Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožba ni bila dopustna, ker je bil zoper toženko že prej začet postopek osebnega stečaja. Stanovanje, na katerega meri tožbeni zahtevek, ne spada v stečajno maso, saj ne gre za toženkino premoženje. Ker tožničine terjatve na izpraznitev in izročitev stanovanja ni mogoče izraziti v denarnem znesku, ne vpliva na poplačilo terjatev drugih toženkinih upnikov iz stečajne mase. Toženkin osebni stečaj torej nima nikakršnega vpliva na to pravdo, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno prekiniti postopka, niti zavreči tožbe, kot si napačno razlaga toženka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženki odpovedalo najemno razmerje po najemni pogodbi z dne 1. 3. 2010 za stanovanje št. 19, v izmeri 46,65 m2, v petem nadstropju večstanovanjske hiše ..., in ji naložilo, da mora to stanovanje v 60 dneh prazno oseb in stvari izročiti v posest tožnici. Poleg tega je toženki naložilo še povračilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 114,24 EUR z obrestmi za primer zamude s plačilom. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Toženka se je pritožila zoper obe navedeni odločbi. V pritožbi zoper sodbo se sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, bistvene kršitve pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe. Poudarja, da ni prejela tožbe in poziva za odgovor na tožbo, zato niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe. Poleg tega je toženka že od 2. 3. 2015 v postopku osebnega stečaja. Tožnica bi zato lahko svoje terjatve uveljavljala le v stečajnem postopku. V pritožbi zoper sklep pa se toženka sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge in predlaga njegovo razveljavitev. Ponavlja, da je v postopku osebnega stečaja, zato bi moralo sodišče pravdni postopek prekiniti. Sicer pa meni, da je nevročitev tožbe utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

3. Tožnica je odgovorila samo na toženkino pritožbo zoper sodbo. Predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje toženkinim pritožbenim trditvam.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi predpisani pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je zato smelo brez nadaljnjega v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo, medtem ko zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po drugem odstavku 338. člena ZPP v tem primeru ni dopusten pritožbeni razlog.

6. Pritožbena trditev, da toženka ni prejela tožbe, ne ustreza resnici. Iz povratnice v spisu je namreč razvidno, da je toženka tožbo s pozivom k odgovoru nanjo osebno prejela 21. 1. 2016, kar je potrdila s svojim podpisom. Povratnica je javna listina in do dokaza o nasprotnem velja za resnično, kar izhaja iz njene vsebine. Sodišče prve stopnje je toženki s pravilno vročitvijo omogočilo, da se je pravočasno seznanila s tožbo, vendar je tožbenemu zahtevku začela nasprotovati šele potem, ko je že prejela izpodbijano sodbo, torej prepozno.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožba ni bila dopustna, ker je bil zoper toženko že prej začet postopek osebnega stečaja. Stanovanje, na katerega meri tožbeni zahtevek, ne spada v stečajno maso, saj ne gre za toženkino premoženje. Ker tožničine terjatve na izpraznitev in izročitev stanovanja ni mogoče izraziti v denarnem znesku, ne vpliva na poplačilo terjatev drugih toženkinih upnikov iz stečajne mase. Samo tiste terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase, pa se z začetkom stečajnega postopka po prvem odstavku 253. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pretvorijo v denarne terjatve. Toženkin osebni stečaj torej nima nikakršnega vpliva na to pravdo, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno prekiniti postopka, niti zavreči tožbe, kot si napačno razlaga toženka.

8. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala toženka, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

O pritožbi zoper sklep:

9. Sodišče prve stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da zatrjevana nevročitev tožbe ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje. To pravno sredstvo je po 116. členu ZPP namenjeno stranki, ki je iz opravičljivega razloga zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje. Med takšne razloge pa ni mogoče uvrstiti napak, ki se v postopku pripetijo sodišču. Te je mogoče izpodbijati le s pritožbo. O zamudi, ki je lahko razlog za vrnitev v prejšnje stanje, je namreč mogoče govoriti le tedaj, ko vzrok za zamudo izvira iz strankine sfere. Toženka v zvezi s predlagano vrnitvijo v prejšnje stanje ni uveljavljala nobenega takšnega razloga, medtem ko v pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja identične razloge kot v pritožbi zoper sodbo. Kot je že bilo navedeno, ti razlogi niso utemeljeni. Toženka se zato posledicam svoje zamude pri odgovoru na tožbo ne more izogniti.

10. Sodišče druge stopnje je po navedenem tudi toženkino pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep prve stopnje potrdilo.

O stroških pritožbenega postopka:

11. Toženka je z obema pritožbama propadla, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Tožnica pa glede na enostavnost obravnavane zadeve z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi zoper sodbo, zato mora svoje stroške za odgovor kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).