča z zatrjevanjem, da je sodišče s sklepom o popravi pomot spremenilo sodbo, kakršna je bila razglašena, utemeljil vpliv prej ugotovljene kršitve določbe prvega odstavka 365. člena ZKP na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje. Po določbi prvega odstavka 364. člena ZKP se mora pisno izdelana sodba popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena. Iz že navedenih ugotovitev Vrhovnega sodišča je razvidno, da je sodišče prve stopnje z izdajo sklepa o popravi pomot vsebinsko spremenilo pisno izdelano sodbo tako, da se ni več ujemala z izvirnikom sodbe. Sodišče druge stopnje je tako opravilo preizkus sodbe, ki ni bila nikoli razglašena. Zagovornik je namreč vložil pritožbo zoper sodbo, kakršna je bila razglašena po končani glavni obravnavi in kakršna mu je bila vročena, sodišče druge stopnje pa je odločalo o pisno izdelani sodbi, pri čemer je upoštevalo tudi sklep o popravi pomot, zaradi česar je odločalo o spremenjeni sodbi, ki pa ni bila razglašena in zoper katero zagovorniku niti ni bila dana možnost pritožbe. Vendar pa sodišče druge stopnje sklepa o popravi pomot ni moglo razveljaviti, saj ni šlo za kršitev, na katero sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ob povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila s sklepom o popravi pomot kršena določba prvega odstavka 365. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost odločbe sodišča druge stopnje, s čimer je bila storjena kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

12. Zagovornik nadalje zatrjuje, da sodišče na glavni obravnavi ni pravilno opravilo prepoznave, ker je priče, ki so pred zaslišanjem pred sodno dvorano videle vklenjenega obdolženca, spraševalo, ali ga prepoznajo. Priče bi morale obdolženca najprej opisati, nato pa bi se opravila prepoznava. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 5/2006 z dne 21.12.2006 obrazložilo, da se prepoznava obdolženca na glavni obravnavi ne opravi na način, določen v 242. členu ZKP. Že po pravni naravi glavne obravnave ne pride v poštev, da bi obtoženca v vrsti drugih oseb priče prepoznavale po določbah 242. člena ZKP kot možnega storilca kaznivega dejanja. Slednje je moč podkrepiti z določbo 318. člena ZKP, po kateri predsednik senata najprej ugotovi, ali so na glavno obravnavo prišli vsi, ki so bili povabljeni, nato predsednik senata pokliče obtoženca in zahteva od njega osebne podatke, da se prepriča o njegovi istovetnosti. Zatem predsednik senata po določbi prvega odstavka 319. člena ZKP napoti priče in izvedence na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k zasliševanju. Iz povedanega je razvidno, da priče ob takšnem poteku postopka vedo, kdo je obtoženec, in ga tudi vidijo. Na glavni obravnavi se torej ne opravi prepoznava po določbah 242. člena ZKP, ampak se priče izjavijo le o tem, ali je obdolženec oseba, ki je po njihovih zaznavah v določeni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem oziroma ali je, če gre za očividce samega dejanja, ta oseba storilec. Gre torej le za del zaslišanja prič. Na tak način je ravnalo tudi sodišče prve stopnje: ob zaslišanju prič je tiste, ki so prišle ob storitvi očitanih kaznivih dejanj v osebni stik z obdolžencem, vprašalo, ali bi danes to osebo prepoznale. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev določbe 242. ZKP ni podana.

13. Zagovornik z zatrjevanjem, da je bil obtoženec spoznan za krivega zgolj na podlagi sklepanja, ki ne temelji na materialnih dokazih in da ni dokazov za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Prav tako zahteve ni moč vložiti zaradi odločitve sodišča o kazenski sankciji. Iz navedb zagovornika, da je obtoženi očitana kazniva dejanja priznal, ker ni imel druge možnosti, da oškodovankam ne more povrniti škode, ker je ves čas postopka na prestajanju kazni ali v priporu, ter da ne drži ugotovitev sodišča druge stopnje o tem, da v spisu ni nobenih dokazov o njegovem šolanju, ni moč razbrati, katero od kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP zatrjuje, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni moglo opredeliti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

15. Zahteva zagovornika obsojenega A.F. za varstvo zakonitosti je utemeljena, kolikor uveljavlja kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zato ji je Vrhovno sodišče ugodilo tako, da je na podlagi tretjega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in sklep o popravi prvostopenjske sodbe ter zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.