Jedro

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ZMVN v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. Odločitev, ki jo Ustavno sodišče sprejme na podlagi 48. člena ZUstS, ima ob smiselni uporabi 43. in 44. člena ZUstS učinek razveljavitve, ki je v tem, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Z izrednimi pravnimi sredstvi se torej po določbah ZUstS, ki so glede omenjenega vprašanja specialna v razmerju do ZUP oziroma ZDavP-2, v pravnomočno rešene zadeve ne more posegati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance v 1. točki izreka odločbe zahtevo tožnice za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 42270-20/78/2013-1 z dne 20. 6. 2013 po nadzorstveni pravici zavrnilo. Pod točko 2. izreka izpodbijane odločbe pa je zavrnilo tudi zahtevo za ugotovitev ničnosti zgoraj navedene odločbe Davčnega urada Ljubljana.

V obrazložitvi pojasnjuje, da je v konkretni zadevi Davčni urad Ljubljana zavezanki odmeril davek na nepremičnino premoženje večje vrednosti. Zoper omenjeno odločitev se zavezanka ni pritožila. V nadaljevanju pa zahteva odpravo odločbe predvsem na podlagi dejstva, da je Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-313/13 z dne 25. 3. 2014 za neustaven razglasilo Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN), ki je bil uporabljen tudi v konkretnem primeru.

Po mnenju tožene stranke je potrebno v konkretni zadevi odgovoriti na vprašanje, ali je davčni organ z izdajo odmerne odločbe prekršil materialni zakon na način, ki bi zahteval uporabo izrednega pravnega sredstva, to je odprave odločbe po nadzorstveni pravici. Tožena stranka meni, da pravno situacijo glede pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča na presojo zakonitosti konkretne odločbe, smiselno določa 48. člen Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). V primeru odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 gre za ugotovitveno odločbo, s katero pa se, kot to določa drugi odstavek 48. člena ZustS, zakonodajalca, ki je izdal protiustaven predpis, zaveže k odpravi ugotovljene protiustavnosti. Odločitev Ustavnega sodišča ni odpravila ali razveljavila pravne podlage sicer z ustavo neskladnega ZMVN. Prav tako posledično ni podala nikakršne osnove za utemeljevanje nezakonitosti odmerjenega davka, ki je ugotovljen z odmerno odločbo.

Drugi sklop navedb v zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici se po ugotovitvi tožene stranke nanaša na zavezankine očitke kršitve ustavnih načel, ki veljajo za davčni postopek. Vprašanje torej je, ali davčni organ lahko napačno uporabi materialno pravo s tem, ko odloča o odmeri davka v nasprotju z ustavnimi načeli. Pojasnjuje, da 4. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa načelo zakonitosti v davčnih zadevah. Slednje pa je vezano na upoštevanje mednarodnih pogodb ter zakonov in drugih splošnih aktov vezanih na obdavčenje. V konkretnem primeru pa davčnemu organu ni mogoče očitati, da bi pri odmeri davka prekršil materialni zakon za obdavčenje, ki ga predstavljata Zakon o izvrševanju proračuna Republike Slovenije in Zakon o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF). Zato je zahtevo za odpravo odločbe o obdavčenju po nadzorstveni pravici kot neutemeljeno zavrnil. Tožena stranka tudi meni, da odločba, ki naj bi se izrekla za nično, ne izpolnjuje pogojev iz 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta točka namreč določa, da se odločba lahko izreče za nično, če je v njej kakšna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za nično. V odmerni odločbi pa nepravilnosti, ki bi bila po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost, ni. Zato je zavrnila tudi predlog tožnice za izrek odločbe o odmeri za nično.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe določb materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Pojasnjuje, da je bila 20. 6. 2013 izdana odločba, s katero je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013. V skladu z navodili davčnega organa je odmerjeni davek v rokih tudi plačala. Kasneje pa je Ustavno sodišče z odločbo z dne 25. 3. 2014 v zadevi U-I-313/13 sprejelo odločitev in ZMVN razglasilo za neustaven. To pa pomeni, da je bila tožnici odločba o odmeri davka izdana na podlagi neustavnih zakonskih določb. Slednje v nadaljevanju tudi podrobneje obrazlaga. Meni, da nikakršna pritožba, ki bi jo tožnica vložila zoper odločbo in v njej določeno posplošeno tržno vrednost nepremičnine, ne bi bila učinkovita. Gre za direktni poseg v ustavno zagotovljeno pravico davčnih zavezancev do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj ji je bila pravica do pravnega sredstva v trenutku izdaje odločbe izvotljena. Sklicuje se tudi na analogno uporabo 190. člena Obligacijskega zakonika. Meni, da bi morala tožena stranka zahtevi tožeče stranke po nadzorstveni pravici ugoditi, ter ji neupravičeno odmerjeni in plačani davek vrniti. Davek velja za poseg v lastninsko pravico, ki je varovano s 33. členom Ustave. Meni, da nevračilo davka pomeni tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Res je, da je za primer kršitev ustavnih načel v Sloveniji pristojno Ustavno sodišče RS, vendar bi se po mnenju tožeče stranke moralo Ministrstvo za finance vseeno bolj opredeliti do navedb tožeče stranke v vloženi zahtevi, oziroma sprožiti ustrezen postopek za razrešitev tega vprašanja. V kolikor neupravičeno plačani davek tožnici ne bo vrnjen, bo to vodilo v nadaljevanje stanja, v katerem so kršene njene človekove pravice iz 22. člena Ustave v povezavi z načelom pravne države iz 2. člena Ustave.

Sodišču zato predlaga, naj se njeni tožbi ugodi, pri čemer naj sodišče odloči tako, da odpravi izpodbijano odločbo organa druge stopnje ter posledično zaradi utemeljenosti tudi prvostopno odločbo, s katero ji je bil odmerjen davek in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Tožnici naj se neupravičeno odmerjeni in plačani davek v višini 40.487,82 EUR vrne s pripadki, prav tako pa tudi stroški postopka skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu je Ustavno sodišče v izpostavljeni odločbi U-I-313/13 ugotovilo, da je ZMVN v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin. Ni sporno, da je potrebno tudi ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča upoštevati kot obvezujoč splošni akt pri odločanju o posamičnih razmerjih, o katerih v času odločanja Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno, kot to določa 44. člen ZUstS in da taka odločitev Ustavnega sodišča lahko učinkuje le za naprej. Taka pravna posledica odločitve Ustavnega sodišča izhaja iz določbe 48. člena ZustS, na katerega se Ustavno sodišče v omenjeni odločbi sklicuje in po kateri Ustavno sodišče izda ugotovitveno odločbo, kadar oceni, da je zakon ali drug predpis protiustaven oziroma nezakonit, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali pa ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve tega predpisa ali njegove odprave.

V obravnavanem primeru iz podatkov v spisu izhaja, da se tožnica zoper odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti z dne 20. 6. 2013 ni pritožila. To pa pomeni, da je omenjena odločba po izteku 15 dnevnega roka za pritožbo postala dokončna, kot to določa prvi odstavek 224. člena ZUP. Upravni spor zoper tako odločbo tudi ni možen, kar predpisuje 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da mora sodišče tožbo zavreči s sklepom, če je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena, oziroma je bila vložena prepozno. Pri tem se riziko morebitne neuspešnosti pritožbe in zato njena zavestna opustitev, v nobenem primeru ne upošteva kot dovoljen odstop od predpisanega. Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa z upoštevanjem 225. člena ZUP postane pravnomočna. Postopek odločanja v zadevi odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 pri tožnici je tako pravnomočno končan. Pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča določa ZUstS kot specialni predpis. Odločitev sprejeta na podlagi 48. člena ZustS, ima ob smiselni uporabi 43. in 44. člena istega zakona učinek razveljavitve, ki je v tem, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Razveljavitev po navedenem ne daje podlage za poseganje v že pravnomočne odločbe. Odprave zakona pa ZUstS skladno z določbo 161. člena Ustave RS ne dopušča. Odločba Ustavnega sodišča ima po navedenem omejen retroaktivni učinek, saj učinkuje na še ne pravnomočno rešena razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, ne pa tudi na razmerja, ki so že pravnomočno urejena. Z izrednimi pravnimi sredstvi se torej v zadevah, kot je slednja, po določbah ZUstS, ki so glede omenjenega vprašanja specialna v razmerju do ZUP oziroma ZDavP-2, v pravnomočno rešene zadeve ne more več posegati.

V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami tožene stranke strinja. Kolikor so ugovori ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki tistim iz davčnega postopka, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ob tem še pripominja, da se niti sodišče, pred njo pa tudi ne davčni organ, nista dolžna izrekati o tožničinih navedbah, ki za odločitev v navedeni zadevi niso relevantne.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker ni podlage za ugoditev zahtevi tožnice po odpravi izpodbijane odločbe, tudi ni podana predpostavka za opredelitev glede njenega zahtevka po vrnitvi plačanega davka.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.