Jedro

Tožnica je bila ob sklenitvi sporne pogodbe stara skoraj 43 let in imela 23 let delovne dobe kot trgovka, ter je v svojem življenju sklenila že kar nekaj pogodb, med drugim tudi pogodbo o najemu poslovnega prostora; tožnici življenjskih in poslovnih izkušenj ni primanjkovalo. Zato je pravilna ocena, da je tožnica pri podpisu sporne pogodbe, imela vsa potrebna znanja, da bi, preden podpisom opravila izračun vseh svojih obveznosti po pogodbi, ga primerjala s tistim po ponudbi, kot je to storilo tudi sodišče, in se nato odločila, ali bo pogodbo sklenila, ali ne. Ocena drugostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi ni bil podan subjektivni element oderuštva, je pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti njene revizijske stroške v znesku 474,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 27. 9. 2004 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da je pogodba o najemu vozila št. 52409 z dne 17. 7. 2001, ki sta jo sklenila tožnica kot najemnica in toženka kot najemodajalka in katere predmet je bilo osebno vozilo Renault Scenic 1.6 16V, reg. št. ..., nična, toženka pa je dolžna tožnici plačati znesek 10.599,16 EUR (prej 2,539.981,90 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči povsem napačno ocenili, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen prvi, to je subjektivni element oderuške pogodbe in opozarja, da je zakonski stan oderuštva, kot ga predvideva 141. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), podan tedaj, ko sta kumulativno podana oba elementa oderuštva, torej očitno nesorazmerna izpolnitev in zloraba neugodnega položaja druge stranke. Tožnica meni, da je toženka pred sklenitvijo sporne pogodbe imela pojasnjevalno dolžnost, te pa ni izvedla z zadostno mero skrbnosti. Pri tem opozarja, da ni bistveno, kot to navaja drugostopenjsko sodišče, dejstvo, da je med prejemom ponudbe in kasnejšim podpisom pogodbe preteklo mesec dni, saj je tožnica upravičeno pričakovala podpis pogodbe z bistveno enako vsebino, kot jo je imela ponudba, ki še zdaleč ni bila tako oderuška, kot je bila kasnejša pogodba. Iz ponudbe je namreč izhajalo, da bo tožnica ob izteku najema, s plačilom 342,83 EUR (prej 82.154,70 SIT), postala tudi lastnica najetega vozila, medtem ko je iz kasnejše pogodbe o najemu izhajala le možnost, da tožnica, najemojemalka, po poteku dobe najema vozilo odkupi po tedanji tržni vrednosti. Tožnica meni, da je v postopku argumentirano izkazala, da bi bila tržna vrednost 5 let starega vozila 8345,85 EUR (prej 2,000.000,00 SIT), iz česar izhaja, da sta se ponudba in kasnejša pogodba medsebojno razlikovali vsaj za znesek razlike od zneska 82.154,70 SIT do zneska tržne vrednosti vozila v trenutku izteka najema. Takšna določba pogodbe pa je bila očitno na škodo tožnice. Te razlike med odkupno ceno po ponudbi in kasnejši pogodbi pa tožnica ni mogla pričakovati, četudi bi se o pogojih sklenitve takšne pogodbe pozanimala tudi pri ostalih, konkurenčnih leasing hišah. Tožnica zaključuje, da je bila pri podpisu očitno lahkomiselna, saj pogodb niti ni dobro prebrala, pri podpisu pa se je zanašala na zagotovitve toženke, da je pogodba v vsebini enaka ponudbi. Dodaja še, da pogodbe pred podpisom tudi ni dobila na vpogled, kot je to v navadi pri podpisu tipskih gospodarskih pogodb, s čimer je toženka zlorabila svoj prevladujoči položaj in ravnala v nasprotju s splošnimi pravili civilnega prava, zlasti 11., 12., 13., 15. in 16. členom ZOR. Tožnica tako predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prev in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno prvostopenjsko sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila in v odgovoru navedla, da je s tožnico sklenila operativni oz. poslovni najem vozila in ne finančni najem, kar je ugotovilo tudi sodišče. Pri slednjem namreč postane najemnik po preteku dobe najema tudi lastnik najete stvari, pri operativnem najemu pa zgolj pridobi predkupno pravico na najeti stvari, pri čemer se mu ta, če se za nakup tudi odloči, proda po tedanji tržni ceni, o čemer pa je vedno sklenjen tudi ustrezni aneks ali prodajna pogodba. Tudi v kolikor bi tožnica v resnici sklenila s toženko finančni najem, pogodba sama nikoli ne bi vsebovala določbe o odkupni ceni vozila, saj je takšna določba, glede na dejstvo, da postane najemnik s plačilom zadnjega obroka najema tudi lastnik stvari, nepotrebna. Nadalje je navedla, da ima najemodajalec vedno pravico, da v primeru, če najemnik ne plačuje redno dogovorjenih obrokov najema ali s stvarjo ne ravna kot dober gospodar, najemniku stvar odvzame, kar pa se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Tožnica namreč ni vestno in redno izpolnjevala svojih obveznosti, njena plačila so bila neredna in nepravočasna, poplačilo z unovčitvijo menice pa neuspešno, saj je menico banka zaradi pomanjkanja sredstev na računu tožnice zavrnila. Toženka se je uspela deloma poplačati le z menico poroka tožnice. Toženka je tako, skladno z določbami podpisane pogodbe, tožnici vozilo odvzela. Toženka je pri tem še navedla, da tožnici ob podpisu očitno ni bilo jasno v kakšno pogodbeno razmerje je vstopila, ravnala pa je tudi malomarno, saj, kot je navedla tudi sama, pogodbe pred podpisom sploh ni prebrala. Toženka je tako zavrnila navedbe o tem, da je izkoristila lahkomiselnost in težak položaj tožnice. Zato je revizijskemu sodišču predlagala, da revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da je treba za obstoj oderuške pogodbe, skladno z določbami 141. člena ZOR, kumulativno izkazati tako subjektivni kot tudi objektivni element oderuštva. Kadar že subjektivni element oderuštva ni izkazan, sodišču objektivnega elementa sploh ni treba ugotavljati(1).

7. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da subjektivni element oderuštva ni bil podan, ker tožnica ob podpisu sporne pogodbe ni bila v stiski, ni bila lahkomiselna, pa tudi ne neizkušena. Kot stisko sicer ne gre šteti zgolj slabo premoženjsko stanje, temveč tudi splošno življenjsko stisko in njej podobne situacije, lahkomiselnost in neizkušenost pa se nanašata na posameznikovo zadostno življenjsko ali pa poslovno in strokovno znanje. Ob dejanskih ugotovitvah, da je bila tožnica ob sklenitvi sporne pogodbe stara skoraj 43 let in imela 23 let delovne dobe kot trgovka, ter je v svojem življenju sklenila že kar nekaj pogodb, med drugim tudi pogodbo o najemu poslovnega prostora, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnici življenjskih in poslovnih izkušenj ni primanjkovalo. Zato je pravilna ocena, da je tožnica, pri podpisu sporne pogodbe, imela vsa potrebna znanja, da bi, preden je sporno pogodbo podpisala, opravila izračun vseh svojih obveznosti po pogodbi, ga primerjala s tistim po ponudbi, kot je to storilo tudi sodišče, in se nato odločila, ali bo pogodbo sklenila, ali ne. Ocena drugostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi ni bil podan subjektivni element oderuštva, je tako pravilna. Odločitev, da sta sodišči materialno pravo uporabili pravilno vključuje tudi oceno, da pri svoji odločitvi nista kršili nobenega od temeljnih načel obligacijskega prava, opredeljenih v 11., 12., 13., 15. in 16. členu ZOR.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo, skladno z določbami 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo.

9. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 474,37 EUR (750 točk po 0,459 EUR, kar znaša 344,25 EUR, materialne stroške v višini 2 %, kar znaša 6,89 EUR, 20 % DDV, ki znaša 70,23 EUR in sodno takso v znesku 53,00 EUR).

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče RS tudi v zadevah opr. št. II Ips 783/2007 in II Ips 593/96.