Jedro

Poleg verjetnosti obstoja terjatve, mora upnik verjetnostno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik mora navesti konkretna ravnanja dolžnika, s katerimi razpolaga s svojim premoženjem na način, ki verjetnostno kaže, da bo uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena. Navedbe tožeče stranke, da se tožena stranka izogiba kontaktom, ker ne želi opraviti primopredaje opravljenih del, da je tožena stranka preklicala pooblastilo nadzornemu organu, ki je s tožečo stranko sklepal pravno zavezujoče dogovore in avgusta 2014 obljubil tožeči stranki, da ji bo plačal za opravljeno delo, da je tožena stranka odprla več bančnih računov preko katerih pretaka denarna sredstva, pa niso relevantne okoliščine, ki bi verjetnostno potrjevale obstoj subjektivne nevarnosti.

Neznatna škoda je pravni standard, na predlagatelju začasne odredbe pa je trditveno in dokazno breme, da navede razloge, zaradi katerih bi dolžnik zaradi posega v premoženjsko sfero lahko utrpel le neznatno škodo, v ta namen mora predloži tudi ustrezne dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se za zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke nalaga bankam S. d. d. in H. d. d., da morajo toženi stranki kot dolžniku, ali komur koli drugemu po njegovem nalogu, odreči izplačilo denarnega zneska do višine zneska 79.559,60 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 52.802,47 EUR od 23. 8. 2014, 17.627,96 EUR od 8. 11. 2014, 9.129,17 EUR od 1. 6. 2014, vse do plačila ter za stroške sodnega izvršilnega postopka, iz računov tožene stranke št.: 000 S. d. d., 001 H. d. d. in 002 H. d. d. s tem, da ima sklep o zavarovanju začasne odredbe učinek sklepa o izvršbi, ki stopi v veljavo z dnem izdaje in velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdane v tem gospodarskem postopku ter da vloženo pravno sredstvo zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršbe. Prvo sodišče je še odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka zavarovanja.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da iz ravnanj tožene stranke izhaja, da se izogiba kontaktom s tožečo stranko in na ta način onemogoča uveljavitev terjatve tožeče stranke. Tožena stranka ne želi izvesti primopredaje na kraju samem, kar kaže, da želi onemogočiti izterjavo oziroma jo vsaj otežiti. Ko so se dela zaključevala in je obstajala samo še dolžnost investitorja plačati izvajalcu, je prišlo do izogibanja in onemogočanja stikov, ključne osebe tožene stranke so bile nedosegljive, ni pa bila tudi izpolnjena obljuba tožene stranke iz avgusta 2014, da bo tožeči stranki plačala za opravljeno delo. Nepričakovano in po nepotrebnem je bil preklicano pooblastilo nadzornemu organu tožene stranke, ki je do tedaj dajal pravno obvezujoče izjave in ki bi moral sodelovati pri pregledu in prevzemu del ter končnem obračunu. Tožena stranka je na svoje ime odprla več računov pri različnih bankah, da lahko pretaka denarna sredstva na račune različnih bank. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da je treba dokazati in navesti razloge, zaradi katerih predstavlja začasna odredba le neznatno škodo za toženo stranko. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni tehtalo med prikrajšanjem tožene stranke, ki je dejansko obogatena zaradi del, ki jih je izvedla tožeča stranka, in na drugi strani prikrajšanjem in škodo, ki jo je že utrpela tožeča stranka, ki je prikrajšana za vrednost storitve v višini 79.559,60 EUR. Premoženje tožene stranke se je podvojilo. Če tožeča stranka z zahtevkom ne bo uspela, bo imela tožena stranka tako sredstva izdelana s strani tožeče stranke, kot tudi denar. Prepoved izplačila omejuje tudi izterjavo s strani glavnega izvajalca H. Toženka ne bo utrpela nobenih posledic. Z denarnimi sredstvi bo lahko razpolagala, če se bo začasna odredba izkazala kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi prvega in drugega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju(2) mora upnik poleg verjetnosti obstoja terjatve, verjetnostno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik mora navesti konkretna ravnanja dolžnika, s katerimi razpolaga s svojim premoženjem na način, ki verjetnostno kaže, da bo uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala subjektivne nevarnosti. Navedbe tožeče stranke, da se tožena stranka izogiba kontaktom, ker ne želi opraviti primopredaje opravljenih del, da je tožena stranka preklicala pooblastilo nadzornemu organu, ki je s tožečo stranko sklepal pravno zavezujoče dogovore in avgusta 2014 obljubil tožeči stranki, da ji bo plačal za opravljeno delo, da je tožena stranka odprla več bančnih računov preko katerih pretaka denarna sredstva, niso relevantne okoliščine, ki bi verjetnostno potrjevale obstoj subjektivne nevarnosti.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen, ker tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode oziroma bo škoda neznatna (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Neznatna škoda je pravni standard, na predlagatelju začasne odredbe pa je trditveno in dokazno breme, da navede razloge, zaradi katerih bi dolžnik zaradi posega v premoženjsko sfero lahko utrpel le neznatno škodo, v ta namen mora predloži tudi ustrezne dokaze. Tožeča stranka v okviru trditvene podlage ni konkretizirano opredelila navedenih razlogov, pavšalno je le zatrjevala, da toženi stranki z blokado denarnih sredstev na bančnih računih v višini vtoževane terjatve lahko nastane le neznatna škoda, takšna trditvena podlaga pa ni zadostna podlaga za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka tudi ni opredeljeno pojasnila razlogov, zaradi katerih bi bila predlagana začasna odredba utemeljena na podlagi tretjega odstavka 270. člena ZIZ, ker bi prepoved, izplačila omejila izterjavo glavnega izvajalca H. Zatrjevana okoliščina, da denar ostaja na banki, od uspeha v postopku pa je odvisno komu pripada, pa potrjuje zmotno stališče tožeče stranke, da ji pravica do zavarovanja terjatve po ZIZ pripada že s tem, ko je izkazala verjeten obstoj terjatve. Vsi ostali pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na povečanje premoženja tožene stranke zaradi opravljenih del s strani tožeče stranke, so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati na podlagi prvega odstavka 337. člena ZIZ.

Pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni bil potreben.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZIZ.