Jedro

V obrazložitvi prvostopenjskega sklepa je navedeno le to, da tožnik ne izkazuje utemeljenih razlogov za izjemni vpis, medtem ko obrazložitev drugostopenjskega sklepa povzema relevantne člene statuta, v zvezi z utemeljenostjo prošnje pa se navaja zgolj to, da tožnik ne izkazuje utemeljenih razlogov in da je prvostopenjski organ prošnjo utemeljeno zavrnil. Ni pa v nobenem od sklepov obrazloženo, zakaj razlogi, ki jih je navajal tožnik, niso utemeljeni. Obrazložitev obeh aktov je tako pomanjkljiva, da se odločitve ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Upravni akt mora biti obrazložen do tolikšne mere, da je stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo; to pa je lahko zagotovljeno le, če ima obrazložitev akta vsebino, določeno v 214. členu ZUP.

Sodišče ne more slediti stališču toženke, da tožbene navedbe o kršitvi pravil postopka pomenijo tožbene novote v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. V primeru očitanja procesnih kršitev ne gre za navajanje novih dejstev in dokazov.

Glede na zahtevek je Komisija za pritožbe študentov tožnikovo vlogo upravičeno smiselno štela kot zahtevo za izrek ničnosti. Vsebinsko je njena odločba pravilna, saj so napake v obeh sklepih sicer take, da ju je bilo treba odpraviti, niso pa podani razlogi za ničnost, ki jih določa 279. člen ZUP. V tem delu je bilo zato treba tožbo zavrniti. Sodišče ni sledilo predlogu toženke, naj tožbo v tem delu zavrže. Njeno sklicevanje na drugi odstavek 6. člena ZUS-1 kot razlog za zavrženje ni utemeljeno. To določilo namreč ne pomeni, da akt, izdan o izrednih pravnih sredstvih, ne more biti predmet upravnega spora, ampak želi le povedati, katerih tožbenih razlogov v takšnem upravnem sporu ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi in se sklep Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete, Odbora za študentska vprašanja in usmerjanje št. 13575/2013 z dne 9. 10. 2013 v zvezi s sklepom Univerze v Ljubljani, Senata Filozofske fakultete št. 201/2013 z dne 11. 11. 2013 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Univerze v Ljubljani, Komisije za pritožbe študentov, zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil prošnjo tožnika za vpis v višji letnik z utemeljitvijo, da ne izkazuje utemeljenih razlogov.

Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi sklepa drugostopenjski organ citira 151. in 153. člen Statuta Univerze v Ljubljani in navaja, da tožnik ne izkazuje utemeljenih razlogov in da je zato prvostopenjski organ prošnjo utemeljeno zavrnil. Tožnik je sprva s tožbo izpodbijal le zgoraj navedena sklepa, kasneje pa je tožbo razširil še na odločbo Univerze v Ljubljani, Komisije za pritožbe študentov, s katero je navedeni organ zavrnil zahtevo tožnika za ugotovitev ničnosti drugostopenjskega sklepa. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da niso podani razlogi za ničnost iz 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik v tožbi navaja, da je vložil prošnjo za izjemni vpis zaradi tekmovanja na evropskem študentskem debatnem prvenstvu, kjer je zastopal Univerzo v Ljubljani. Gre za prestižni dogodek, ki so se ga udeležili le štirje predstavniki Slovenije. Nevpis v tretji letnik pa zanj pomeni tudi ogrožanje njegovega študija v Nemčiji in premoženjsko škodo, in sicer izgubo štipendije Mestne občine A. za nadarjene. Iz prvostopenjskega sklepa ni razvidno, ali ga je res obravnaval kak organ oziroma komisija, oziroma kdo vse so bili prisotni člani komisije. Iz zapisnika dopisne seje senata Filozofske fakultete pa ni razvidno, da bi člani senata sploh dobili prošnje na vpogled. Poleg tega ni določb o kvorumu na dopisnih sejah, razen tega je razvidno, da je za glasovalo 27 članov, to pa po mnenju tožnika ni zadosti za sprejem odločitve na dopisni seji. Prvostopenjski in drugostopenjski sklep niti ne vsebujeta razlogov za odločitev in ju zato ni mogoče preizkusiti. Zahteva za vpogled v spis je bila tožnikovi pooblaščenki obakrat zavrnjena. Odvzeta je bila tudi priloga priporočilno pismo predstojnika oddelka za filozofijo in prav ta priloga je ključna, saj je oddelek podprl pritožbo. Poleg tega bi morala Filozofska fakulteta izdati odločbi in ne sklepa. Nadalje tožnik navaja, da bi ga moral referat za dodiplomski študij skladno z 67. členom ZUP predhodno pozvati na odpravo pomanjkljivosti vloge. Niti prvostopenjski niti drugostopenjski sklep ne vsebujeta obrazložitve zahtevka stranke, niti dejstev, niti ugotovljenega dejanskega stanja niti niso navedeni nobeni dokazi, razlogi za odločitev in podobno. Pomanjkljivost drugostopenjskega sklepa pa je tudi v tem, da ne vsebuje pouka o možnosti pritožbe na Komisijo za pritožbe študentov Univerze v Ljubljani. Čeprav drugostopenjski sklep nima pravnega pouka, je tožnik vseeno vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe študentov Univerze v Ljubljani, vendar je bila odločba navedene komisije negativna. Univerza v Ljubljani je posredno potrdila, da se izpodbijanih sklepov ne da preizkusiti. Tožnik je navedel, da gre za pritožbo, komisija pa je navedla, da napake ne sodijo v domet pravnega sredstva ničnosti. V odločbi Komisije za pritožbe je tudi napačno navedeno, da zoper njo ni možna tožba v upravnem sporu, čeprav v 71. členu Zakona o visokem šolstvu piše, da se zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda lahko sproži upravni spor. Tožnik predlaga odpravo vseh treh aktov ter da naj sodišče odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti materialno škodo zaradi izgube štipendije, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo označuje kot zmotno tožnikovo prepričanje, da gre za tristopenjski postopek. Komisija za pritožbe študentov ima pristojnost zgolj v primerih odprave ali razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici ter ničnosti odločbe. Gre za izredni pravni sredstvi, ki ju ureja ZUP, ne pa za tretjo stopnjo postopka. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v drugem odstavku 6. člena določa, da v upravnem sporu v tožbi zoper akte, s katerim je organ odločil o izrednem pravnem sredstvu zoper upravni akt, ni dopustno uveljavljati istih razlogov, iz katerih je stranka že vložila tožbo v upravnem sporu zoper sam upravni akt, ali pa bi to lahko storila. V konkretnem primeru pa je tožnik v pritožbi na komisijo za pritožbe študentov navajal prav napake, ki niso razlog za odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici in za ugotovitev ničnosti in bi te napake mogel uveljavljati v tožbi v upravnem sporu. Iz navedenega razloga je treba tožbo v tem delu zavreči. Prav tako je potrebno tožbo zavreči v delu, ki se nanaša na drugostopenjski sklep, saj se lahko v skladu z 2. členom ZUS-1 v upravnem sporu izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, to pa ni akt, s katerim se zavrne pritožba. Glede zavrnitve prošnje iz prvostopenjskega sklepa pa tožena stranka navaja, da razlog, ki ga je tožnik navedel, to je udeležba pri prostočasnih aktivnostih, že po naravi stvari ne more biti razlog za vpis, ki je izjemen. Grajanje pomanjkljive obrazložitve pa je prepozno, ker po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke ne smejo v upravnem sporu navajati dejstev in predlagati dokazov, če so jih imele možnost navajati v postopku pred izdajo akta. Tožnik je tudi v pritožbi zoper prvostopenjski sklep navajal nove razloge, zaradi katerih naj bi se mu omogočilo vpis v višji letnik. Drugostopenjski sklep nima napake, ker tožnika ne poučuje glede izrednih pravnih sredstev, saj ne ZUP ne visokošolska zakonodaja ne vsebujejo podlage, da bi se moralo stranko poučevati o izrednih pravnih sredstvih. Napačne so tudi trditve glede vpogleda v spis. Po šestem odstavku 82. člena ZUP se ne morejo pregledovati in ne prepisovati zapisnik o posvetovanju in glasovanju. Glede sklepčnosti senata pa tožena stranka navaja, da je senat sklepčen, če je na seji prisotna več kot polovica njegovih članov. Ker je glasovalo 32 članov, je bil senat sklepčen, odločitev pa je bila sprejeta s 27 glasovi. Delovno telo senata Filozofske fakultete obravnava pritožbe študentov individualno, predloge rešitev pa nato posreduje v obravnavo senatu, ki o predlogih glasuje. Napačno poimenovanje odločitev (sklep namesto odločba) pa ne predstavlja takšne kršitve postopka, da bi vplivala na pravilnost odločitve. Neutemeljen je tudi očitek, da bi se moralo tožnika pozvati k odpravi pomanjkljivosti vloge. Tožnikova vloga je vsebovala vse, kar je bilo potrebno za njeno obravnavo, ni pa vsebovala dokazov za njegove navedbe. Tožnik je bil pozvan, da vlogo dopolni z dokazi, kar je tudi storil. Spremembe glede pogojev za napredovanje bodo veljale šele za študente, ki se bodo vpisovali v študijskem letu 2014/2015. Razen tega pravica do izjemnega vpisa ni absolutna pravica, ampak zgolj možnost, ki jo izjemoma daje statut študentom. Odločitev o neodobritvi izjemnega vpisa je pravilna in zato ni podana odškodninska odgovornost, saj ji manjka že prva predpostavka, to je nedopustno škodno ravnanje. Tožniku štipendija miruje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo Komisije za pritožbe študentov in drugostopenjski sklep zavrže, v delu, ki se nanaša na prvostopenjski sklep pa zavrne.

Tožnik v pripravljalnih vlogah izraža nestrinjanje s tem, da so izpodbojni le prvostopenjski akti, saj iz tega sledi, da so teoretično lahko vsi tisti akti, ki so nad njimi, nezakoniti. Debatno tekmovanje je vplivalo na izpitne obveznosti, saj je bilo do 24. avgusta 2013, jesensko izpitno obdobje pa je trajalo od 2. septembra 2013 dalje. Tožena stranka tudi ni ponudila dokaza, da bi delovna skupina senata zasedala in odločala o njegovi prošnji.

K točki I izreka: Tožba je v delu, ki se nanaša na prvostopenjski in drugostopenjski sklep, utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa navedeno zgolj to, da tožnik ne izkazuje utemeljenih razlogov za izjemni vpis, medtem ko obrazložitev drugostopenjskega sklepa povzema relevantne člene statuta, v zvezi z utemeljenostjo prošnje pa je navedeno zgolj to, da tožnik ne izkazuje utemeljenih razlogov in da je prvostopenjski organ prošnjo utemeljeno zavrnil. Ni pa v nobenem od navedenih dveh sklepov navedeno, zakaj razlogi, ki jih je navajal tožnik, niso utemeljeni. Zaradi tega je taka obrazložitev obeh aktov tako pomanjkljiva, da se niti prvostopenjskega niti drugostopenjskega sklepa ne da preizkusiti.

Tožena stranka je šele v upravnem sporu začela navajati, zakaj tožnikova prošnja ni utemeljena in zakaj se mu ne more dovoliti vpisa v višji letnik. Teh razlogov pa niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista navajala v svojih sklepih. Iz navedenega razloga sta oba sklepa tako pomanjkljivo obrazložena, da se ju ne da preizkusiti. Ker se ju ne da preizkusiti, je s tem podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Upravni akt mora biti obrazložen do tolikšne mere, da je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, kar velja tako za prvostopenjski kot tudi za drugostopenjski akt. To pa je lahko zagotovljeno, če ima obrazložitev izpodbijanega akta vsebino, določeno v 214. členu ZUP. Izpodbijani akt bi moral biti obrazložen tako, da bi bili iz njega razvidni razlogi za odločitev v tolikšni meri, da bi se ga dalo preizkusiti, saj je le na tak način tožeči stranki lahko zagotovljeno učinkovito pravno varstvo.

Sodišče se ne strinja z navedbo tožene stranke, da gre pri tožbenih navedbah o kršitvi pravil postopka za tožbene novote v smislu 20. člena ZUS-1. Tretji odstavek 20. člena ZUS-1 namreč določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V primeru očitanja procesnih kršitev pa ne gre za navajanje novih dejstev in dokazov. Procesne kršitve predstavljajo nekaj drugega kot pa očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ svojo odločitev ustrezno obrazložiti v skladu z navodili sodbe. Sodišče je tožbi ugodilo in prvostopenjski sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker so bila kršena pravila postopka. Glede na to, da je razlog za ugoditev tožbe kršitev pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

Tožnik je zahteval tudi, naj sodišče odloči o povrnitvi škode, ki jo je utrpel zaradi izgube štipendije. Prvi odstavek 67. člena ZUS-1 določa, da s sodbo, s katero sodišče odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu tega zakona, odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu vrnejo vzete stvari ali povrne škoda. Drugi odstavek 67. člena ZUS-1 določa, da če odločitev o zahtevku iz prejšnjega odstavka zahteva ugotavljanje dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu ali če se postopek izdaje upravnega akta po sodbi nadaljuje, lahko sodišče napoti tožnika, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi. Sodišče o zatrjevani škodi ni moglo odločiti, saj ni odločilo o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, ker ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, temveč je izpodbijani sklep le odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Torej pogoj iz prvega odstavka 67. člena ZUS-1 ni podan. V kolikor pa tožnik meni, da so zaradi odprave sklepa podani elementi odškodninske odgovornosti, ki so na strani tožene stranke, pa lahko svoj zahtevek še vedno uveljavlja v kakšnem drugem postopku.

K točki II izreka: Tožnik izpodbija tudi odločbo Komisije za pritožbe Univerze v Ljubljani, ker naj navedeni organ njegove pritožbe ne bi obravnaval kot pritožbe, ampak kot zahtevo za ugotovitev ničnosti. V tem delu pa se sodišče ne strinja s tožbenimi navedbami. Kot je razvidno iz tožnikove vloge z dne 30. 11. 2013, je sicer tožnik svojo vlogo res poimenoval kot pritožba zoper sklep senata Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, vendar pa se je že v uvodu te vloge skliceval na 282. člen statuta, ki govori o tem, da Komisija za pritožbe študentov odloča o ničnosti odločbe. Tudi njegov zahtevek se glasi na ničnost, saj na koncu svoje vloge prosi, naj se določi sklep drugostopenjskega organa za ničnega. Torej je glede na zahtevek Komisija za pritožbe študentov upravičeno smiselno smatrala tožnikovo vlogo kot zahtevo za izrek ničnosti. Vsebinsko pa je njena odločba pravilna, saj so napake v obeh sklepih sicer take, da ju je bilo potrebno odpraviti, niso pa podani razlogi za ničnost, kot jih izrecno določa 279. člen ZUP, saj ni šlo za odločanje o zadevi iz sodne pristojnosti ali o stvari, v kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku, izvršitev odločbe ni dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, sklepa nista neizvršljiva, organ jih ni izdal brez zahteve stranke, prav tako nista izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja in v njih ni nepravilnosti, ki bi po kakšni posebni zakonski določbi bil razlog za ničnost. Torej nobeden od razlogov za ničnost ni podan, zato je odločitev Komisije za pritožbe študentov pravilna in je bilo v tem delu potrebno tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUP-1 zavrniti. Sodišče pa ni sledilo predlogu tožene stranke, naj se tožbo v tem delu zavrže, saj njeno sklicevanje na drugi odstavek 6. člena ZUS-1 kot razlog za zavrženje ni utemeljeno. V tem določilu je določeno le to, da se v tožbi ni dopustno sklicevati na razloge, ki jih je stranka uveljavljala že v tožbi v upravnem sporu, ko gre za akt o izrednem pravnem sredstvu, to pa še ne pomeni, da tak akt ne more biti predmet upravnega spora. To določilo želi le povedati, katerih tožbenih razlogov ni mogoče upoštevati, nikakor pa to ne pomeni, da vsak akt, izdan o izrednih pravnih sredstvih, ne more biti predmet upravnega spora, če stranka iste razloge navaja tudi v tožbi zoper sam upravni akt. Še posebej to ne velja za primer aktov, s katerimi se odloča o ničnosti, saj mora sodišče pri vsakem aktu paziti na ničnost že po uradni dolžnosti, skladno z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1. K točki III izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani prvostopenjski sklep odpravilo, pripada tožniku skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu s prvo točko 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.