Jedro

Primerno izhodišče za izračun ustreznega zneska odškodnine je tržna cena izkopanega gramoza. Sklep, da odškodnine ni mogoče zmanjšati za izdatek pridobivanja gramoza, ni posledica morebitne kaznovalne funkcije denarne odškodnine, ampak načela popolne odškodnine. Tožeči stranki je nastala škoda v obliki navadne škode. Njen premoženjski položaj bo v primeru protipravnega odvzema stvari enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, samo, če kot denarno odškodnino prejme denarni znesek v takšni višini, da lahko na trgu kupi drugo enako stvar z enakimi lastnostmi, kot jih je imela odvzeta stvar.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 3,859.515 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2002 do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ocenilo je, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, saj je gramoz protipravno izkopal in odpeljal toženec, zaradi česar je zmanjšano premoženje tožeče stranke, in sicer toliko, kolikor je bilo izkopane mineralne snovi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo v obrestnem delu, sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do konkretnih pritožbenih navedb, s katerimi je toženec argumentirano izpodbijal dokazno oceno sodišča prve stopnje. Opozarja na majhno dokazno moč uradnega zaznamka z dne 21. 12. 2000, v katerem naj bi bila povzeta izjava toženca, ki jo je dal policistu Š. Nižji sodišči sta zaznamek očitno šteli za javno listino, kar pomeni kršitev 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izvedensko mnenje G. o količini odvzetega materiala je bilo izdelano izključno na podlagi podatkov policijskega zapisnika o ogledu kraja dejanja z dne 21. 12. 2000 s situacijsko skico. Ni jasno, ali so bile izvršene meritve ustrezne, vsekakor pa ni izkazano, da bi policist B. Š. razpolagal z ustreznim strokovnim znanjem. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da se je izvedenec pri svojem delu oprl tudi na druge ugotovitve, je neverodostojna in v nasprotju z dejansko vsebino in ugotovitvami izvedenskih mnenj, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo določilo 190. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Gmotni položaj tožeče stranke bi se zaradi zatrjevanega izkopa lahko poslabšal kvečjemu za vrednost koncesnine, ki bi ji pripadala. Sodišče je v nasprotju s tem kot merilo za določitev višine odškodnine izbralo vrednost oziroma ceno gramoza v gramoznicah, ki zajema med drugim tudi stroške pridobivanja gramoza, le v manjšem delu pa izdatek koncesnine.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

6. Uvodoma je treba opozoriti, da nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje (ki jo je nato sprejelo sodišče druge stopnje), ki je ugotovilo, da je bil prav toženec tisti, ki je izkopal in odpeljal sporni gramoz, in kakšna je bila količina odvzetega materiala, ne more prerasti v postopkovne kršitve, ki jih toženec izpostavlja v reviziji.

7. Tako je zgrešeno revizijsko stališče, da „je ugotovitev v drugostopenjski sodbi o količini odvzetega gramoza v nasprotju z dejansko vsebino in ugotovitvami izvedenskih mnenj“. Očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je le navidezen, saj toženec z njim po vsebini graja sprejeto dokazno oceno. Za tako imenovano protispisnost bi šlo le tedaj, če bi sodišče izvedensko mnenje G. z dne 6. 7. 2005 napačno povzelo, torej če bi mu pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici. Tega sodišči prve in druge stopnje nista storili, saj se izvedenski zavod v svojem mnenju ni oprl le na ugotovitve iz zapisnika o ogledu kraja dejanja z dne 21. 12. 2000 s situacijsko skico gramoznih jam, ampak tudi na druge listine, natančneje zapisnika okoljskih inšpektorjev z dne 27. 12. 2000 in 11. 1. 2000 ter aeroposnetka z dne 6. 4. 1999 in 3. 4. 2001. 8. Kritiko dokazne ocene, ne pa postopkovno kršitev, pomenita tudi trditvi, da „sta sodišči uradni zaznamek z dne 21. 12. 2000 očitno šteli za javno listino, zaradi česar sta zagrešili kršitev 224. člena ZPP“ in da „policist B. Š., ki je opravljal meritve, ni razpolagal z ustreznim strokovnim znanjem“. Ker gre za nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), se Vrhovno sodišče z njim ni podrobneje ukvarjalo.

9. Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje. Kadar sodišče druge stopnje sprejme dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujno, da ponovi vse dokazne argumente, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo. Sodišče druge stopnje je v svoji odločbi zavzelo stališče o bistvenem, to je, ali je gramoz izkopal in odpeljal toženec, in kakšna je bila količina mineralne surovine. S tem, ko je sodišče druge stopnje poudarilo, da se v celoti strinja z argumenti sodišča prve stopnje, ne da bi se podrobneje opredelilo do verodostojnosti priče J. D., je v celoti izpolnilo svojo obveznost, da se opredeli do navedb pritožnika.

O zmotni uporabi materialnega prava

10. Revizijsko sodišče nima pomislekov, da je primerno izhodišče za izračun ustreznega zneska odškodnine tržna cena izkopanega gramoza. Ni se mogoče strinjati s toženo stranko, da bi bilo treba od vrednosti cene gramoza v gramoznicah odšteti stroške pridobivanja gramoza, ker jih tožeča stranka ni imela. Sklep, da odškodnine ni mogoče zmanjšati za izdatek pridobivanja gramoza, ni posledica morebitne kaznovalne funkcije denarne odškodnine, ampak načela popolne odškodnine. Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, mora odgovorna oseba oškodovancu izplačati denarno odškodnino (tretji odstavek 185. člena ZOR), pri čemer sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (190. člen ZOR). Tožeči stranki je nastala škoda v obliki navadne škode (prvi odstavek 189. člena ZOR), ki se kaže v zmanjšanju premoženja oškodovanca. Njen premoženjski položaj bo v primeru protipravnega odvzema stvari enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, samo, če kot denarno odškodnino prejme denarni znesek v takšni višini, da lahko na trgu kupi drugo enako stvar z enakimi lastnostmi, kot jih je imela odvzeta stvar. Nižji sodišči sta zato vrednost odvzete stvari pravilno ocenili po metodi poštene tržne vrednosti, zmotna uporaba materialnega prava pa ni podana.

11. Ker je toženec protipravno organiziral izkop in odvoz gramoza, ne da bi pridobil koncesijo za izkoriščanje mineralne surovine (15. člen Zakona o rudarstvu, Ur. l. RS, št. 56/99), in so izpolnjeni tudi vsi ostali elementi odškodninskega delikta, je odločitev sodišč prve in druge stopnje materialnopravno pravilna (prvi odstavek 154. člena ZOR in drugi odstavek 76.b člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Ur. l. SRS, št. 18/84 - Ur. l. RS, št. 110/2002).

12. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).