Jedro

Na podlagi 51. člena ZVojI sprememba višine prejemkov v preteklem letu vpliva na pravico do veteranskega dodatka od 1. januarja tekočega koledarskega leta. Tako je upravni organ pravilno odločil, da tožnik od 1. 1. 2017 dalje ni več upravičen do prejemanja veteranskega dodatka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Litija (v nadaljevanju upravna enota) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da tožnik od 1. 1. 2017 dalje nima več pravice do prejemanja veteranskega dodatka (točka 1 izreka), posebni stroški postopka niso zaznamovani (točka 2 izreka). Tožniku je bil nazadnje 15. 6. 2016 odmerjen veteranski dodatek z odločbo Upravne enote Litija. Skladno z 29. členom Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) in v zvezi s prvim odstavkom 51. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI), ki določa, da spremembe v višini prejemkov v preteklem letu vplivajo na pravico do invalidskega dodatka od 1. 1. tekočega leta, je bilo potrebno o pravici in višini veteranskega dodatka tožnika od 1. 1. 2017 dalje na ponovno odločati. Na podlagi 42. člena ZVojI znaša osnova za ugotavljanje pravice do invalidskega dodatka 45% usklajene osnove iz januarja tekočega leta, kar znaša 497,15 EUR. Na pravico in višino veteranskega dodatka vplivajo po določbi 12. člena ZVV prejemki upravičenca, njegovega zakonca in prejemki vzdrževanih družinskih članov v preteklem letu. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik živi z zakoncem in družinskimi člani, ki pa niso več vzdrževani. Pri odmeri veteranskega dodatka tožnika se glede na 47. člen, 48. člen in 49. člena ZVojI upoštevajo naslednji prejemki: tožnikova pokojnina iz decembra preteklega leta v višini 324,86 EUR, povprečna neto plača tožnikovega zakonca v preteklem letu v višini 609,52 EUR in drugi dohodki tožnikovega zakonca v višini 103,50 EUR, kar skupaj znaša 1.037,88 EUR mesečno. Tako na družinskega člana znašajo prejemki 518,94 EUR. Ker je delež prejemkov na družinskega člana večji od osnove za veteranski dodatek, ki za leto 2017 znaša 497,15 EUR, tožnik od 1. 1. 2017 dalje nima več pravice do prejemanja veteranskega dodatka.

2. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Na podlagi 12. člena ZVV se glede odmere in usklajevanja veteranskega dodatka smiselno uporabljajo določbe ZVojI, zlasti določbe od 41. člena do 52. člena, katerih vsebino navaja. Pritožbeni organ ugotavlja, da je upravni organ v skladu z predhodno navedeno pravno podlago za odmero veteranskega dodatka za obdobje od 1. 1. 2017 pravilno ugotovil in upošteval dohodke tožnika, in sicer: pokojnino za december 2016 v višini 324,86 EUR, dohodke tožnikovega zakonca iz leta 2016 v višini 609,52 EUR in 103,50 EUR mesečno. Na podlagi ugotovljenih prejemkov je pravilno ugotovil delež prejemkov na družinskega člana, ki pa v višini 518,94 EUR presega osnovo za veteranski dodatek v višini 497,15 EUR za leto 2017. Zato je odločitev, da tožnik od 1. 1. 2017 dalje ni več upravičen do veteranskega dodatka, pravilna in zakonita. Veteranski dodatek je pravica vojnega veterana, ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Glede na to, da je tožnik užival veteranski dodatek že od leta 2002, mu je poznan postopek njegove odmere, kakor tudi upoštevanje dohodkov, cenzusa in drugo.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da mu niso poznani razlogi, zakaj je upravni organ upošteval skupni dohodek za oceno cenzusa za veteranski dodatek. Tožnik je sodeloval v vojni sam, brez žene, ki je v tistem obdobju še ni poznal in ni pravilno, da se upošteva tudi njen dohodek, ki pa je bil za preživetje 4 - članske družine prenizek. Tožnikov dohodek - pokojnina v višini 327,00 EUR pa zadostuje zgolj za plačilo najemnine in stroškov za stanovanje. Sramotno je, da država piše zakone le sebi v prid. Razlika do zakonsko določenega cenzusa je danem primeru le 21,00 EUR. Tožnik pa naj bi prejel 48,00 EUR veteranskega dodatka. Tožbo vlaga, ker meni, da ima vso pravico da zahteva plačilo veteranskega dodatka, saj se je udeležil vojne za Slovenijo v trajanju 20 dni. Izpodbijana odločba je birokratska, zakonska prirejena, nedopustna in sramotna. Tožnik tudi meni, da če je že bil imenoval za vojnega veterana to pomeni, da je nekaj naredil za to državo, za boljše življenje in za boljšo prihodnost, zato mu tudi pripada nagrada. Pri tem tožnik vztraja tudi pri uradnem zaslišanju. Vsebinsko v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi upravnega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

7. V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali je pravilna in zakonita odločitev upravnega organa, da tožnik od 1. 1. 2017 dalje nima več pravice do prejemanja veteranskega dodatka, s čimer pa se tožnik ne strinja.

8. Na podlagi 8. člena ZVV ima pravico do veteranskega dodatka vojni veteran, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek. Na podlagi 9. člena ZVV osnova za ugotavljanje pravice do veteranskega dodatka in za določanje njegove višine (osnova) je enaka osnovi za ugotavljanje pravice do invalidskega dodatka po Zakonu o vojnih invalidih (ZVojI). V skladu z 46. členom ZVojI na pravico in višino veteranskega dodatka vplivajo prejemki upravičenca, njegovega zakonca in prejemki vzdrževanih družinskih članov (46. člen ZVojI). Upoštevajo pa se dohodki in prejemki, ki so vir dohodnine, kot tudi prejemki, ki niso obdavčljivi (drugi odstavek 47. člen ZVojI). Na podlagi 49. člena ZVojI se prejemki upoštevajo v neto zneskih iz decembra preteklega leta. Plača upravičenca, zakonca in vzdrževanih družinskih članov se upošteva v povprečnem neto mesečnem znesku iz preteklega leta (49. člen ZVojI).

9. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu tožnik v tožbi tudi ne ugovarja, tudi po presoji sodišča izhaja, da znaša tožnikova pokojnina iz decembra preteklega leta 324,86 EUR, povprečna neto plača tožnikovega zakonca v preteklem letu 609,52 EUR in drugi dohodki tožnikovega zakonca 103,50 EUR, skupaj 1.037,88 EUR mesečno. Družinska člana pa sta tožnik in njegov zakonec. Na družinskega člana tako znašajo prejemki 518,94 EUR, pri čemer je nesporno delež prejemkov na družinskega člana večji od osnove za veteranski dodatek, ki za leto 2017 znaša 497,15 EUR. Po presoji sodišča je tako upravni organ pravilno ugotovil, da tožnik presega zakonsko določeni cenzus za pridobitev pravice do prejemanja veteranskega dodatka. Na podlagi 51. člena ZVojI pa sprememba višine prejemkov v preteklem letu vpliva na pravico do veteranskega dodatka od 1. januarja tekočega koledarskega leta. Tako je upravni organ pravilno odločil, da tožnik od 1. 1. 2017 dalje ni več upravičen do prejemanja veteranskega dodatka.

10. Upravni organ je tožnika v postopku izdaje izpodbijane odločbe tudi seznanil, da presega zakonsko določeni finančni cenzus za prejemanje veteranskega dodatka. Pri tem pa dejstvo, da tožnik presega finančni cenzus zgolj za 21,79 EUR (oziroma kot to navaja tožnik v tožbi za 20 EUR), na pravilnost sprejete odločitve ne vpliva. Tožnik že vrsto let prejema veteranski dodatek in je tako tudi po mnenju sodišča seznanjen s postopki in tudi z zakonsko določenim finančnim cenzusom, ki pogojuje pravico do prejemanja veteranskega dodatka. To pravico ime namreč le vojni veteran, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek (8. člen ZVV). Slednja pa je enaka osnovi za ugotavljanje pravice do invalidskega dodatka (9. člen ZVV).

11. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, v postopku niso bile storjene kršitve določb postopka, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožnik je sicer predlagal, da naj ga sodišče zasliši na glavni obravnavi, vendar sodišče ni sledilo povsem nesubstanciranemu predlogu, saj tožnik v ničemer ni navedel o katerih dejstvih naj bi izpovedal in kako bi to lahko vplivalo na izpodbijano odločitev.