Jedro

Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče ugotavlja, da se pogodbeno določilo nanaša zgolj na vračunavanje plačil pri več odprtih (še veljavnih, še sklenjenih) pogodbah v situaciji, ko leasingojemalec prostovoljno in v skladu s pogodbo plačuje svoje pogodbene obveznosti do leasingodajalca. Navedene določbe ni mogoče uporabiti v primeru, ko je ena izmed (večih) pogodb odpovedana. Dolžnik zato ni imel podlage za to, da je (kot sam trdi) vsa prejeta plačila leasingojemalca (obroke od 1. - 7. po Pogodbi št. I1047296) knjižil po Pogodbi I047295, ki jo je pred tem že odpovedal in tako ni bila več podana situacija, ko bi imel leasingodajalec z leasingojemalcem sklenjenih več pogodb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Zg 15/2020 z dne 30.4.2020. Dolžniku je naložilo plačilo stroškov postopka zavarovanja, ki so nastali upniku.

2. Zoper ta sklep se je dolžnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikovemu ugovoru ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasil tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je bila utemeljeno odpovedana (tudi) Pogodba o finančnem leasingu št. I04796 (Pogodba), predmet katere je bilo vozilo, na katerega se nanaša ta začasna odredba, in pri tem ugotovilo, da je dolžnik Pogodbo dne 18.3.2020 odpovedal, ker upnik ni poravnal zapadlih obrokov. Dolžnik je pojasnil, da je upnik sicer nakazal obroke (1. - 7. obrok po Pogodbi), ob uporabi določila VI.1.6 točke Splošnih pogojev pa jih je dolžnik knjižil po pogodbi, ki se je nanašala na ukradeno vozilo (Pogodba o finančnem leasingu št. I047295).

6. Točka VI.1.6 Splošnih pogojev Pogodbe o finančnem leasingu št. FF.06, ki so del Pogodbe, določa: Plačila, ki jih bo leasingodajalec prejel od leasingojemalca iz naslova sklenjenih pogodb, bo leasinjodajalec vračunaval - ne glede na namembnost plačila leasingojemalca - po naslednjem vrstnem redu: neplačani stroški, …. in nazadnje glavnica obrokov leasinga. Leasingodajalec si pridrži pravico, da ta vrstni red po svoji presoji spremeni. V primeru, da ima leasingojemalec z leasingodajalcem sklenjenih več pogodb in neplačane zapadle obveznosti po vsaki ali nekaterih od njih, bo leasingodajalec poračunal prejeta plačila ne glede na namembnost plačila po tisti pogodbi, iz katere izhajajo najstarejše zapadle terjatve, oziroma lahko po lastni izbiri ta vrstni red spremeni.

7. Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče ugotavlja, da se navedeno pogodbeno določilo nanaša zgolj na vračunavanje plačil pri več odprtih (še veljavnih, še sklenjenih) pogodbah v situaciji, ko leasingojemalec prostovoljno in v skladu s pogodbo plačuje svoje pogodbene obveznosti do leasingodajalca. Navedene določbe ni mogoče uporabiti v primeru, ko je ena izmed (večih) pogodb odpovedana. Dolžnik zato ni imel podlage za to, da je (kot sam trdi) vsa prejeta plačila leasingojemalca (obroke od 1. - 7. po Pogodbi št. I1047296) knjižil po Pogodbi I047295, ki jo je pred tem že odpovedal in tako ni bila več podana situacija, ko bi imel leasingodajalec z leasingojemalcem sklenjenih več pogodb.

8. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upnik s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj nedenarne terjatve (pravice do nemotene uporabe predmeta leasinga in pravico do prenosa lastninske pravice na predmetu leasinga ob plačilu zadnjega obroka), glede na prej obrazloženo pa je svojo ugotovitev tudi prepričljivo obrazložilo.

9. Pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da uvrstitev točke VI.1.6. Splošnih pogojev pod odsek Plačila, odstop od pogodbe pa v VII. točko z nadnaslovom Predčasno prenehanje pogodbe pomeni, da se točka VI.1.6 Splošnih pogojev nanaša zgolj na vračunavanje plačil pri več odprtih pogodbah v situaciji, ko leasingojemalec prostovoljno in v skladu s pogodbo plačuje pogodbene obveznosti (to je v času, ko so pogodbe še veljavne).

10. Po oceni višjega sodišča zatrjevani uvrstitvi za odločitev sodišča nista odločilnega pomena. Verjetno je res, kot to zatrjuje pritožba, „življenjsko logično, da bo, glede na vrstni red, sprva urejen način plačila in šele nato situacije v primerih predčasnega prenehanja pogodbe“, vendar pa višje sodišče nasprotuje pritožnikovi razlagi glede tega, kako je treba brati določila Splošnih pogojev. Res je, kot trdi, pritožnik, da Splošni pogoji jasno določajo, da se v primeru, da je med pogodbenikoma sklenjenih več pogodb in da obstojijo neplačane zapadle obveznosti po vsaki ali nekaterih od njih, s prejetimi plačili (ne glede na njihovo namembnost) pokriva terjatev po pogodbi, iz katere izhajajo najstarejše zapadle terjatve. Vendar pa je napačno (in nerazumljivo) pritožbeno stališče, da „Splošni pogoji na tem mestu ne razlikujejo med aktivnimi in odpovedanimi pogodbami in da se zato točka VI.1.6. Splošnih pogojev nanaša na vse primere, ko je med pogodbenikoma sklenjenih več pogodb.“ Ni res, kot trdi pritožnik, da je dejstvo, da so nekatere od teh pogodb odpovedane ali še v teku, zato nepomembno. Tako kot sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče prepričano, da je ravno to, ali gre za (še) sklenjeno ali pa za (že) odpovedano pogodbo, odločilno za pravilno presojo v tej zadevi. Ni utemeljen argument pritožnika, da bi v primeru, če bi bil način poplačila v takšnih primerih različen, bilo to v Splošnih pogojih tudi navedeno. Ravno obratno: če bi za sklenjene in za že razvezane pogodbe veljal isti režim, bi to moralo biti v Splošnih pogojih jasno navedeno.

11. V zvezi z izkazovanjem nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, je pritožnik poudaril, da bi upnik nastalo situacijo lahko razrešil tako, da bi kadarkoli poravnal celotni zapadli dolg po obeh Pogodbah. Iz upnikovih navedb izhaja, da je to tudi bil pripravljen storiti, vendar dolžnik v takšnem primeru upniku ni bil pripravljen priznati posebnega popusta (1.500,00 EUR), ki ga je bil upnik deležen ob sklenitvi Pogodbe. Upnik pa je pojasnil tudi, da ni bil pripravljen poravnati zneska po Pogodbi št. I047295, saj v zvezi z njim poteka sodni spor.

12. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da so verjetne upnikove navedbe, da bo dolžnik upniku predmet leasinga odvzel in ga prodal tretji osebi, on pa bo nato moral vložiti tožbo na izročitev tega vozila v uporabo in ob plačilu zadnjega obroka še na prenos lastninske pravice, saj navedena nevarnost izhaja iz listinske dokumentacije v spisu (Splošni pogoji Pogodbe, odpoved Pogodbe), te terjatve pa ne bi bilo mogoče uveljaviti. Razumljivo je, da upnik želi obdržati svoje vozilo, za katerega primerno skrbi.

13. V zvezi z dokazovanjem težko nadomestljive škode je sodišče prve stopnje (za ta konkretni primer) presodilo, da je škoda, ki jo (kot verjetno) izkazuje upnik takšna, da jo bo težko nadomestiti. Pri tem je prepričljivo utemeljilo, da upnik vozilo nujno potrebuje za izpolnjevanje svojih obveznosti po pogodbah s Pošto Slovenije, pri tem pa se je opredelilo tudi do pritožnikovih trditev, da bi upnik dejavnost lahko opravljal tudi s svojimi drugimi vozili. Pojasnilo je, da upnik za svojega edinega naročnika (Pošto Slovenije) opravlja kurirske storitve na več linijah in zato tudi potrebuje več vozil, pri tem pa je povzelo tudi upnikovo trditev, da se „trudi držati stroške na najmanjši možni ravni in da si posledično ne more privoščiti vzdrževati flote vozil, ki bi presegala njegove dejanske potrebe in ne bi bila dnevno povsem izkoriščena.“ Višje sodišče ocenjuje, da je upnik dovolj konkretno navedel, da za Pošto Slovenije opravlja kurirske storitve na več linijah oziroma po več naročilih, danih po Okvirnem sporazumu, ki ga ima s Pošto Slovenije, pri tem je pojasnil, koliko vozil potrebuje za posamezne linije. Ker so vsa vozila v dnevni uporabi, ne morejo pokrivati še izpada predmeta leasinga, ker bi potem prišlo do kršitve Okvirnega sporazuma. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je sklepalo, da je življenjsko logično, da upnik ne razpolaga z več vozili, kot jih nujno potrebuje za svoje dejanske potrebe. Pri odločanju je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi upnikove trditve, da se je obseg dostav v obdobju epidemije COVID-19 povečal ter dejstvo, da so v Okvirnem sporazumu predvidene visoke kazni za njegovo kršitev ter celo odpoved pogodbe, kar bi za upnika pomenilo prenehanje opravljanja dejavnosti.

14. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Ker je višje sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je potrdilo tudi odločitev o pravdnih stroških (prvi odstavek 154. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).