Jedro

Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je samostojna obveznost, vezana izključno na uporabo zemljišča, stavbe ali dela stavbe in neposrednega uporabnika. Ugotovitev tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da so po določbah ZJC javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prostor uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, so izven pravnega prometa in na njih, razen izjemoma, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, na prometnih površinah zunaj vozišča javne ceste, na površinah ob njej, ki so določene za opravljanje dejavnosti, namenjenih udeležencem v prometu pa je mogoče pridobiti posebno pravico uporabe, je tudi po presoji sodišča pravilna. Ker je tožnik izključni uporabnik zemljišča, je zato zavezanec za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz tega razloga sodišče kot pravno irelevantne zavrača tudi (sicer neizkazane) tožbene trditve, da ima zemljišče, v izključni rabi tožnika, status javnega dobra.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo ki jo je izdal Davčni urad A., s katero je bilo tožeči stranki za leto 2001 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od poslovnih prostorov na Industrijski cesti 3 v A. in nepokritih skladišč in dvorišč na istem naslovu, v znesku 683.281,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da prvostopna odločba temelji na določilih Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Postojna (Uradni list RS, št. 2/01, v nadaljevanju: Odlok), po katerih se v skladu z 58. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84, 32/85 in 33/89 ter Uradni list RS 44/97, v nadaljevanju: ZSZ) v Občini Postojna plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, v nadaljevanju: ZJC), na katerega se v pritožbi sklicuje tožnik, je za javne ceste, kot kategorijo javnega dobra specialni predpis, ki določa, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, so izven pravnega prometa in na njih, razen izjemoma, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Po 4. odstavku 2. člena ZJC pa je na prometnih površinah zunaj vozišča javne ceste in na površinah ob njej, ki so določene za opravljanje dejavnosti, namenjenih udeležencem v prometu, mogoče pridobiti posebno pravico uporabe. ZSZ je za kategorijo grajenega javnega dobra splošen predpis, ki med drugim določa, da so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, grajeno javno dobro, na grajenem javnem dobru pa lastninske pravice ni mogoče priposestvovati. Iz 1. točke 1. odstavka 14. člena ZJC izhaja, da je cesta vsaka utrjena površina in da jo kot prometno površino lahko uporabljajo vsi ali določeni udeleženci v prometu pod pogoji, določenimi z zakoni in drugimi predpisi, v 2. točki istega odstavka in člena pa je določeno, da je javna cesta tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja. Poslovnih prostorov, nepokritih skladišč in parkirišč na naslovu Industrijska cesta 3 v A. zato ni mogoče šteti za del javne infrastrukture - javne ceste, od katere se ne plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, temveč gre za poslovne površine in poslovne prostore podjetja, za katere pa obstoji obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Skladno z določbo 1. odstavka 62. člena ZSZ mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Ker je tožnik neposredni uporabnik obravnavanih zazidanih stavbnih zemljišč na naslovu Industrijska cesta 3 v A., je tudi zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, saj v tem primeru ne gre za javno infrastrukturo oziroma grajeno javno dobro. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev materialno pravnih predpisov. Sklicuje se na Uredbo o ustanovitvi javnega podjetja za vzdrževanje avtocest d.o.o. in na določbo 8. člena ZJC, ki določa, da je vzdrževanje cest obvezna gospodarska javna služba. Neumestno je, da bi država sama sebi plačevala davke, dajatve in nadomestila. Drugi odstavek 13. člena ZJC določa, da se kot sestavni del javne ceste štejejo tudi zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil ali zgradil za opravljanje rednega vzdrževanja cest ali za spremljajoče dejavnosti ob cesti. Objekti, naprave (poslovni prostori in nepokrita skladišča) so del javne ceste, za katere se prispevki (pravilno: nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča) ne obračunavajo.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Z vlogo je svojo udeležbo postopku priglasilo tudi Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa.

Tožba ni utemeljena.

ZSZ v 1. členu opredeljuje stavbna zemljišča, javno gospodarsko infrastrukturo in grajeno javno dobro ter pogoje za gospodarjenje z zemljišči. Nadalje v 1. odstavku 3. člena določa, da so javna infrastruktura objekti in omrežja, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb na področju komunalnega in vodnega gospodarstva, varstva okolja, energetike, prometa in zvez ter drugi objekti, če je tako določeno z zakonom. Po določbi 1. odstavka 4. člena ZSZ so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, javno dobro, skladno z določbo iz 5. člena tega zakona pa tovrstna nepremičnina pridobi status javnega grajenega dobra z odločbo pristojnega organa. V 56. členu ZSZ je določeno, da z dnem uveljavitve tega zakona med drugim preneha veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84, 33/89 in Uradni list RS 24/93), razen določb prve in tretje alinee 41. člena in določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. Tako je poglavje o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ki obsega člene od 58 do 63 ostalo v celoti v veljavi in predstavlja podlago za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. V 58. členu tega dela ZSZ je določeno, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo. Nadomestilo se plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Pri tem območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinska skupščina, kar je v obravnavanem primeru storila Občina Postojna s sprejemom Odloka. Po določbi 62. člena tega dela ZSZ mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice), kar tožnik, kot izhaja iz upravnih spisov, nesporno je. Obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je samostojna obveznost, vezana izključno na uporabo zemljišča, stavbe ali dela stavbe in neposrednega uporabnika. Ugotovitev tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da so po določbah ZJC javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, so izven pravnega prometa in na njih, razen izjemoma, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, na prometnih površinah zunaj vozišča javne ceste, na površinah ob njej, ki so določene za opravljanje dejavnosti, namenjenih udeležencem v prometu pa je mogoče pridobiti posebno pravico uporabe, je tudi po presoji sodišča pravilna. Ker je tožnik izključni uporabnik zemljišča, je zato zavezanec za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Iz tega razloga sodišče kot pravno irelevantne zavrača tudi (sicer neizkazane) tožbene trditve, da ima zemljišče, v izključni rabi tožnika, status javnega dobra.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.