Jedro

Glede na datuma pravnomočnosti obeh izvršilnih naslovov (2. 10. 2013 in 17. 12. 2013) in upoštevajoč dejstvo, da je bil tožnik v postopku osebnega stečaja od 26. 3. 2014 do 21. 12. 2016, ter datum izdaje izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi (3. 4. 2017), je nesporno, da sta se sankciji iz obeh izvršilnih naslovov začeli izvrševati znotraj tako relativnega dvoletnega kot posledično tudi absolutnega štiriletnega zastaralnega roka. Zastaranje namreč v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, v času trajanja stečajnega postopka ne teče. Že začetega izvrševanja ni mogoče več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. To pomeni, da ta zakonska določba, glede zastaralnih rokov že pravočasno začete izvršbe, napotuje na uporabo ZDavP-2, ki določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni zastaralni rok) oziroma v desetih letih, ko je zastaranje prvič začelo teči (peti odstavek 126. člena ZDavP-2).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je v predmetni zadevi, ki se izpodbija s tožbo, izdala dva sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva. S prvim izpodbijanim sklepom, št. DT 4933-12804/2014-8 z dne 3. 4. 2017, je odločila, da je dolžnik A.A., v tem upravnem sporu tožnik, dolžan plačati globo v znesku 250,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, pri čemer predstavlja izvršilni naslov plačilni nalog Upravne enote Žalec, št. 710-5/2013-32 z dne 21. 11. 2013, ki je postal izvršljiv 3. 1. 2014. Z drugim izpodbijanim sklepom, št. DT 4933-156716/2014-9 z dne 3. 4. 2017, je prvostopenjski organ odločil, da je tožnik dolžan plačati globo v znesku 4.200,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, izvršilni naslov pa v tem primeru predstavlja sklep Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, št. 7100-1359/2012-4 z dne 20. 8. 2012, ki je postal izvršljiv 3. 11. 2013 (točki 1 izrekov obeh sklepov). Prvostopenjski organ je v nadaljevanju izpodbijanih sklepov določil, da se davčna izvršba zoper tožnika opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri B. d.d. in C. d.d., ter da banka opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (točki 2 izrekov obeh sklepov). Navedenima bankama je odredil, da na dan prejema sklepa zarubita dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane obveznosti ter jih preneseta na prehodni podračun prvostopenjskega organa (točki 3 izrekov obeh sklepov). V nadaljnjih točkah je bankama prepovedal izplačati zarubljena denarna sredstva tožniku, slednji pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi (točki 4 izrekov obeh sklepov) ter določil, da stroške davčne izvršbe plača tožnik (točki 5 izrekov obeh sklepov) in da pritožba tožnika ne zadrži začete davčne izvršbe (točki 6 izrekov obeh sklepov).

2. V obrazložitvi izpodbijanih sklepov je prvostopenjski organ pojasnil, da je podlaga za tako odločitev v enem primeru predlog Upravne enote Žalec, v drugem primeru pa predlog Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, ki sta ga vložila na podlagi 146. člena ZDavP-2 zaradi izterjave denarnih terjatev, izkazanih s prej navedenima izvršilnima naslovoma.

3. Tožnik je zoper navedena sklepa vložil pritožbi, od katerih je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ pritožbo, ki se nanaša na izvršilni naslov Upravne enote Žalec, v celoti zavrnilo, glede pritožbe, ki se nanaša na Tržni inšpektorat Republike Slovenije kot predlagatelja izvršbe, pa je pritožbeni organ prvostopenjski sklep o davčni izvršbi z dne 3. 4. 2017 v 1. točki izreka tega sklepa v delu navedbe izvršilnega naslova spremenil v „odločba o prekršku, št. 7100-1359/2012-4-22003“, v preostalem delu pa pritožbo zavrnil (točki 1 izrekov drugostopenjskih odločb). S točkama 2 izrekov odločb pritožbenega organa je bilo ugotovljeno, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi svojih odločb drugostopenjski organ pojasnjuje razloge za svojo odločitev, pri čemer obširno navaja dejansko stanje in pravno podlago, ki se nanaša na institut zastaranja in vpliv stečajnega postopka na tek zastaralnih rokov. Na tej podlagi ocenjuje tožnikove navedbe v obeh pritožbah kot neutemeljene.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijana sklepa vlaga tožbo, v kateri podaja ugovor zastaranja po 44. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), po katerem je relativni zastaralni rok 2 leti. Pojasnjuje, da je bil izvršilni naslov Upravne enote Žalec, ki je postal izvršljiv 3. 11. 2013, odstopljen v postopek nadaljnje izterjave 26. 8. 2014, kar je bilo zadnje dejanje prekrškovnega organa, ki je merilo na izvršitev sankcije. Prav tako je bil izvršilni naslov Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, ki je postal izvršljiv 21. 11. 2013, odstopljen v postopek izterjave 27. 1. 2014 in je bilo tudi to zadnje dejanje prekrškovnega organa, usmerjeno v izvršitev sankcije. Ker v prvem primeru od 26. 8. 2014 do 26. 8. 2016, v drugem pa od 27. 1. 2014 do 27. 1. 2016 ni bilo storjeno nobeno dejanje, ki bi merilo na izvršitev sankcije, se navedena izvršilna naslova po 44. členu ZP-1 sploh ne bi smela začeti izvrševati. Za namero o nadaljnjem izvrševanju bi se po tožbenih navedbah štela tudi prijava terjatve v osebnem stečaju, ki je bil oklican pri Okrožnem sodišču v Celju dne 26. 3. 2016 pod št. St ... in pravnomočno končan 21. 12. 2016, vendar tožena stranka svoje terjatve ni uveljavljala v stečajnem postopku. Tožnik še navaja, da je tožena stranka zmotno uporabila ZDavP-2 za določanje zastaralnih rokov, saj ta določa zastaralne roke za že začete davčne izvršbe. Sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa odpravi in zadevi vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje oziroma o zadevah samo odloči, toženi stranki pa naloži povračilo vseh do sedaj zarubljenih sredstev.

5. Tožena stranka je podala odgovora na tožbo, v katerih prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev tako prvostopenjskih sklepov kot drugostopenjskih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča sta sklepa in odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanih aktov navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je med strankama nesporno, da predstavlja izvršilni naslov v primeru izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, št. DT 4933-12804/2014-8 z dne 3. 4. 2017, plačilni nalog Upravne enote Žalec, št. 710-5/2013-32 z dne 21. 11. 2013, ki je postal izvršljiv 3. 1. 2014. V zvezi z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi, št. DT 4933-156716/2014-9 z dne 3. 4. 2017, predstavlja izvršilni naslov sklep Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, št. 7100-1359/2012-4 z dne 20. 8. 2012, ki je postal izvršljiv 3. 11. 2013. 9. Sodišče pripominja, da iz upravnega spisa izhaja datum pravnomočnosti obeh izvršilnih naslovov, in sicer je navedeni plačilni nalog postal pravnomočen 17. 12. 2013, navedeni sklep pa 2. 10. 2013. Nadalje sodišče ugotavlja, da je bil nad tožnikom kot dolžnikom uveden stečajni postopek, ki je bil z izdajo oklica o začetku postopka osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Celju, izdanega pod št. St ..., začet 26. 3. 2014 in končan s sklepom o končanju postopka osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Celju, št. St ... z dne 23. 11. 2016, ki je postal po neprerekanih navedbah tožnika pravnomočen 21. 12. 2016. 10. Po presoji sodišča so bili v predmetni zadevi pravilno uporabljeni procesni predpisi, ki se nanašajo na zastaranje pravice izterjave globe, čemur tožbeno oporeka tožnik. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je izvršitev obeh sankcij za prekršek po določbi 44. člena ZP-1 zastarala. V skladu s prvim odstavkom tega člena se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. V drugem odstavku tega člena je določeno, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu sankcije ne morejo izvrševati, v tretjem pa, da zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Četrti odstavek tega člena določa, da med drugim globe, glede katerih se je izvrševanje začelo v rokih iz prvega in tretjega odstavka tega člena, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo.

11. Glede na zgoraj navedena datuma pravnomočnosti obeh izvršilnih naslovov (2. 10. 2013 in 17. 12. 2013) in upoštevajoč dejstvo, da je bil tožnik v postopku osebnega stečaja od 26. 3. 2014 do 21. 12. 2016, ter datum izdaje izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi (3. 4. 2017), je nesporno, da sta se sankciji iz obeh izvršilnih naslovov začeli izvrševati v okviru rokov iz prvega in tretjega odstavka 44. člena ZP-1, torej znotraj tako relativnega dvoletnega kot posledično tudi absolutnega štiriletnega zastaralnega roka. Zastaranje namreč v skladu z zgoraj navedenim drugim odstavkom 44. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, v času trajanja stečajnega postopka ne teče. 12. Kot navedeno, četrti odstavek 44. člena ZP-1 določa, da že začetega izvrševanja (ta mora biti začet po prvem in tretjem odstavku 44. člena ZP-1) ni mogoče več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. To pomeni, da ta zakonska določba, glede zastaralnih rokov že pravočasno začete izvršbe, napotuje na uporabo ZDavP-2. Ta pa v tretjem odstavku 125. člena določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni zastaralni rok) oziroma v desetih letih, ko je zastaranje prvič začelo teči (peti odstavek 126. člena ZDavP-2).

13. Ker petletni zastaralni rok po ZDavP-2 v času izdaje izpodbijanih sklepov še ni potekel ter prav tako ni potekel rok, ki ga zakon določa za absolutno zastaranje, upoštevajoč zgoraj navedeno obrazložitev glede teka zastaralnih rokov po ZP-1, je neutemeljen tožbeni ugovor, da je izvršitev globe zastarala. Glede na zgoraj obrazložene razloge je neutemeljeno tudi tožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka zmotno uporabila ZDavP-2 za določanje zastaralnih rokov, ker ta določa zastaralne roke za že začete davčne izvršbe.

14. Glede na to, da je za začetek obeh spornih izvršb obstajal veljavni izvršilni naslov, izterjava globe po presoji sodišča, glede na zgoraj navedeno, pa ni zastarala, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ker med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je predstavljalo podlago, odločilno za izdajo izpodbijanih sklepov, ampak zgolj pravilna uporaba materialnega prava, je sodišče v zadevi na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.