Jedro

Odškodnina za 46 let staro tožnico, ki je utrpela poškodbeni razpok ozkega črevesja, vnetje trebušne mrene, številne udarnine širokega črevesja, razpok vranice pod ovojnico, zlom 5. - 7. rebra na levi strani, zlom krila črevnice, desne nadlahti, štirih zgornjih sekalcev in izliv krvi v popljučnično votlino obojestransko, za telesne bolečine in nevšečnosti 3.500.000 SIT, za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 3.200.000 SIT, za skaženost 300.000 SIT je pravična odškodnina po 200. in 203. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani zavrnilni del (drugi odstavek izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 7,090.541,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.11.1998 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 110.804,00 SIT z enakimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka). Višji tožbeni zahtevek, torej za razliko med 7,090.541,00 SIT do zneska 14,900.000,00 SIT pa je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, v pritožbi pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi svoje pritožbe pa tožeča stranka navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi povzelo podatke o trajanju in intenzivnosti ter neprijetnostih, ki jih je tožnica utrpela po poškodbi, iz pridobljenega izvedeniškega mnenja. Šlo je za dolgotrajno hosipitalizacijo z mučnimi posegi, ki so le redkokdaj prisotni tako pogosto in povezani z bolečinami v taki meri, kot je za tožnico ugotovil izvedenec medicinske stroke. Tožnica meni, da je sodišče glede na nesporno dolgotrajno in komplicirano zdravljenje prisodilo prenizko odškodnino, ki ne zadostuje kriteriju pravične odškodnine, kot ga izoblikuje sodna praksa in je primerljiv v drugih podobnih primerih. Enako je pritožnica mnenja, da je sodišče v izpodbijani sodbi napačno odločilo glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Večkrat tekom postopka je bilo poudarjeno, da je bila tožnica pred nesrečo aktivna športnica, zato je bilo tudi normalno, da je bila oblečena tako, da se je videla tudi gola koža, zlasti na ramenih. Čeprav sedaj zaradi poškodb tožnica ni več sposobna za nobeno športno aktivnost, je še vedno ohranila svoj stil oblačenja. Zlasti poleti oziroma v bolj toplih obdobjih mora tožnica pokrivati velike in vidne brazgotine, če se želi izogniti pomilovanju, gnusu oziroma radovednosti ostalih ljudi, izgled pa moti tudi njo samo, saj so brazgotine opazne na prvi pogled na vidnih mestih. Zelo moteča je tudi atrofija desne rame, saj izgleda, kot da bi bila tožnica telesno prizadeta, ker je rama manjša in slabo razvita, vse to pa vzbuja usmiljenje pri opazovalcih. Zato pritožnica meni, da njen postavljeni tožbeni zahtevek iz tega naslova še zdaleč ni pretiran. Občutek skaženosti in s tem povezan občutek sramu bo tožnici ostal za vedno, saj stanja ni možno izboljšati oziroma je to povezano s tako velikimi stroški, da jih tožnica ne zmore, atrofije desne rame pa zaradi nemožnosti gibanja sploh ni možno odpraviti. Glede odškodnine iz naslova trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti bi moralo sodišče prve stopnje drugače ovrednotiti izvedene dokaze, zlasti še izpoved tožnice in pa izvedeniško mnenje. Malokomu je prometna nesreča tako zelo spremenila stil življenja, kot se je to zgodilo tožnici. Preje aktivno zaposlena žena je postala odvisna od pomoči ostalih družinskih članov. Zaradi otežkočenega oz. celo onemogočenega gibanja roke ne more samostojno in s sigurnostjo opravljati niti osnovno potrebnih vsakdanjih opravil. Kot že zgoraj navedeno, je bil način življenja tožnice tesno povezan s športom, tožnica se ni ukvarjala s kakšno drugo dejavnostjo v prostem času, pač pa je resnično bila športno aktivna. Prav nič od nekdanjih aktivnosti ji ni ostalo. Taka sprememba je tožnico zaznamovala tudi na splošno, ker je veliko bolj nerazpoložena kot preje, saj jo že malenkostna obremenitev močno utrudi in izčrpa. Izvedenec je podal mnenje, da je podana pri tožnici najmanj 25 % odstotna prizadetost - zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Že glede na tako strokovno oceno prisojena odškodnina v višini 3,200.000,00 SIT ne ustreza satisfakciji, ki bi tožnici skušala povrniti izgubljeno zdravstveno stanje. Postavljeni tožbeni zahtevek za odškodnino za to vrsto negmotne škode je glede na specifične značilnosti tožničinega življenja pravilno visoko postavljen in ustreza standardu pravične odškodnine. Pritožnica se pritožuje tudi zaradi odmerjenih stroških postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki. Sodišče napačno ni priznalo stroškov za odškodninski zahtevek, saj bi moralo, v kolikor je bilo v dvomu, ali je le-ta sploh bil postavljen (napisan) pozvati na njegovo predložitev, tako pa tožeča stranka ni smatrala, da je njegov obstoj sploh sporen, saj je bilo dejstvo, da je pred sodnim postopkom tekel postopek pri toženi stranki na podlagi odškodninskega zahtevka, nesporno. Ista utemeljitev velja tudi glede nepriznanega stroška glede sestave pritožbe zoper poravnalno ponudbo tožene stranke. Prav tako so bili s stranko pri pooblaščenki opravljeni vsi priglašeni posveti, ne pa zgolj eden, in je potrebno tudi te stroške priznati kot potrebne, saj zadeva ni tako enostavna, da bi se pooblaščenka s stranko lahko vse dogovorila v pol ure. Glede na navedeno pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi višjo odškodnino ter prizna vse priglašene stroške po stroškovniku ter jih naloži v plačilo toženi stranki. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odst. 365. čl. ZPP, po kateri mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preveriti, če sodišče prve stopnje ni storilo katere od absolutnih procesnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta prvi pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje nobene take kršitve ni storilo. Pri nadaljnjem pritožbenem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je v zadostni meri raziskalo vsa odločilna dejstva, potrebna za pravilno uporabo materialnega prava v tej pravdni zadevi. Tudi materialno pravo je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Tako se je pokazalo, da noben od v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov v resnici ni podan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedbo same tožnice, zaslišane kot stranke na glavni obravnavi dne 6.11.1998 in na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke M. W., katerega sta obe stranki sprejeli in mu tožeča stranka tudi v pritožbi ne oporeka. Sodišče pve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe natančno navedlo vse poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, dejansko gre za zelo hude poškodbe, ki pa na srečo za tožnico vendarle niso pustile kakšnih katastrofalnih posledic. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi zelo natančno povzelo navedbe izvedenca glede telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je v posledici poškodb, ki jih je tožnica utrpela v škodnem dogodku dne 10.10.1995, kot tudi glede njenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in glede skaženosti. Z vsemi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na mnenju izvedenca, se pritožnica očitno strinja. V obravnavani zadevi gre predvsem za materialnopravno presojo določb 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pirtožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da za telesne bolečine in neugodnosti tožnice predstavlja zneske 3,500.000,00 SIT pravično denarno odškodnino v smislu citiranih zakonskih predpisov, da za njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnina v znesku 3,200.000,00 SIT prav tako predstavlja predvsem pravično odškodnino in za njeno skaženost znesek 300.000,00 SIT predstavlja prav tako pravično odškodnino oziroma satisfakcijo za vse, kar je in kar še bo morala v bodočnosti prestajati tožnica. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi dejstvo, da je bla tožnica ob nesreči stara 46 let, kar pomeni, da bo ob normalni življenjski dobi žensk morala vse opisane tegobe in nevšečnosti prestajati še približno 30 let. Tožnica je zaslišana kot stranka na zadnji glavni obravnavi dne 6.11.1998 izpovedala, da se je s športom prej veliko ukvarjala, bila je tudi vaditelj smučanja, igrala je košarko, tenis in tudi plavala je. Sedaj je vse to odpadlo, roko težko dvigne. Pri težjih gospodinjskih delih ji morajo pomagati družinski člani. Povsem jasno je, da se je mnogim aktivnostim, ki jih je tožnica opravljala do poškodbe, morala sedaj odreči, vendar prav vsaki rekreativni ali športni dejavnosti se prav gotovo ni morala odreči, saj je splošno znano, da je vsaj plavanje za ljudi s takimi poškodbami in posledicami poškodb, kot jih je utrpela tožnica, ne samo nemogoče, ampak nasprotno, celo izredno priporočljivo. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 368. čl. ZPP neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prave stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo takšnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Iste ugotovitve veljajo tudi za odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Največja teža pritožbe v tej smeri je na tem, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo in naložilo toženi stranki v povrnitev stroškov za odškodninski zahtevek. V tožbi je tožeča stranka za navedbo, da je vložila pri toženi stranki odškodninski zahtevek, predlagala tudi dokaz predložitve tega odškodninskega zahtevka. Tega pa v postopku pred sodiščem prve stopnje in celo tudi ne v pritožbenem postopku tožeča stranka ni storila, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da teh stroškov tožeči stranki ne prizna, pravilna in zakonita. Isto iz enakih razlogov velja tudi za zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov za sestavo pritožbe zoper poravnalno ponudbo tožene stranke. Po tarifni št. 32 Odvetniške tarife je sicer tudi za ugovor oz. pritožbo na pritožbene komisije in podobno stranka upravičena do povrnitve stroškov za svojega pooblaščenca po tarif. št. 13/1, vendar tudi te pritožbe tožeča stranka ni predložila. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov za štiri konference, ki jih je oz. naj bi jih opravila s svojo pooblaščenko. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ne gre za posebno opravilo, saj so ti posveti bili zajeti v opravilih pooblaščenke tožeče stranke v drugih tarifnih številkah, kot je vložitev tožbe, pripravljalnih spisov tožeče stranke oz. udeležbe pooblaščenke tožeče stranke na glavnih obravnavah. Odločitev o stroških sodišča prve stopnje je iz navedenih razlogov prav tako kot odločitev o glavni stvari pravilna in zakonita, pritožba tožeče stranke pa tudi v tem delu zato neutemeljena. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov, vendar do tega nima pravice po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za povrnitev njenih pritožbenih stroškov, pa je vsebovana že v odločitvi sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje.