Jedro

Pripis tožene stranke na tožničini izjavi o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca ne pomeni, da sta stranki sklenili sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, ampak le, da je tožena stranka soglašala s tem, da tožnici po odpovedi delovno razmerje preneha takoj, brez odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče ugotovi, da je sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi nično oz. se razveljavi, je neveljavno in nima pravnega učinka, ter da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo 26. 7. 2007 in ji traja do 31. 10. 2007, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in vzpostaviti delovno razmerje za določen čas od 26. 7. 2007 do 31. 10. 2007, ji za ta čas plačati vse neizplačane plače do 18. v mesecu za vsak mesec kot da bi delala, zanjo plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov in ji neto zneske izplačati s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec ter ji povrniti stroške postopka (tč. I. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. II. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je glede odločitve v tč. I. izreka, pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali pa sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje, vse s stroškovno posledico. Tožeča stranka se namreč ne strinja z odločitvijo sodišča, da je tožnica izjavo, ki jo je sodišče štelo kot odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca in pod katero se je tožnica podpisala, zapisala prostovoljno. Njeno ravnanje v času pisanja izjave gotovo ni bilo prostovoljno, ampak je bila v podpis narekovane izjave prisiljena. Tožnica je to izjavo napisala po nareku toženca in sicer zato, ker je bila v šoku in neprisebna zaradi obdolžitve, da je sodelavki K.M. ukradla denar. Ta obdolžitev je bila zanjo nekaj najbolj groznega in si tudi v najhujših morah ni mogla predstavljati, da bi se kaj takega, da bi jo popolnoma neupravičeno obdolžili kraje, lahko zgodilo njej. Vse to je zanjo pomenilo veliko sramoto in je bila zaradi te obdolžitve povsem iz sebe, tako da se ni niti dobro zavedala, kaj se z njo dogaja. V takem stanju pa je zapisala narekovano izjavo in v takem stanju je tudi izjavila, da ne želi policije, ker bo denar raje vrnila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2. 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in tudi ne tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 7. 5. 2007 do 31. 10. 2007 zaradi povečanega obsega dela (A2), delovno razmerje pri toženi pa ji je prenehalo 26. 7. 2007, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi njene pisne izjave, da takoj prekinja delovno razmerje na lastno željo in brez obveznosti (B2).

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker je tožnica izjavo, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za odpoved pogodbe o zaposlitvi, napisala po nareku toženca, saj pri tem ni bila prisebna in da je bila v podpis izjave prisiljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb strank in priče M.K. pravilno ugotovilo, da so tožnico dne 26. 7. 2007 sodelavci osumili, da je vzela denar M.K.. Ker je tožnica to zanikala, jo je F.N. vprašal, če pokliče policijo. Takrat se je odločila, da raje da odpoved, kot pa da pokličejo policijo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da F.N. s tem svojim ravnanjem na tožnico ni izvajal nobenega pritiska, saj je nameraval za razjasnitev dogodka poklicati za to ustrezen in pristojen organ. Po 45. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 23/2001 in spremembe) je napaka volje podana, če nekdo z nedopustno grožnjo povzroči pri stranki strah, ki mora biti utemeljen in sicer se mora iz okoliščin videti, da grozi resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini stranke ali pa koga drugega, kar vpliva na oblikovanje njene prave volje. Zakonita grožnja se ne šteje za nedopustno. Ker so po 1. točki 1. odstavka 3. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 66/91 in spremembe) naloge policije tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, je „grožnja“ F.N., da bo poklical policijo, zakonito ukrepanje v takih primerih. Ker se je tožnica odločila, da policije ne bi klicali, ampak da bo raje dala odpoved, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila ta odločitev njena prava volja, ki jo je izrazila v pisni obliki in potrdila s podpisom. Po stališču pritožbenega sodišča je nepomembno, ali je izjavo o prekinitvi delovnega razmerja (B2), zapisala po nareku F.N. ali ne, saj tudi po nareku zapisana izjava izraža pravo voljo tistega, ki jo je zapisal, če se z njo strinja in jo podpiše. Tožnica je izjavo, kot je že navedeno, podpisala. Sicer pa se pritožbeno sodišče povsem strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica izjave ni zapisala po nareku, saj bi ji F.N. v tem primeru sigurno narekoval pravi datum, tako pa je zapisan datum 24. 7. 2007, ker ji, kot je izpovedala tožnica sama, F.N. na njeno vprašanje, ali so 24. 7. 2007, ni odgovoril ničesar. Pritožbeno sodišče tudi ni moglo upoštevati pritožbenih navedb, da je bila tožnica zaradi obdolžitve, da je kradla, v šoku. Kot je že prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, takšnega zaključka celotno tožničino ravnanje v času podpisa omenjene izjave ne omogoča. Iz tožničine kartoteke (A15) za dan 26. 7. 2007, ko se je tožnica zglasila v Zdravstvenem domu ..., sicer izhaja, da se je tožnica „vzburjala“, ker so jo obdolžili, da je na delu nekaj vzela, vendar je zapisana tudi ugotovitev zdravnika, da je bila tožnica orientirana, kar prav tako ne potrjuje pritožbenih navedb, da je bila v kritičnem času neprisebna.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da gre v tem primeru za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi po 79. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Po tej zakonski določbi, stranki pogodbo o zaposlitvi lahko razveljavita s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve pri uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pripis tožene stranke na tožničini izjavi (B2) šteti kot njeno soglasje k tožničini odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka, to je isti dan ob 10. uri. Zato v tem primeru ne gre za pisni sporazum v smislu določil 79. čl. ZDR, saj sta se stranki sporazumeli le o tem, da se tožena stranka strinja s tožničino takojšnjo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Ker skladno z vsem obrazloženim niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP) .