Jedro

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da sestanki s podrejenimi ne utemeljujejo kršitve tedenskega počitka, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi šlo za kratke sestanke (t. i. brifinge), ampak je šlo za formalne, dlje časa (od pol ure do ene ure) trajajoče sestanke, na katerih je tožnik podrejene seznanil s planom dela za prihodnji teden in jim podal konkretna navodila glede ponedeljkovih nalog. To pa niti ni bila edina tožnikova delovna naloga ob nedeljah.

Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno prisodilo odškodnino v neto znesku. S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v I. točki izreka na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki odškodnino v višini 5.616,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2019 do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 5.616,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2019 dalje do plačila in 1.399,07 EUR stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, naj jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje odškodnino napačno prisodilo v neto znesku, kar je v nasprotju z veljavno zakonodajo o obračunu prispevkov in akontacije dohodnine. Iz predloženih evidenc je razvidno, da so bili prosti dnevi načrtovani, tožniku omogočeni in jih je tožnik tudi dejansko koristil. Tožnik je za evidence vedel in zoper njih ni ugovarjal, čeprav so bili za to predvideni postopki. Sodišče prve stopnje je napačno in nekritično sledilo izpovedim tožnika in njegovih prič. Ocena dokazov je pristranska in površna. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kaj naj bi tožnik na proste dneve delal. Tožnik je imel dokazno breme v tem sporu, ki mu zgolj z izpovedmi prič ni zadostil. Izpovedi prič, ki zaradi vloženih svojih sporov zasledujejo enak interes, ne morejo nadomestiti listinskih dokazov. Dejansko stanje je bilo nezadostno ugotovljeno, trditvena podlaga tožnika pa je bila preveč pavšalna in pomanjkljiva. Tožnik je bil kot poveljnik dolžan spoštovati ukaze poveljnika kontingenta, med drugim tudi obveznega zagotavljanja počitka svojim podrejenim. Če je tožnik samovoljno izvajal naloge na dneve zagotovljenega tedenskega počitka, mu odškodnina ne pripada. Tožnik kot poveljnik bi svoje naloge lahko prenesel na namestnika oziroma na podrejene. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi A. A., da je tožnik vedel za problematiko koriščenja prostih dni in svoje razumevanje potrdil s podpisom obveznih usmeritev. Tožnik je evidence izpolnil sam in jih tudi podpisal. Dejstvo, da je bil tožnik poveljnik skupine, še ne pomeni, da tedenskega počitka ni imel možnosti koristiti. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da že tožnikova razporeditev na dolžnost poveljnika in odgovornost za pripadnike svoje skupine zadošča za zaključek, da počitka ni imel. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, kakšne aktivnosti je imel tožnik na dan predvidenega počitka, kako so potekale in presoditi, ali predstavljajo delovne zadolžitve, ki kršijo njegov počitek. Tožnik bi moral trditi, da je te aktivnosti opravljal na prost dan na podlagi ukaza. Priča (B. B.) ni izpovedala o tem, za kakšna usposabljanja je šlo v soboto, sodišče prve stopnje prav tako ni ugotovilo, za kakšno vzdrževanje opreme je šlo na ta dan. Kršitev tedenskega počitka tožnik neutemeljeno uveljavlja s trditvami, da je vsak dan, tudi ob nedeljah, imel obvezni formalni sestanek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je – z izjemo prisojene odškodnine v neto znesku – pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v tem sporu uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik za čas od 19. 10. 2018 do 30. 4. 2019 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja RS in SV v Mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo. Opravljal je dela in naloge poveljnika LMT/poveljnika skupine za povezavo in nadzor v C. na severu Kosova. Skupina, ki je skupaj s tožnikom štela devet pripadnikov Slovenske vojske, je sodelovala z lokalnim prebivalstvom; njena naloga je bila prenašanje informacij s terena. Tožnik je bil kot poveljnik in vodja skupine odgovoren za dnevno življenje ostalih osmih pripadnikov v skupini, razdelitev nalog, organizacijo dela ter vodenje ekipe, hkrati pa je skrbel za stik z lokalnim prebivalstvom in najvišjimi pripadniki občine, zaradi česar je moral ves čas spremljati dogajanje na terenu.

7. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in preverljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi priče A. A., sledilo pa je izpovedi tožnika in prič D. D. in B. B. Dejstvo, da imata priči domnevno vloženi svoji tožbi na enaki dejanski in pravni podlagi, ne zadostuje, da bi ju ocenili kot neverodostojni, drugih razlogov, zakaj sodišče prve stopnje pričama ne bi smelo slediti, pa tožena stranka v pritožbi ne navaja. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpovedi prič ne morejo nadomestiti dokazovanja z listinami. Konkretno se pritožba zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti evidencam (tabeli obremenjenosti in evidencam tedenskega počitka). Slovenski pravdni postopek ne vsebuje dokaznih pravil, v smislu, da je mogoče določeno dejstvo dokazovati samo z določenim dokaznim sredstvom. Tožnik je s svojo izpovedjo in izpovedjo prič lahko dokazoval, da mu tedenski počitek ni bil omogočen in da evidence ne odražajo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj evidencam tožene stranke ni sledilo, zato očitana relativna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

8. Pritožba zmotno očita pomanjkljivo trditveno podlago tožnika, saj je že v tožbi ustrezno navedel, kaj je delal od ponedeljka do petka, kaj ob sobotah in kaj ob nedeljah, delovne zadolžitve pa je opredelil tudi časovno (po urah). Tožnik je trdil, da je opravljanje njegovega dela temeljilo na ukazu nadrejenih, konkretno mu je delo odrejal poveljnik JRD-N E. E. in njegov namestnik D. D. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema, da bi moral tožnik konkretno navesti, kaj je delal ravno na dneve, ko naj bi bil glede na evidence prost. Tega od tožnika ni bilo mogoče zahtevati, saj tožena stranka v svojih trditvah ni datumsko opredelila prostih dni tožnika. Tožena stranka je zgolj trdila, da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen, brez konkretnejše opredelitve prostih dni oziroma konkretnejšega sklicevanja na priložene evidence. Ob takšni trditveni podlagi strank so bile tudi ugotovitve sodišča prve stopnje ustrezno lahko le bolj splošne, v smislu ugotavljanja, kaj je tožnik delal vse dni v tednu in ne konkretno na določene dneve predvidenega tedenskega počitka. To pa ne pomeni, da ugotovitve sodišča ne zadoščajo za presojo, da tedenski počitek tožniku ni bil omogočen, kot bo še pojasnjeno v nadaljevanju. Glede na navedeno ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. oziroma 212. členom ZPP.

9. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje presojo o kršitvi tedenskega počitka utemeljilo že na ugotovitvah, da je bil tožnik poveljnik skupine in odgovoren za delo pripadnikov v skupini. Sodišče prve stopnje je to presojo utemeljilo na konkretnih delovnih nalogah tožnika, ki jih je opravljal od ponedeljka do petka, ob sobotah in ob nedeljah. Ob tem je pravilno sledilo izpovedi tožnika in prič D. D. (tožnikovega nadrejenega) in B. B. (tožnikovega podrejenega), ki sta bila oba seznanjena z vsebino tožnikovega vsakodnevnega dela, ne pa tudi izpovedi A. A., ki je bil nameščen v drugi bazi, zato o konkretnih delovnih nalogah tožnika ni vedel izpovedati. Glede na izpovedi tožnika in prič D. D. ter B. B. o tem, da je bilo podpisovanje evidenc ukazano, D. D. pa so zaradi nepodpisa zadele posledice (klican je bil na uradni razgovor, moral je voditi dnevno evidenco opravljenega dela in o tem poročati), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja in da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. Čeprav so evidence uraden dokument in formalna oblika beleženja prostih dni na vseh misijah in čeprav bi pripadnik lahko izkoristil možnost vložitve formalnega ugovora zoper te evidence, to še ne pomeni, da v sodnem postopku ne more dokazati, da njihova vsebina ni resnična. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja na tožnikov položaj poveljnika skupine in pristojnost vodenja evidence za njegove podrejene člane skupine. Nobena od strank v tem sporu ni trdila, da je imel tožnik pristojnost vodenja evidenc tedenskega počitka _zase_ in organizacije _svojega_ delovnega časa, kar bi bilo v tem sporu edino relevantno. Dejstvo, da je vodil evidence za druge, pa ni odločilno. Odločilna ni niti njegova seznanjenost s problematiko koriščenja tedenskega počitka. Da bi tožnik lahko delo na prosti dan prenesel na svojega namestnika oziroma svoje podrejene, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vsak dan od ponedeljka do petka odšel na območje delovanja, kjer je vsakodnevno izvajal sestanke z institucijami Kosova in ljudmi, redno pregledoval novice, poročal in izvajal jutranje hitre sestanke s svojimi podrejenimi. Delo je trajalo od jutra do poznega popoldneva. Ob sobotah je imel tožnik najprej delovni sestanek s podrejenimi, nato tedensko poročanje pri poveljniku GRD enot, nato pa se je udeležil obveznega usposabljanja, ta dan pa je bil namenjen tudi vzdrževanju vozil in opreme. Ne drži pritožbena navedba, da priča B. B. ni vedel povedati, za kakšno usposabljanje je šlo; da je šlo za obvezno usposabljanje po individualnih vojaških veščinah, izhaja tako iz izpovedi te priče kot tudi iz izpovedi tožnika. Ker že sestanek s podrejenimi, poročanje nadrejenemu in obvezno usposabljanje zadošča za presojo, da tožniku tedenski počitek ob sobotah ni mogel biti zagotovljen, niti ni bistveno, ali je tožnik moral opravljati tudi naloge v zvezi z vzdrževanjem vozil in opreme ter kakšne naloge naj bi to bile (v smislu dejanskega izvajanja ali zgolj nadziranja podrejenih). Sicer pa iz evidenc tožene stranke ni razvidno, da bi imel tožnik predviden tedenski počitek na kakšno soboto.

11. V zvezi z nedeljami je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik, kadar ni odšel na teren, pregledal dnevne novice, napisal nacionalno in mednarodno poročilo, posodabljal občinsko bazo podatkov, naredil matrico dela za naslednji teden in imel sestanek s podrejenimi. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da sestanki s podrejenimi ne utemeljujejo kršitve tedenskega počitka, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi šlo za kratke sestanke (t. i. brifinge),1 ampak je šlo za formalne, dlje časa (od pol ure do ene ure) trajajoče sestanke, na katerih je tožnik podrejene seznanil s planom dela za prihodnji teden in jim podal konkretna navodila glede ponedeljkovih nalog. To pa niti ni bila edina tožnikova delovna naloga ob nedeljah.

12. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnik dela na predvidene proste dni ni opravljal po ukazu nadrejenih, ampak po svoji lastni volji. Iz izvedenih dokazov in ugotovitev sodišča prve stopnje je namreč razvidno, da je bila organizacija dela, ki je bila tožniku odrejena s strani nadrejenih, takšna (zlasti zaradi poznih prihodov s terena), da je tožnik delo moral opravljati tudi na predvidoma proste dni.

13. Ob upoštevanju vseh nalog, za katere iz izpodbijane sodbe izhaja, da jih je tožnik opravljal vsak dan v tednu, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu tedenski počitek ni bil omogočen. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine.

14. Sodišče prve stopnje pa je tožniku zmotno prisodilo odškodnino v neto znesku. S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala.2 Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, tožena stranka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.). Odločitev o plačilu "neto" zneska je tako nepravilna, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo v I. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe, saj je ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP; prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Te je tožnik vodil vsakodnevno sproti, pred odhodom na teren. 2 Prim. sodba VSRS VIII Ips 226/2017 idr.