Jedro

Zapisnik o predaji in prevzemu izkazuje, da je bil 14. 12. 1972 kabelski priključek z dvema kabloma na prej navedeni lokaciji zaveden v evidenco osnovnih sredstev prevzemnika, kar je po sprejemu ZLPP (in ZGJS) in ob pogoju vključitve teh sredstev v otvoritveno bilanco, predstavljalo temelj za pridobitev lastninske pravice. Po ugotovitvi, da tožeča stranka ni lastnik voda, je bila po presoji sodišča ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev novega soglasja na navedeni pravni podlagi, pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka tri svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. A. d.d. je na podlagi 147. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju Splošni pogoji), Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijsko omrežje električne energije (v nadaljevanju SONDO), vlogo B., za izdajo soglasja za priključitev na distribucijsko omrežje (v nadaljevanju SZP) v zvezi z izgradnjo novega nizkonapetostnega električnega priključka in posledično s tem omogočitev prehoda odjema električne energije "priključitev na zbiralke TP", zavrnil. 2. Prvostopenjski organ je odločitev utemeljil z navedbo, da je bila 31. 3. 2016 izvedena ustna obravnava. Po izčrpnem pojasnilu o dejanskem stanju, ki se nanaša na obstoječi NN električni priključek, je prvostopenjski upravni organ povzel določbo 112. člena SONDO in pojasnil, da se v tem postopku upošteva določba 77. člena SONDO, predvsem zadnji odstavek tega člena, ki določa, da je sprememba lokacije merilnega mesta možna samo zaradi spremembe tehničnih pogojev ali spremembe skupine končnih odjemalcev, pri čemer se sprememba lokacije šteje za spremembo tehničnih karakteristik objekta in naprav. V predmetnem postopku vlagatelj teh razlogov ni navedel, zato sprememba lokacije merilnega mesta ni bila možna. Upravni organ je upošteval tudi določbo 113. člena SONDO in pojasnil, da je predmetni objekt že priključen na distribucijsko električno omrežje in priključek ustreza priključni moči za objekt in da je B. že obstoječi uporabnik, kar nadalje pomeni tudi, da v skladu s tem ni možna izgradnja izvoda. Prav tako je bilo ugotovljeno, da so v naravi obstoječe merilne naprave že nameščene na NN nivoju, v prosto stoječi omarici ob objektu B., obstoječi električni priključek pa je v osnovnih sredstvih A. d.d. in ne v lasti uporabnika, kar pomeni, da merilne naprave ni možno namestiti na začetek voda.

3. Drugostopenjski organ, Agencija za energijo, je pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnila.

4. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in pojasnjuje, da se merilno mesto nahaja v omarici PMO (priključna merilna omarica), na fasadi objekta B. Če bi se merilno mesto (v nadaljevanju MM) nahajalo v transformatorski postaji Jurčičeva, bi tožeča stranka plačevala bistveno manjšo omrežnino. Navaja, da je v skladu s predpisi MM možno prestaviti na transformatorsko postajo, če je odjemalec lastnik dovodnega kabla, da ima dovolj veliko odjemno moč (130 kW) in da so meritve dejansko prestavljene na zbiralke transformatorske postaje. Tožeča stranka je za izvedbo spremembe merilnega mesta pooblastila C.C., ki je zato, ker je bil s svojimi vlogami za ostale vlagatelje (D., E. in F.) že uspešen.

5. Kot se je izkazalo v postopku, je za pristojne organe sporno lastništvo dovodnega kabla za dovod električne energije, in sicer na že obstoječem nizkonapetostnem (NN) vodu. Tožeča stranka je pripravljena zgraditi novi NN vod za dobavo električne energije, kar je pooblaščenec povedal že na ustni obravnavi. Pričakovati je bilo, da bo tožena stranka po opravljeni ustni obravnavi izdala soglasje, iz katerega bodo razvidni vsi pogoji, na podlagi katerih se bo lahko izvedla nova priključitev. Pojasnjuje, da že sedaj izpolnjuje pogoj glede priključne moči, s postavitvijo novega voda, pa bi bilo mogoče prestaviti meritve na TP.

6. Sklicuje se tudi na mnenje SODO d.o.o., ki ga prvostopenjski organ ni upošteval, in je vlogo zavrnil s pojasnilom, da tehnični pogoji niso izpolnjeni, namesto, da bi povedal, pod kakšnimi pogoji se soglasje izdaja.

7. Podrejeno tožeča stranka navaja, da je lastnik že obstoječega NN voda, če pa bi se izkazalo da ni, bi bila pripravljena financirati novi vod. Sklicuje se na določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in pojasnjuje, da ni bil podan naslov za pridobitev lastninske pravice, poleg tega pa se sprašuje oziroma se pod vprašaje postavlja, ali je NN vod premična stvar. Glede na dikcijo zapisnika z dne 14. 12. 1972, se ne more šteti za premičnino. Ker je NN vod še vedno v odjemalčevi lasti, je po mnenju tožeče stranke podan pogoj za priključitev na zbiralnice TP, v nasprotnem primeru pa bi iz soglasja moralo izhaja tehnični pogoji.

8. Podrejeno tožeča stranka meni tudi, da so kršena pravila postopka, ker je organ ravnal v nasprotju z določbo četrtega odstavka 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicuje se na načelo morale in pravičnosti, saj tožeča stranka skrbi za eno bolj ranljivih skupin občanov, da je tožeča stranka na lastne stroške zgradila NN vod, ki je predmet tega postopka in vsa leta vedno sproti plačevala vse stroške porabe električne energije in preko omrežnine tudi vse stroške vzdrževanja tega NN voda. Tožeča stranka sodišču predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povračilo stroškov postopka.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je izčrpno pojasnila pomen priklopa na zbiralke TP preko obstoječega voda, ki pomeni le spremembo odjemne skupine. Pisna zahteva končnega odjemalca je uspešna, če so izpolnjeni vsi pogoji iz 101. člena Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira in metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje (Uradni list RS, št. 66/2015 in 105/2015). Zavrnila je tožbene ugovore, ki se nanašajo na izročitev voda, ker je do prenosa lastninske pravice prišlo z dejansko izročitvijo voda. Podredno je pojasnila, da je do prenosa lastninske pravice zagotovo prišlo na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), pri čemer se je dodatno sklicevala na določbo 31. člena Zakona o elektrogospodarskih organizacijah, ki je bil podlaga za izdajo zapisnika z dne 14. 12. 1972. Prav tako trditev, da je prišlo v konkretnem primeru do prenosa lastninske pravice, utemeljuje s sodno prakso in se sklicuje na določbi 3. in 4. člena ZLPP. Tudi sicer tožeča stranka že formalno ne more biti lastnik predmetnega voda, saj je treba upoštevati tudi družbeno ureditev v 80 letih prejšnjega stoletja. Z ukinitvijo družbene lastnine je dotedanje premoženje organizacij posebnega družbenega pomena, kamor je sodila tudi dejavnost tožene stranke, prešlo na državo oziroma lokalno skupnost. Opozarja tudi na Zakon o zavodih in ipso lege preoblikovanje v javne zavode vseh organizacij, ki so delovale na področju družbenih dejavnosti in ki so imele ob njegovi uveljavitvi status posebnega družbenega pomena. Tožena stranka je danes javni zavod, ki upravlja premoženje v lasti ustanovitelja, od leta 1993 Republike Slovenije. Glede na navedeno tožeča stranka ne more biti lastnik predmetnega voda, ne glede na to, ali gre za premično, ali nepremično stvar.

10. Tožena stranka je odgovorila tudi na navedbe, da je tožeča stranka pripravljena zgraditi nov vod. Navaja, da je bila odločitev in presoja tožene stranke na podlagi vloge z dne 11. 3. 2016 pravilna in pojasnjuje, da izgradnja novega voda ne more biti razlog za izdajo novega soglasja, zaradi spremembe tehničnih karakteristik zgradbe ali naprav, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Sklicuje se na določbo 5. člena Splošnih pogojev in v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje stališču tožene stranke na četrti strani izpodbijane odločbe, da je prestavitev merilnega mesta lahko le posledica spremembe tehničnih pogojev ali skupine končnih odjemalcev.

11. Prestavitev merilnega mesta določa 112. člena SONDO in ne držijo navedbe tožeče stranke, da predpisi določajo, da je merilno mesto mogoče prestaviti, če je odjemalec lastnik dovodnega kabla, da imajo dovolj veliko odjemno moč in da so meritve dejansko prestavljene na zbiralke transformatorske postaje. Tožeča stranka ni zatrjevala sprememb tehničnih pogojev, ki bi imele za posledico spremembo merilnega mesta, ampak meni, da je za izdajo novega soglasja dovolj že sama sprememba merilnega mesta in posledično vzgradnja novega voda.

12. Pojasnjuje tudi, da zgolj želja tožeče stranke po spremembi lokacije merilnega mesta, zaradi plačila nižje omrežnine, ni utemeljen razlog in je v nasprotju z načelom gospodarnosti, ob upoštevanju, da bi bil nov vod zgrajen, stari obstoječi vod pa postal nepotreben. V nadaljevanju obširno pojasnjuje tudi, zakaj sprememba odjemne skupine (9. člen Splošnih pogojev) ni razlog za spremembo soglasja za priključitev. Prav tako meni, da je za konkretni upravni spor nepomembno in na rešitev tega spora ne morejo vplivati podatki o izdanih soglasjih pri drugih odjemalcih. Odločitev je namreč v vsakem posameznem primeru odvisna od okoliščin posameznega primera.

13. Prereka tudi navedbe tožeče stranke, da je SODO drugostopenjski organ za reševanje pravnih sredstev v zvezi z izdajo soglasij, saj na podlagi enajstega odstavka 147. člena EZ-1 o tem odloča tožena stranka. Kot pravno nezavezujoče šteje tudi pisno mnenje SODO, saj je bilo izdano brez konkretnih dejanskih okoliščin. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

16. Izpodbijana odločitev temelji na dejanskem stanju, ki sta ga stranki tega upravnega spora ugotavljali na ustni obravnavi dne 31. 3. 2016. Tako med strankama ni sporno, da za napajanje objekta B. zakupljena priključna moč (baza tehničnih podatkov pri prvostopenjskem organu) 283 kW (1x3x430 A) v odjemni skupini končnih odjemalcev-ostali odjem z merjenjem moči, na prevzemno-prodajnem mestu, ki mu pripada merilno mesto, št.2-2312, oziroma nova priključna moč 294 kW. Prav tako med strankama ni sporna nadaljnja dejanska ugotovitev, da je za napajanje objekta zgrajen nizko napetostni električni priključek, ki se napaja iz transformatorske postaje TP10/0,4kV Jurčičeva in sicer z dvema kabloma z oznako po bazi tehničnih podatkov Elektro Celje, d.d.:NN izvod 106: Dom upokojencev KB1..tip in presek kabla NAYBA 4X150 mm2 v dolžini 85m in NN izvod 107:Dom upokojencev KB2...tip in presek kabla NAYBA 4x150 mm2, v dolžini kabla 85m. ter podatek, da kabla obratujeta paralelno.

17. Sporno med strankama upravnega spora je dejstvo, ali je prevzem kabelskega priključka z dvema kabloma 4x150 iz TP Jurčičeva ulica, ki ga dokazuje upravnemu spisu priložen zapisnik o predaji in prevzemu A., oddelka za gradnjo, št. 21-2/2-9491/72-B1/C, z dne 14. 12. 1972, pomenil tudi spremembo lastništva na navedenem vodu.

18. Sodišče ugotavlja, da je glede na datum izgradnje spornega voda (1972), torej pred uveljavitvijo ZTLR, to je pred 1. 9. 1980, v primeru ugotavljanja lastninske pravice treba uporabiti pravna pravila ODZ in ne kasneje sprejete zakonodaje. V konkretnem primeru, ko je prišlo do predaje in prevzema voda na podlagi Zakona o elektrogospodarskih organizacijah, sodišče pritrjuje toženi stranki v odgovoru na tožbo, da navedeni zapisnik v času družbene lastnine res ni mogel predstavljati pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, ampak zapisnik o predaji in prevzemu št. 21-2/2-9491/72 B1/C izkazuje v izpodbijanem aktu zatrjevano dejstvo, da je bil 14. 12. 1972 kabelski priključek z dvema kabloma na prej navedeni lokaciji zaveden v evidenco osnovnih sredstev prevzemnika (A., Poslovna enota ...), kar je po sprejemu ZLPP (in Zakona o gospodarskih javnih službah) in ob pogoju vključitve teh sredstev v otvoritveno bilanco, predstavljalo temelj za pridobitev lastninske pravice. Navedenega, ob zatrjevanem podatku tožene stranke, da je NN električni priključek osnovno sredstvo A. d.d. in zaveden pod inventarno številko 002543, po presoji sodišča tožeča stranka, s trditvijo, da je še vedno lastnik NN voda, ker je toženi stranki objekte predala zgolj v vzdrževanje, ji plačevala omrežnino in kupovala električno energijo, ne more uspešno ovreči. Da bi morala tožeča stranka izkazati zatrjevano lastništvo (ob nespornem obstoju prej citiranega zapisnika in podatku o vključitvi spornega voda v osnovna sredstva tožene stranke) sodišče sklepa tudi na podlagi določbe pete alineje prvega odstavka 2. člena Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira in metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje, ki določa, da je lastni vod vod odjemalca do razdelilne transformatorske postaje (v nadaljnjem besedilu RTP) oziroma transformatorske postaje (v nadaljnjem besedilu: TP), za katerega odjemalec izkaže svojo lastninsko pravico. Lastništva voda pa tožeča stranka ne more dokazovati niti z navedbami, da je bila dolžna plačevati omrežnino, ker je to v skladu 13. alinejo 2. člena prej citiranega akta znesek, ki ga je za uporabo sistema elektrike dolžan plačati uporabnik sistema in ni vezan na lastništvo voda.

19. V nadaljevanju se sodišče sklicuje na določbo 101. člena Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira in metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje, veljavnega v času odločanja prvostopenjskega organa. Ta določa način in pogoje uvrstitve končnega odjemalca v odjemno skupino. Po ugotovitvi, da tožeča stranka ni lastnik voda, je bila po presoji sodišča ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev novega soglasja na navedeni pravni podlagi pravilna.

20. Nadalje kot pravilno in skladno z zakonom, sodišče ocenjuje tudi ugotovitev, da tožeča stranka ni izkazala niti pogojev za pridobitev novega soglasja, ki jih določa prvi odstavek 5. člena Splošnih pogojev. Uporabnik omrežja mora namreč zaprositi za novo soglasje za priključitev, če se spremenijo osnovni parametri priključka, glede katerega je bilo izdano soglasje, zlasti pa v primerih, kot so sprememba priključne moči; sprememba tehničnih karakteristik objektov in naprav, glede katerih je bilo izdano soglasje za priključitev in sprememba skupine končnih odjemalcev (razvrščanje v skupino je urejeno v teh splošnih pogojih).

21. Ker v zadevi ni sporno, da se priključna moč ne spreminja in ostaja enaka zakupljeni priključni moči, niti vlagatelj (katerega objekt je že priključen na distribucijsko električno omrežje in priključek ustreza priključni moči za objekt, torej je že obstoječi uporabnik (113. člena SONDO)) ni zatrjeval spremembe tehničnih karakteristik objektov in naprav, glede katerih je bilo dano soglasje za priključitev (Doma upokojencev), niti spremembe skupine končnih odjemalcev (ob upoštevanju 9. člena Splošnih pogojev), pogoji za izdajo novega soglasja niso bili podani niti na navedeni pravni podlagi.

22. Sodišče iz enakih razlogov, kot sta jih že zavrnila oba upravna organa, kot neutemeljen zavrača tudi ugovor, da pripravljenost izgradnje novega voda ne more biti razlog za izdajo novega soglasja zaradi spremembe tehničnih karakteristik zgradbe ali naprav. Prav tako kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da so bila v primeru posameznih odjemalcev izdana soglasja. Odločitve v teh primerih namreč niso predmet preizkusa pravilnosti in zakonitosti v tem upravnem sporu, niti takega preizkusa ne more sodišče izvesti zgolj na podlagi pavšalnega zatrjevanja o izdanih soglasjih, brez poznavanja okoliščin konkretnega primera. Sodišče prav tako kot pravno nezavezujoče v obravnavanem primeru šteje pisno mnenje SODO, ker ne temelji na podatkih oziroma dejanskih okoliščinah presojanih v tem primeru.

23. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

24. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.