Jedro

Ker tožnica ni imela dovoljenja (102. člen podjetniške kolektivne pogodbe) za nastop letnega dopusta, je tožena stranka pravilno in v skladu z zakonskimi predpisi odločila, da ji zaradi neupravičene odsotnosti z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma delovno razmerje preneha.

Izrek

Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja.

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust in izplačilo jubilejne nagrade.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 9.6.1998 in 23.7.1998 o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni, posledično pa tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, ter zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leta 1999-2003 in jubilejno nagrado.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajala je, da je tožena stranka postopek odpovedi delovnega razmerja izvedla v nasprotju z materialnimi zakonskimi določbami (pritožbena komisija, vročanje, sindikat). V postopku ni bilo pravilno ugotovljeno, kdo je bil tožnici nadrejen in kdo je imel pooblastila za odločanje, ni bilo odločeno o tožničinih pravicah do izrabe dopusta, ni bilo ugotovljeno, kaj je bilo s tožničino razporeditvijo. Dokazi so bili izvedeni na škodo tožnice, zato je nujna obnova postopka zaradi pravičnega vrednotenja dokazov. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Tožena stranka je kot revizijski razlog formalno navajala tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je vsebinsko ni ustrezno opredelila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) je delavcu prenehalo delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se je vrnil na delo, z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Za zakonitost prenehanja delovnega razmerja zadošča ugotovitev, da je bil delavec neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in da je bil postopek izpeljan v skladu z zakonskimi normami in normami kolektivne pogodbe.

V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo (ugotovitev dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano), da tožnica ni imela dovoljenja (102. člen podjetniške kolektivne pogodbe) za nastop dopusta, kar pomeni, da je bila odsotna neupravičeno, in ker je bila odsotna v dneh od 1.6.1998 do 26.6.1998, je to več kot pet delovnih dni zaporedoma. Zato je tožena stranka pravilno in v skladu z zakonskimi predpisi odločila, da tožnici zaradi neupravičene odsotnosti z dela delovno razmerje preneha. Drugih razlogov, ki jih v reviziji uveljavlja tožnica, za odločitev o spornem pravnem vprašanju revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Postopek pred komisijo oziroma sestavo komisije je tožnica uveljavljala šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo, da je s tem dokazom prekludirana, ostali ugovori v zvezi z vodenjem postopka pri toženi stranki pa so prvič navedeni šele v reviziji. Po določbi 372. člena ZPP smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva samo, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Kar tožnica novih dejstev ni navajala na tak način, jih revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

Revizijsko sodišče je stališče glede izrabe letnih dopustov in kaj pomeni, če delodajalec ne soglaša z odsotnostjo delavca zaradi izrabe letnega dopusta, že zavzelo v sodbah VIII Ips 134/99 z dne 23.11.1999, VIII Ips 75/2000 z dne 7.11.2000 ali VIII Ips 191/2003 z dne 18.5.2004. Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji v obravnavanem delu zato ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Revizija v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust in jubilejno nagrado, ni dovoljena.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in nadalj.), ki se glede na določbo drugega odstavka 84. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) v tem postopku še uporablja, je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, revizija dovoljena v premoženjskih sporih, v katerih je dovoljena revizija po ZPP.

Tožnica je s tožbo uveljavljala plačilo regresa in jubilejne nagrade, kar predstavlja premoženjsko terjatev.

Po drugem odstavku 376. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, kot jo določa 39. člen ZPP, ne presega 1.000.000,00 SIT oziroma 4.172,92 EUR. Ker v obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta (niti kumulativno niti po posameznih postavkah) ne presega v zakonu določenega zneska, ni izpolnjen zahtevan pogoj glede dovoljenosti, oziroma za vsebinsko obravnavo revizije in je revizijsko sodišče zato revizijo v tem delu moralo zavreči kot nedovoljeno, v skladu z določbo 374. člena ZPP.