Jedro

Zadnji dan osemdnevnega subjektivnega roka se je iztekel 6. 2. 2020. Tožnica se pri tem nepravilno sklicuje na objektivni rok treh mesecev in pri tem spregleda prvi odstavek 105. člena ZUP, ki določa subjektivni rok osem dni, saj sta oba roka začela teči dne 29. 1. 2020, ko je bil tožnici sklep DT 4934-12291/2020 tudi vročen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ, tudi FURS) odločila, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je 28.2.2020 vložila tožnica, zavrže. Tožnica trpi svoje stroške davčnega postopka, prvostopenjskemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi prvostopenjski organ pojasni, da je tožnica podala predlog za vrnitev v prejšnjem stanje po 103. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica navaja, da ji pravnomočne odločbe, navedene v sklepu DT 4934-12291/2021-1 z dne 21. 1. 2020 pod točkami 1 do 246, niso bile nikoli vročene na začasni naslov, ki je naveden v registru Upravne enote, kar pomeni, da ji nikoli ni bila dana možnost izjasnitve o sedaj izpodbijanih odločbah. Navedeno predstavlja tudi opravičljiv razlog za zamudo pritožbe. Prvostopenjski organ pojasni, da je bil sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva številka DT 4934-12291/2021-1 z dne 21. 1. 2020 tožnici vročen dne 29. 1. 2020, pri čemer je predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožnica vložila 28. 2. 2020, torej po poteku 8 dnevnega roka, določenega v prvem odstavku 105. člena ZUP, zato se vloga za vrnitev v prejšnje stanje, zavrže. Prvostopenjski organ tožnici pojasni način vročitve izvršilnih naslovov in sicer, da je bila Odločba o prekršku št. 71010-5811/2014-2 z dne 14. 10. 2014 tožnici vročena na njen naslov za vročanje iz Centralnega registra prebivalstva. Predizpolnjeni obračuni prispevkov za socialno varnost (v seznamu izvršilnih naslovov so navedeni od zaporedne številke 4 do 30) so se kreirali po določbi šestega odstavka 353a. člena ZDavP-2 in so postali izvršljivi skladno z drugim odstavkom 145. člena ZDavP-2. Prvostopenjski organ priznava, da je pri navajanju izvršilnih naslovov v sklepu o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, številka DT 4934-12291/2020-1 z dne 21. 1. 2020 prišlo do pomote pri navajanju številke dokumenta in datumu, pri čemer je pritožba zoper ta sklep v reševanju. Pravilni izvršilni naslov, ki je v seznamu prej omenjenega sklepa naveden pod zaporednimi številkami 31 do 246, je 4250-6321/2017-1 z dne 14. 7. 2017, ki je bil vročen stečajnemu upravitelju skladno z določbo 87. člena ZUP ter 251. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Prvostopenjski organ zaključuje, da pri tožnici ni nastopila takšna okoliščina, na podlagi katere bi se predlogu lahko ugodilo, saj niso izkazane okoliščine, zaradi katerih se ni moglo pravočasno opraviti zamujenega dejanja.

3. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Povzema prvi odstavek 103. člena ZUP in izpostavlja, da so predpostavke dovolitve vrnitve v prejšnje stanje zamuda roka, naroka ali drugega dejanja postopka, posledica česar mora biti prekluzija (izguba pravice opraviti zamujeno procesno dejanje) in da je do zamude prišlo iz opravičenih razlogov. Toženka povzema tudi 105. člen ZUP, ki ureja subjektivni in objektivni rok za vrnitev v prejšnje stanje in izpostavlja, da gre za zakonska in nepodaljšljiva roka. Ugotavlja, da iz podatkov spisa in iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da tožnica predlaga vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudila rok za pritožbo zoper odločbo o odmeri prispevkov za socialno varnost, ki je navedena v sklepu o izvršbi. Iz predloženega seznama (izvršilnih naslovov), na katerega se sklicuje tožnica, izhaja da med drugim predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo zoper sklep št. 493-12291/2020-1 z dne 21. 1. 2020. Zoper ta sklep je vložila pritožbo, ki jo je drugostopni organ štel kot pravočasno in o pritožbi izdal odločbo DT-499-263/2020 z dne 28. 9. 2020, torej že iz tega razloga ne more biti podan predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo. Obračuni prispevkov za socialno varnost pod zaporednimi št. od 4 do 30 ne predstavljajo upravnega akta in zato v povezavi z njimi ni možno podati predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo. Glede ostalih aktov, ki predstavljajo izvršilne naslove, pa je mogoče ugotoviti, da je nedvomno potekel objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, zato je pojasnjevanje prvostopenjskega organa glede zamude subjektivnega roka v izpodbijanem sklepu odveč. V obravnavanem primeru tožnica v povezavi s tem, da se ni mogla izreči o navedenih upravnih aktih, da ni mogla vložiti pritožbe, vztraja pri stališču, da ji navedene odločbe in sklepi sploh niso bili (pravilno) vročeni. Toženka pojasni, da v primeru zamude pri uveljavljanju kakšne pravice zaradi okoliščin na strani organa in ne na strani stranke, ne gre za razlog za uveljavljanje vrnitve v prejšnje stanje, temveč za razlog za nezakonitost odločitve organa v postopku, s katero je stranka izgubila kakšno pravico, ki se lahko uveljavlja s pravnim sredstvom zoper navedeno odločitev organa. Toženka se do ostalih navedb, s katerimi tožnica vsebinsko ugovarja sklepom o izvršbi, plačilnim nalogom ter odločbam o odmeri prispevkov, ne opredeljuje, saj je predmet presoje pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje, zoper katerega tožnica ne navaja nobenih konkretnih ugovorov.

4. Tožnica v tožbi nasprotuje odločitvi davčnega organa. Trdi, da je s strani toženke prejela zgolj sklep o davčni izvršbi, nikoli pa ni prejela pravnomočnih obračunov prispevkov za socialno varnost za obdobje od 21. 2. 2017 do 22. 8. 2017. Če so bili sklepi vročeni stečajnemu upravitelju, z njimi tožnica ni bila seznanjena, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Meni, da od uvedbe stečajnega postopka dne 26. 2. 2016 ni bila več dolžna plačevati prispevkov za socialno varnost kot zasebnica, obračunanih v višini 7.207,42 EUR, kar je v skladu s 103. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navedeno potrjuje tudi 387. člen ZFPPIPP, zato je izvršba v tem delu nezakonita, saj ne temelji na nobeni dejanski in pravni podlagi. Davčni organ naj bi ji izdal odločbo št. DT 4250-6321/2017-1 z dne 14. 7. 2017, v kateri se vsi razen dveh obračunov nanašajo na razdobje od februarja do konca avgusta 2017. Gre za obdobje, v katerem tožnica svoje zasebne dejavnosti ni več opravljala, saj je bil januarja 2016 (pravilno februarja, op. sodišča) nad njo uveden stečajni postopek, poleg tega pa je bila v tem času brez kakršnekoli pravne in socialne varnosti. Toženka v svoji odločbi navaja, da odločba z dnem 14. 7. 2017, kljub pomanjkljivostim predstavlja veljaven izvršilni naslov, pri čemer pa iz izreka ni razvidno, v čem se izvršilni naslov v točki 4. (pravilno 2. - opomba sodišča) zap. št. 31 do vključno 246 popravlja, odpravlja ali kako drugače spreminja. Tožnica tudi prereka trditev, da je imela svojo dejavnost registrirano do 15. 3. 2017, saj je bila od 6. 1. 2017 dalje vodena v evidenci brezposelnih oseb, pred tem pa je bil nad njo začet postopek osebnega stečaja. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in izreče za ničnega, pri čemer stroški postopka bremenijo toženko. Tožnica razširja tožbeni zahtevek in predlaga, da pristojno sodišče ugodi njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, saj se nanaša na vse zadeve po vloženi tožbi z dne 27. 10. 2020. Izpostavlja, da je prvostopenjski organ kršil določilo _ne bis in idem_, s tem ko je izdal dve odločbi za plačilo istovrstnih zahtevkov. Tožnica izpostavlja, da je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje po sklepih toženke, DT 4934-12291/2020 in DT 4934-14934/2020 z dne 27. 2. 2020 navajala, da ji pravnomočna odločba navedena v prilogi od točke 1 do točke 246 ni bila nikoli vročena na njen začasni naslov, ki je razviden iz uradnih evidenc in obvestila stečajnega upravitelja v letu 2016, da se vse pošiljke naslavljajo na začasni naslov tožnice in ji tako ni bila dana možnost izjasnitve o navedenih sklepih o davčni izvršbi toženke z dne 21. 1. 2020, 24. 1. 2020, vse do 29. 1 2020, ko je prejela prvi sklep DT 4934-12291/2020. Navaja, da je predlagala vrnitev v prejšnje stanje skladno s 103. in 105. členom ZUP, saj je predlog vložila v objektivnem trimesečnem roku in v osemdnevnem pritožbenem roku, kar izhaja tudi iz pritožbe zoper sklep DT 4934-12291/2020-1 z dne 30. 1. 2020. Predlaga, da se izpodbijani sklep v celoti odpravi in da toženec nosi stroške postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da je za izvršilne naslove od zaporedne številke 31 do 246 nastopilo zastaranje vseh neporavnanih prispevkov, saj je toženka kršila 266. člen Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO). S tem, ko je toženka vse obračunane prispevke datirala na leto 2017, je zlorabila svoj uradni položaj, saj je s tem prekrila dejstvo, da je prišla v zamudo z izterjavo. Sklicuje se na dejstvo, da je prišlo do odpusta obveznosti za vse terjatve upnikov do tožnice in pri tem izpostavlja prvi odstavek 408. člena ZFPPIPP ter sodno prakso.

**K točki I izreka**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnica je vložila eno tožbo zoper različne sklepe o davčni izvršbi in dopolnitev in razširitev k tožbi v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Po pozivu sodišča z dne 24. 3. 2021 je tožbo dopolnila tako, da je zoper vsakega od sklepov vložila samostojno tožbo. Te tožbe se vodijo ločeno, tako da je predmet tega postopka le presoja zakonitosti sklepa o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje št. DT 4250-310/2020-3 z dne 24. 6. 2020. 9. Med strankama je sporno, ali je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 27. 2. 2020, ki ga je prvostopenjski organ prejel 2. 3. 2020, s strani tožnice podan znotraj roka, ki ga določa 105. člen ZUP.

10. Po določbi prvega odstavka 103. člena ZUP se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitev v prejšnje stanje (prvi in drugi odstavek 105. člena ZUP).

11. V tem postopku se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb tožnice o tem, da ji izvršilni naslovi, ki so navedeni v sklepih DT 4934-12291/2020 z dne 21. 1. 2020 in DT 4934-14924/2020 (opomba – pravilno DT 4934-149**34**/2020-1) z dne 24. 1. 2020 niso bili nikoli vročeni in da ni imela možnosti izjave, saj je predmet presoje pravilnost izpodbijanega sklepa o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje, obenem pa je bilo o tem odločeno v zadevah I U 1623/2020, I U 590/2021 in I U 591/2021. V teh postopkih je bilo tožnici tudi pojasnjeno, zakaj so ji bili izvršilni naslovi v navedenih dveh sklepih pravilno vročeni, in sicer iz razlogov, ki sta jih tožnici pravilno pojasnila že davčna organa. Iz identičnih razlogov se sodišče ni v tem postopku opredeljevalo do tožbenih navedb, da je prvostopenjski organ kršil in zlorabil svoja pooblastila.

12. Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, mora najprej preizkusiti, ali je predlog pravočasen1. Skladno s prvim odstavkom 105. člena ZUP bi moral biti predlog za vrnitev v prejšnje stanje podan v subjektivnem roku osmih dneh od dneva, ko je tožnica zvedela za zamudo. Tožnica v tožbi navaja, da je šele s prejemom sklepa DT 4934-12291/2020-1 z dne 21. 1. 2020 izvedela za obračun neplačanih prispevkov za socialno varnost v letu 2017, pri tem pa priznava identično, kot je ugotovil že prvostopenjski organ in sicer, da ji je bil prej omenjen sklep vročen dne 29. 1. 2020. Tožnica v tožbi navaja, da je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje dne 27. 2. 2020, kar je znotraj trimesečnega roka. Iz izpodbijanega sklepa sicer izhaja, da je tožnica predlog vložila 28. 2. 2020, a navedeni dan razlike v tem primeru po mnenju sodišča ni bistven, saj je je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje podan prepozno. Zadnji dan osemdnevnega subjektivnega roka se je iztekel 6. 2. 2020. Tožnica se pri tem nepravilno sklicuje na objektivni rok treh mesecev in pri tem spregleda prvi odstavek 105. člena ZUP, ki določa subjektivni rok osem dni, saj sta oba roka začela teči dne 29. 1. 2020, ko je bil tožnici sklep DT 4934-12291/2020 tudi vročen2. 13. Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi uradoma (ničnost), je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Glede na nespornost dejanskih ugotovitev, ki so ob zavzetem pravnem stališču relevantne za odločitev, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave.

15. Sodišče je v zadevi na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-13 odločalo po sodnici posameznici.

**K točki II izreka**

16. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Androjna, V. in Kerševan, E. Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor - Predelana in dopolnjena izd. Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 254. 2 Prim. Sodbo Upravnega sodišča RS v Celju, opr. IV U 347/2009 z dne 13. 4. 2011. 3 Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta.