Jedro

Obtoženka se je gibala po hiši, v kateri sta takrat spala oškodovanca, vendar zgolj tveganje obtoženke, da bo pri dejanju zasačena ali neposredno zatem prijeta, še ni okoliščina, ki bi govorila za to, da je bila tatvina storjena na posebno predrzen način. Ob izostanku drugih okoliščin, ki bi kazale na obtoženkin posebno predrzen način storitve tatvnine kritične noči, je zato sodišče prve stopnje pravilno dejanje obtoženke pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ, za katero ji je določilo kazen šest mesecev zapora; zatem pa obtoženki ob upoštevanju kazni enega leta in osmih mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem opr. št. K 94/98 z dne 16.12.1998, izreklo enotno kazen dve leti in en mesec zapora, v katero ji je vštelo čas že prestane kazni. Obtoženko pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je zaradi kršitve kazenskega zakona (pritožbeni razlog iz 2. točke 370. člena ZKP) pritožila državna tožilka ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko spozna za krivo kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I točka 3 KZ.

Višja državna tožilka svetnica iz Ljubljane O. Š. K. je v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da so v ravnanju obtoženke podani vsi zakoniti znaki tatvine po členu 211/I KZ, ne pa kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/I točka 3 KZ, katerega je bila obtožena. Ravnanja obtoženke kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe (ko je ponoči skozi odklenjena vrata vstopila v hišo, kjer so spali ljudje in vzela ter si protipravno prilastila predmete) tudi po oceni sodišča druge stopnje ni moč pravno opredeliti kot kaznivo dejanje velike tatvine storjene na posebno predrzen način. Ker ne iz opisa ne iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi obtoženka vzela predmete iz sobe, v kateri sta oškodovanca spala, je tudi povsem neutemeljeno sklicevanje pritožbe na sodno odločbo objavljeno v Komentarju KZ RS iz leta 1981. Ni sicer dvoma, da se je obtoženka gibala po hiši, v kateri sta takrat spala oškodovanca, vendar zgolj tveganje obtoženke, da bo pri dejanju zasačena ali neposredno zatem prijeta, še ni okoliščina, ki bi govorila za to, da je bila tatvina storjena na posebno predrzen način. Ob izostanku drugih okoliščin, ki bi kazale na obtoženkin posebno predrzen način storitve tatvine kritične noči, je zato sodišče prve stopnje pravilno dejanje obtoženke pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obtoženke, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.