Jedro

Zaradi velikega skupnega vložka obeh zakoncev v nepremičnino enega zakonca je postala ta nepremičnina skupno premoženje.

Ob pravilnem zaključku o dobrovernosti drugega toženca ni utemeljen zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe o prodaji nepremičnine, ki jo je drugi toženec kupil v zaupanju v zemljiškoknjižno stanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica in prvi toženec sta bila zakonca in sta v času njune ekonomske skupnosti od junija 1993 do junija 1995 obnavljala prvotoženčeve nepremičnine v D. V času skupnosti sta preuredila in dozidala hlev na parceli št. 332/2 k.o. ... ter naredila prizidek k gostilni na parceli št. 283/3 k.o. ... Tožnica je v tožbi zahtevala ugotovitev, da predstavlja nepremičnina s parcelo št. 332/2 (hlev) skupno premoženje nje in prvega toženca z njenim deležem do 6/10 in s prvotoženčevim deležem do 4/10. Zahtevala je izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Med postopkom je tožnica razširila tožbo s trditvijo, da zaradi skupnih vlaganj predstavlja skupno premoženje tudi 15/100 objekta (gostilne), ki stoji na parceli št. 328/3 k.o. ... in da znaša njen delež na tem skupnem premoženju 6/10. Zahtevala je, da ji prvi toženec izstavi zemljiškoknjižno listino za vknjižbo 9/100 njenega deleža na parceli 328/3. Prvi toženec je leta 1999 parcelo št. 328/3 prodal drugemu tožencu. Tožnica je 13.7.2000 razširila tožbo z dodatnim tožbenim zahtevkom zoper prvega toženca in drugega toženca C. C. na razveljavitev kupoprodajne pogodbe za parceli 322/1 in 328/3 ter razveljavitev predpogodbe za parcelo št. 332/2. Od drugega toženca je zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine glede 9/100 parcele št. 328/3. Podrejeno je zahtevala od obeh tožencev nerazdelno plačilo zneska, nazadnje zvišanega na 10.000.000,00 SIT (sedaj 41.729,26 EUR), kot drugi podrejeni zahtevek pa je zahtevala plačilo tega zneska samo od prvega toženca.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin primarni in podrejeni tožbeni zahtevek zoper drugega toženca. Delno je ugodilo zahtevku zoper prvega toženca in sicer je ugotovilo, da predstavlja nepremičnina s parcelo št. 332/2 k.o.... (hlev) skupno premoženje tožnice in prvega toženca, da sta deleža na tem skupnem premoženju do 38/100 oziroma 62/100 in da mora prvi toženec izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo tožničine lastninske pravice na tej nepremičnini do 38/100. Prvemu tožencu je naložilo tudi plačilo zneska 1.435.331,00 SIT (sedaj 6.156,45 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je tožbene zahtevke zoper prvega toženca zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in prve tožene stranke ter v izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja „vse revizijske razloge“ in predlaga razveljavitev obeh nižjih sodb.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji očita sodiščema prve in druge stopnje kršitev 8. člena ZPP in trdi, da sodišče izpovedi strank ni ocenjevalo z zadostno skrbnostjo, predvsem pa ni v celoti ocenilo izpovedi tožnice. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je očitek neutemeljen. V 8. členu je zajeto načelo proste presoje dokazov z metodološkim napotilom, da odloča sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha dokaznega postopka. Dokazno oceno je torej dovoljeno grajati le, če je opravljena v nasprotju z navedenimi metodološkimi napotki. Tožnica poskuša to prikazati z navedbo, da njena izpoved ni bila v celoti ocenjena. Vendar tej trditvi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v dokaznih ocenah za posamezna pravno relevantna dejstva navedlo argumente dokazne vrednosti za vsak relevanten dokaz, pri čemer so razlogi logični, prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Posamične dokaze je primerjalo med seboj in upoštevalo uspeh celotnega postopka kot celoto procesnega dogajanja, pri čemer je končna dejanska ugotovitev v primeru nasprotujočih si dokazov po naravi stvari vselej v nasprotju z nekaterimi od njih. To pa ne pomeni, da ti dokazi niso bili ocenjeni.

Tožnica konkretno trdi, da sodišče ni ocenilo njene izpovedi, ko je zaslišana kot stranka in torej z enako dokazno močjo kot drugi toženec izpovedala, da je drugega toženca seznanila z dogajanji, zaradi česar ni mogel biti v dobri veri. Tako tožničino stališče je zmotno, kajti o drugotoženčevi dobrovernosti pri nakupu nepremičnine imata sodbi sodišč prve in druge stopnje primerne in prepričljive razloge, iz katerih je razvidno, da so pri ocenjevanju dobrovernosti drugega toženca kot kupca prevladali drugi dokazi in se nista tehtala samo izpoved tožnice in drugega toženca. O tem je dovolj razlogov na peti in šesti strani izpodbijane sodbe. Oceno o drugotoženčevi dobrovernosti pri nakupu parcele 328/3 potrjujejo ugotovljena dejstva, da je drugi toženec pred nakupom vse preveril in je bil prepričan, da je kupljena nepremičnina last prvega toženca. Vedel je, da je bil prvi toženec lastnik gostilne in zemljišč, še preden je spoznal tožnico, da je določena obnovitvena dela na objektu izvršil že prej, v okolici je veljal za premožnega, saj je bil pomorec z dobrimi dohodki, njegova zveza s tožnico ni dolgo trajala, stanje v zemljiški knjigi pa je preveril preko notarja, pri čemer sta bili zaznamba spora in prepoved odtujitve ter obremenitve vpisani samo pri parceli št. 332/2 (hlev), ne pa tudi pri parceli, ki jo je drugi toženec kupil. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da predstavljajo vlaganja obeh nekdanjih zakoncev v prej izključno prvotoženčevo premoženje skupno premoženje in da sta deleža obeh zakoncev enaka. Presodili sta, da tožnica ni dokazala, da bi prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju, kar je sicer mogoče po 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS št. 15/76 in nadaljnji). Tožnica v reviziji tudi v zvezi z deležema pravdnih strank očita sodiščema prve in druge stopnje kršitev 8. člena ZPP, češ da ni bila ocenjena tožničina izpoved o njenem prispevku k nastanku skupnega premoženja. Tudi te trditve po oceni revizijskega sodišča niso utemeljene, ker je prvostopenjsko sodišče v zvezi z deleži ocenilo vse relevantne dokaze (stran 8), drugostopenjsko sodišče pa je v pritožbenem postopku odločitev preizkušalo in o tem prevzelo stališče. Kršitev metodološke narave pri ocenjevanju dokazov torej ni bilo, preostale revizijske trditve v zvezi z deleži zakoncev pa predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z materialnopravnega vidika bi lahko tožnica dokazala večji delež pri nastanku skupnega premoženja, če bi zatrjevala in dokazala bistveno višje dohodke od prvotoženčevih ter njeno bistveno večje angažiranje pri vlaganjih v nepremičnine, česar pa ni, tako da revizijsko sodišče nima pomislekov proti odločitvi o enakem prispevku zakoncev k nastanku skupnega premoženja.

Glede ugotavljanja vrednosti vlaganj v nepremičnine so zadostni razlogi v obeh sodbah nižjih sodišč. Pojasnjeno je, zakaj je upoštevano izvedensko mnenje izvedenca M. S. in ne izvedenca S. P., ki mu je tožnica nasprotovala in zahtevala novega izvedenca, ter tudi ne poročilo L. B., ki je ni kot izvedenko postavilo sodišče. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pritožbeno trditev o primernosti stroškovne metode za ugotovitev vrednosti vlaganj, tako da je ponavljanje nasprotne trditve v reviziji neutemeljeno. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti metodi, da je sodišče ugotavljalo vrednost vlaganj v objekt na parceli 332/2 (hlev) tako, da je primerjalo vrednost v letih 1993 do 1995 opravljenih del z vrednostjo nepremičnine po stanju leta 1995. Tako je na primeren način ugotovljeno, kolikšen delež v vrednosti nepremičnine predstavljajo vlaganja obeh zakoncev. Prav tako je v izpodbijani sodbi pojasnjeno, da ne pride v poštev varianta B izvedenca M. S., ker je tožnica nove trditve o še nekih dodatnih vlaganjih navedla prepozno, to je leta 2005 po desetih letih pravdanja. Neutemeljene so revizijske trditve, da tega ni mogla storiti prej, saj je šele iz izvedenskega mnenja ugotovila, da je bilo izvedenih več del, kot je sama o njih izpovedala. Tožnica je bila vendar pri gradbenih oziroma adaptacijskih delih prisotna in ji je bilo ves čas znano, kaj je bilo takrat narejeno. Revizijsko sodišče se strinja, da je tožnica navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze prepozno in zato v skladu z 286. členom ZPP niso bili upoštevani.

Dejanske ugotovitve glede izhodišč, na katere je revijsko sodišče vezano, so, da sta tožnica in prvi toženec od junija 1993 do junija 1995 naredila prizidke k hlevu (na parceli št. 332/2 k.o. ..) in hlev adaptirala ter naredila prizidek h gostilni na parc. št. 328/3 k.o. .. Poleg tega sta kupila iz skupnih sredstev še nekaj opeke za streho hleva, podaljške špirovcev, opažni les za nadstrešek hleva, vsa okna za hlev in nekaj polken, vrata za hlev v pritličju in nadstropju, nekaj sanitarne opreme in nekaj peska za fasado, bakrene žlebove za hlev ter naredila dva dimnika. Dne 20.8.1999 je prvi toženec parcelo z gostilno prodal drugemu tožencu.

V skladu s tem dejanskim stanjem in z zgoraj že navedenimi razlogi, je materialnopravna odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna. Utemeljeno je zavrnjen zahtevek zoper drugega toženca. Ker je pravilen zaključek o dobrovernosti drugega toženca, ni utemeljen zahtevek za razveljavitev kupoprodajne pogodbe o prodaji nepremičnine, ki jo je drugi toženec kupil v zaupanju v zemljiškoknjižno stanje (četrti odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi; ZZK, Uradni list RS, št. 33/95). Tožnica predhodno ni ravnala pravilno in dovolj skrbno, da bi svojo (zatrjevano) pravico na parceli št. 328/2, izvirajočo iz skupnega premoženja, pravočasno vpisala v zemljiško knjigo, tako da je tretji v dobri veri zaupajoč v zemljiškoknjižno stanje dosegel svojo pravico pred njo. Zato ni uspela z zahtevkom za razveljavitev pogodbe. Prav tako je pravilno zavrnjen denarni zahtevek zoper drugega toženca, saj ta v razmerju do nje z nakupom navedene parcele ni bil obogaten.

Tožnica je zoper prvega toženca zahtevala ugotovitev njenega deleža na parceli št. 332/2, ki je skupno premoženje, do 6/10. Razsojeno je, da znaša njen delež 38/100. Zaradi velikih vlaganj je bil prvotni objekt (hlev) bistveno spremenjen in je znatno pridobil na vrednosti. Prejšnja samo prvotoženčeva nepremičnina je zaradi velikega skupnega vložka obeh zakoncev postalo skupno premoženje. Tožnica si v reviziji prizadeva za večji delež od prisojenega. Temu ni mogoče pritrditi. Pojasnjeno je že bilo, da se revizijsko sodišče strinja z materialnopravno presojo o enakosti vložka obeh zakoncev v prvotoženčevo nepremičnino. Nižji sodišči sta ugotovili, da je bila vrednost vlaganj v parcelo št. 332/2 (hlev) 3.147.121,25 SIT, tržna cena te nepremičnine po končanih vlaganjih pa je znašala 4.204.303,45 SIT. Vlaganja so predstavljala 76 % vrednosti te nepremičnine, torej je delež vlaganj vsakega od zakoncev 38 %. Zaradi takega vložka je torej pravilen materialnopravni zaključek o tožničinem deležu na parceli št. 332/2 do 38/100 in prvotoženčev do 62/100 ter so tožničina prizadevanja za višji delež neutemeljena. Pravilna je tudi odločitev o izstavitvi zemljiškoknjižne listine za vknjižbo njenega deleža v zemljiški knjigi.

V zvezi z vlaganji v drugo nepremičnino (parc. št. 328/3 – gostilna) je sodišče ugotovilo vrednost skupnih vlaganj obeh zakoncev ter nakup nevgrajenega materiala v znesku 2.950.662,00 SIT. Glede na enakost deležev na skupnem premoženju je tožničin delež polovica navedenega, torej 1.475.331,00 SIT (sedaj 6.156,45 EUR). Ker je prvi toženec to nepremičnino prodal, je za navedeni znesek obogaten, tožnica pa prikrajšana, tako da gre pri prvotoženčevi obveznosti plačila ponovno za pravilno materialnopravno odločitev.

V skladu z navedenim revizijsko sodišče zaključuje, da so tožničine revizijske trditve neutemeljene, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in da zatrjevane kršitve postopka niso podane. Glede na to je bilo treba tožničino revizijo zavrniti (378. člen ZPP).