Jedro

Za oceno, kdo je pri sporni prodajni pogodbi prodajalec, je bistveno, da je bila toženka pooblaščena, da v imenu zastopanega prodajalca sklepa prodajne pogodbe ter da je bilo tožniku to znano.

S tem, ko je toženka za tožnika prevzela določene posle iz izpolnitvene faze prodajne pogodbe, ni stopila na mesto prodajalca.

Dejstvo, da je glede teh poslov iz izpolnitvene faze prekoračila svoja pooblastila, na sam obstoj pogodbe in na položaj strank v tej pogodbi, ne vpliva.

Tožnik ne more zahtevati izpolnitve pogodbe od toženke kot zastopnice.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora toženka tožniku izročiti posteljni komplet, kot je razviden iz naročilnice št. 069522 ter od njega prevzeti 1.200 DEM. Tožnika je zavezalo, da mora toženki povrniti 72.980,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1998 dalje.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Navaja, da je šlo med strankama za ustno pogodbo, ki jo je razumel kot dogovor, obvezujoč za obe stranki le pod pogojem, da toženka izpolni svojo obveznost. Tožnik ji je izročil celotno kupnino za posteljni komplet, kar je potrdila tudi toženka, zaslišana na glavni obravnavi dne 9.4.1998. Tožniku se je zavezala, da mu bo posteljni komplet dostavila do 15.10.1991. Stranki sta se torej dogovorili za povsem drugačne sestavine prodajne pogodbe, saj sta se dogovorili za predmet pogodbe, določili višino kupnine, toženka se je zavezala dostaviti komplet do določenega datuma, tožnik pa je celotno kupnino tudi plačal. To pomeni, da je bila med strankama sklenjena ustna pogodba, ki je toženka ni izpolnila. Nerazumljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka sklenila prodajno pogodbo kot avkviziter v imenu podjetja A. v mejah svojih pooblastil. Praktično namreč prav nobeno določilo v naročilnici ni bilo spoštovano. Če bi sodišče izvedlo dokaze, ki jih je predlagal tožnik, bi ugotovilo, da je bila na njegovi strani še kako podana skrbnost dobrega gospodarja. Sicer pa je ta okoliščina le podrejeno pomembna. Tožnik namreč trdi, da je bila med strankama sklenjena ustna pogodba, ki je toženka ni izpolnila. Sodba je tudi sama s seboj v nasprotju. Sodišče namreč na eni strani ugotavlja, da je toženka ravnala v mejah svojih pooblastil, na drugi strani pa ugotavlja, da toženka ni bila pooblaščena za prejem celotne kupnine, a je to vendarle storila. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi ugotovilo, da je bila toženka tista, ki je tožniku predlagala, na kakšen način, po kakšni ceni ter pod kakšnimi pogoji bo izpolnila svojo obveznost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik sklenil prodajno pogodbo s podjetjem A., proizvodnja in trgovina d.o.o.. O tem se je namreč zanesljivo prepričalo z listinskim dokaznim gradivom - naročilnico št. 069522 ter konec koncev tudi z dejstvom, da je tožnik na izpolnitev pogodbe najprej tožil podjetje A.. Res je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik toženki poleg are plačal še preostanek kupnine. Vendar to ne vpliva na njun položaj pri sklepanju sporne prodajne pogodbe.

Kljub temu, da je toženka prekoračila pooblastila (pooblaščena je bila le za sprejem are), zaradi tega še ni stopila na mesto zastopanega (podjetja A.). Dejstvo, da je tožnik ostanek kupnine plačal njej, je imelo tako za posledico zgolj to, da s tem ni prenehala njegova pogodbena obveznost do prodajalca. Enako velja glede pritožbenih trditev, da se je toženka "zavezala, da bo komplet dostavila do 15.10.1991, to je v približno 14 dneh". Ta njena zaveza skupaj s sprejemom celotne kupnine ter zavezo, da jo bo v tožnikovem imenu plačala prodajalcu (podjetju A.), predstavlja le njeno obveznost iz mandatnega razmerja (749. in nasl. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) s tožnikom (sicer bi moral vse to opraviti tožnik sam) ter je zato le posredno povezana s sporno prodajno pogodbo. Ne pomeni pa, da je toženka s tem, ko je za tožnika prevzela določene posle iz izpolnitvene faze prodajne pogodbe (ki jo je kot zastopnica podjetja A. sklenila s tožnikom), stopila na mesto prodajalca. Pri tem tudi ničesar ne spremeni dobrovernost ene ali druge stranke. Ta namreč vpliva le na odškodninsko odgovornost, ne pa na pogodbeni položaj strank. Tako je neutemeljen tudi očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje o tem, da je bil tožnik dobroveren, kot pričo zaslišati njegovo ženo.

Končno je treba zavrniti še pritožbeno grajo, da je izpodbijana sodba protislovna, ker da "sodišče na eni strani ugotavlja, da je toženka ravnala v mejah svojih pooblastil, na drugi strani pa kot evidentno dejstvo ugotavlja, da toženka ni bila pooblaščena za prejem celotne kupnine, pa je to vendarle storila." Za oceno, kdo je pri sporni prodajni pogodbi prodajalec, je namreč bistveno, da je bila toženka pooblaščena, da v imenu zastopanega prodajalca (podjetja A.) sklepa prodajne pogodbe ter da je bilo tožniku to znano (o tem se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo tako z naročilnico, ki jo je podpisal tudi tožnik, kot z dejstvom, da je tožnik na izpolnitev prodajne pogodbe najprej tožil podjetje A. - primerjaj tretji odstavek 85. člena ZOR). Dejstvo, ali je glede plačila oziroma sprejema kupnine (torej glede poslov, ki spadajo v izpolnitveno fazo pogodbe) prekoračila svoja pooblastila, pa na sam obstoj pogodbe ter na položaj strank v tej pogodbi, ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo (85. člen ZOR). Ker tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku).