Jedro

Če sodnik ne poda (svoje) presoje dokazov, iz katere bi bilo moč ugotoviti, po kakšni poti pravnega sklepanja je prišel do zaključka, da je glede osumljencu očitanih kaznivih dejanj podan pravni standard utemeljenega suma, pravilnosti sklepa sodišča ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica je zoper osumljenega M. K. s sklepom z dne 3. 3. 2013 odredila pripor iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil tri kazniva dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pripor teče od 28. 2. 2013 od 06.05 ure dalje. Zoper sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je izvenobravnavni senat s sklepom z dne 5. 3. 2013 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zagovornik vlaga zoper pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa spremeni oziroma razveljavi in pripor osumljencu odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 29. 3. 2013 odgovorila vrhovna državna tožilka, ki predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da je razloge za utemeljenost suma senat navedel v točkah od 6 do 9 sklepa z dne 5. 3. 2013, oba izpodbijana sklepa imata vse potrebne razloge glede obstoja pripornih razlogov, senat pa je utemeljeno zavrnil tudi vse ostale pritožbene očitke.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil v vlogi z dne 29. 3. 2013. B.

5. Zagovornik izpodbija obstoj pogojev za odreditev pripora zoper osumljenega, saj da ni podan utemeljen sum, da je storil očitana kazniva dejanja, prav tako niso izkazani priporni razlogi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, odreditev pripora pa tudi ni neogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja. Med drugim vložnik izpostavlja, da ni nobenih dokazov v zvezi s tem, ali je bila družba R. dejansko oškodovana zaradi osumljenčevih dejanj, ter da iz povzetkov prisluhov nikjer ne izhaja, da naj bi osumljeni zase zahteval kakršnokoli korist v obliki denarne nagrade, saj naj bi se o tem medsebojno pogovarjali le drugi soosumljeni. Vložnik očita preiskovalni sodnici, da je več kot 44 strani sklepa o odreditvi pripora dejansko dobesedni prepis kazenske ovadbe, zgolj 3 strani obrazložitve sklepa pa predstavlja „pravni silogizem“ sodišča o tem, zakaj so podani razlogi za odreditev pripora po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Izvenobravnavnemu senatu vložnik očita kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ker je v sklepu zgolj prepisal obrazložitev sklepa o odreditvi pripora, ne da bi podal vsebinsko obrazložitev vsakega izmed potrebnih pogojev za odreditev pripora.

6. Omejitev pravice do osebne svobode je dopustna le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon (drugi odstavek 19. člena URS). Pogoji, pod katerimi se sme poseči v osebno svobodo posameznika s priporom, so določeni v 20. členu URS, to je: 1) utemeljen sum, 2) sodna odločba in 3) neogibna potrebnost pripora za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pripor odredi sodišče s pisnim sklepom, katerega obvezne sestavine so določene v drugem odstavku 202. člena ZKP. Sklep o odreditvi pripora mora poleg ostalih sestavin obsegati obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje.

7. V skladu s 25. členom URS mora biti vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbi sodišča, s katero je odločeno o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. To pravno jamstvo je lahko učinkovito le, če sodišče v razlogih navede pot, po kateri je prišlo do odločitve (t. im. sodniški silogizem) in če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoja njene pravilnosti.

8. Preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu navaja, da je M. K. osumljen treh kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena KZ-1, ker naj bi pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase zahteval in sprejel obljubo nedovoljene nagrade, da bi zaradi pridobitve posla ali druge nedovoljene koristi zanemaril koristi svoje organizacije: pri dejanju, opisanem v točki I., naj bi osumljeni K. kot zastopnik gospodarske družbe R. zase preko A. P. od H. T. zahteval in sprejel obljubo nagrade, da bi družba R. sklenila pogodbo za opravljanje varilskih del z družbo, ki bi jo priskrbela H. T., kljub temu, da bi sklenitev takega posla pomenila zanemarjanje koristi družbe R., saj je mogoče skleniti cenovno ugodnejšo pogodbo za izvajanje varilskih del, kar je osumljeni vedel, pa je to zaradi obljubljene nagrade zanemaril; pri dejanju pod točko II. naj bi osumljenec od H. T. preko A. P. zahteval in sprejel obljubo nedovoljene nagrade, da bi družba R. sklenila pogodbo za nastanitev delavcev in plačilo za prenočevanje delavcev z družbo J. d. o. o., ki jo je priskrbela H. T., kljub temu, da je sklenitev tega posla zanemarila koristi družbe R., ker naj bi bilo mogoče skleniti cenovno ugodnejšo pogodbo za nastanitve delavcev; kaznivo dejanje pod točko III. naj bi osumljeni storil s tem, da je od H. T. preko A. P. zahteval in sprejel obljubo nedovoljene nagrade, da bi družba R. sklenila pogodbo za nastanitev delavcev in plačilo za prevozne storitve z družbo J. d. o. o., ki jo je priskrbela H. T., kljub temu, da je sklenitev tega posla zanemarila koristi družbe R., ker naj bi bilo mogoče skleniti cenovno ugodnejšo pogodbo za prevoze delavcev.

9. V sklepu o odreditvi pripora opisom očitanih kaznivih dejanj sledi navedba, da utemeljen sum izhaja iz dokazov, navedenih v kazenski ovadbi (vsebine prestreženih telefonskih pogovorov, poročil o tajnem opazovanju in tajnem delovanju in zaseženih dokumentov), ki jih preiskovalna sodnica v nadaljevanju sklepa obširno navaja in povzema njihovo vsebino (stran 4 - 46 sklepa). Gre za izsledke večinoma prikritih preiskovalnih ukrepov, med katerimi se zgolj nekateri dejansko nanašajo na očitke kazenske ovadbe oziroma na posamezne zakonske znake očitanih kaznivih dejanj, pri čemer so v sklepu navedeni brez prave medsebojne povezave ali logičnega sosledja. Sledijo razlogi sodišča glede obstoja pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti ter zaključek o neogibni potrebnosti pripora za zagotovitev nemotenega poteka kazenskega postopka in varnost ljudi (strani 46 - 49 sklepa).

10. V izpodbijanem sklepu pa ni najti razlogov sodišča, na podlagi katerih je preiskovalna sodnica naredila zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljeni storil očitana mu kazniva dejanja, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Preiskovalna sodnica namreč ne poda (svoje) presoje dokazov, iz katere bi bilo moč ugotoviti, po kakšni poti pravnega sklepanja je prišla do zaključka, da je glede osumljencu očitanih kaznivih dejanj podan pravni standard utemeljenega suma. Pravilnosti sklepa sodišča o utemeljenosti suma zato Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Navedeno še posebej velja glede očitkov, da naj bi s svojim ravnanjem osumljenec zanemaril koristi svoje organizacije, ker naj bi ves čas vedel, da je mogoče skleniti cenovno ugodnejšo pogodbo, pa tudi glede očitka, da naj bi osumljeni zase zahteval oziroma sprejel obljubo nagrade. V obeh primerih gre za očitke, ki so skupni vsem trem kaznivim dejanjem, in predstavljajo zakonski znak, ki mora biti podan, da lahko govorimo o nedovoljenem sprejemanju daril po prvem odstavku 241. člena KZ-1. 11. Zunajobravnavni senat je pritožbene očitke osumljenčevega zagovornika glede obstoja utemeljenega suma zavrnil z navedbo, da izhaja visoka stopnja specifične in artikulirane verjetnosti, da je osumljeni storil očitana mu kazniva dejanja, iz do sedaj zbranih dokazov v spisu, ki jih je v sklepu določno navedla in njihovo vsebino povzela že preiskovalna sodnica, zato se senat nanje le sklicuje, pritožbena zatrjevanja pa teh pravilnih zaključkov in utemeljitev suma ne morejo omajati (točka 6 sklepa). V naslednjih treh točkah (točka 7 – 9 sklepa) senat opiše dejansko stanje (opis očitanih kaznivih dejanj), ki naj bi izhajalo iz zbranih dokazov. Na takšen način je senat zgolj pritrdil sklepu preiskovalne sodnice, prav tako kot preiskovalna sodnica pa tudi senat ni navedel razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, po kakšni poti je prišel do takega zaključka. Namesto, da bi sklep preiskovalne sodnice zaradi neobrazloženosti razveljavil, je ponovil storjeno napako. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku, da je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom osumljencu kršeno pravno jamstvo iz 25. člena URS v zvezi s četrtim odstavkom 202. člena ZKP.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavilo (prvi odstavek 426. člen ZKP). Ker je bil zoper osumljenca pripor s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru X Ks 9797/2013 z dne 27. 3. 2013, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 9797/2013 z dne 5. 4. 2013, podaljšan, Vrhovno sodišče po razveljavitvi sklepa zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka in izpodbijani sklep razveljavilo, se Vrhovno sodišče z ostalimi, v zahtevi zatrjevanimi kršitvami, ni ukvarjalo.