Jedro

Če dokazni predlogi obrambe niso materialnopravno relevantni ter ustrezno obrazloženi, in ni izkazana verjetnosti, da bi izvedba dokazov potrdila navedbe obrambe, z njihovo zavrnitvijo sodišče ne krši pravice do poštenega sojenja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v višini 1.500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Obsojenega B.G. je Okrajno sodišče v Piranu z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ ter ga obsodilo na plačilo denarne kazni v višini 800,00 EUR, odločilo pa je tudi o stroških postopka in plačilu povprečnine. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenemu naložilo plačilo povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb 2. odstavka 371. člena in 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona. V zahtevi navaja, da v izreku sodbe opisano dejanje ne pomeni kaznivega dejanja, saj bi moral voznik motornega kolesa, ki je vozil za obsojenim, voziti na takšni razdalji in s takšno hitrostjo, da lahko kadarkoli varno ustavi. Oškodovanec in priči so izpovedovali nedoločeno, nelogično, na prvi pogled neresnično, omenjeni so celo drugače izpovedovali kot v pravdnem postopku, izvedeniško mnenje pa je znanstveni absurd, zato ga sodišče ne bi smelo sprejeti in tudi ne bi smelo zavrniti njegovega dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca in izvedbi rekonstrukcije. Drugi izvedenec, katerega mnenje je obsojeni pridobil po zaključku glavne obravnave in ga je posredoval Višjemu sodišču v Kopru, je v svojem mnenju opozoril na nestrokovnost in nepravilnost mnenja izvedenca B. Višje sodišče v Kopru je mnenje drugega izvedenca, ki ga je obsojeni pridobil zaradi kršitve njegove pravice do obrambe, ko mu je sodišče prve stopnje odreklo to pravico z zavrnitvijo njegovega predloga, prezrlo in se tako do novega dokaza kot do zaključkov, do katerih je prišel drugi izvedenec, sploh ni opredelilo, s čimer je kršilo 4. odstavek 369. člena ZKP. Višje sodišče se prav tako ni opredelilo do obsojenčevega predloga za vpogled v spis P ..., s čimer je grobo kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Sojenje sodišča prve stopnje je bilo samovoljno in enostransko, zato obsojeni ni imel položaja enakopravne stranke, s tem pa je sodišče kršilo določbe 17. in 18. člena ZKP. V obrazložitvah sodb sodišč prve in druge stopnje je vrsta razlogov, ki so v nasprotju s policijsko skico kraja nezgode. V povezavi z mnenjem izvedenca P. so razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje nerazumljivi in nelogični. S tem, ko sodišči nista pridobili zapisnikov o zaslišanju prič iz pravdnega postopka, sta storili kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 16. in 17. členom ZKP.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec M.V., ki meni, da zahteva ni utemeljena. V zahtevi navedeni razlogi so ali nedopustni, ker izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, ali pa neutemeljeni. S tem, ko se sodišče druge stopnje ni opredelilo do predloženega strokovnega mnenja, ni bistveno kršilo zakona, saj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodbi sodišč prve in druge stopnje navajata vse okoliščine o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje navaja razloge, zakaj sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke. Z zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče ni v ničemer kršilo zakona, ker ima pravico, da to stori. Zahteva z navajanjem stališč strokovnega mnenja ni omajala stališč, ki sta ju zavzeli sodišči prve in druge stopnje. V pritožbi je sicer dopustno navajati nova dejstva in nove dokaze, kar predstavlja povzemanje vsebine strokovnega mnenja, pri katerem pa gre za predložitev dokaza, katerega pridobitev ni odredilo sodišče. Okoliščine in parametri, ki jih je po naročilu obsojenega obravnaval drugi izvedenec, za opredelitev obsojenčeve kršitve cestnoprometnih predpisov ter opredelitev vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in prometno nesrečo ter njenimi posledicami, niso odločilnega pomena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenemu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti se sme vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), če je bil ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju nepravilno uporabljen kazenski zakon. Zahteva z razlogovanjem, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano dejanje ne pomeni kaznivega dejanja, ker voznik motornega kolesa, ki je vozil za obsojenim, ni vozil s primerno hitrostjo in na primerni razdalji, ne more biti uspešna, ker na tak način uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Ob tem Vrhovno sodišče še ugotavlja, da so v izreku prvostopne sodbe vsebovani vsi elementi kaznivega dejanja po 1. odstavku 325. člena KZ. Izrek tako vsebuje navedbo časa in kraja storitve kaznivega dejanja, obsojenčevo kršitev cestnoprometnega predpisa (23. člen ZVCP), ki jo je storil kot voznik osebnega avtomobila in zaradi katere je prišlo do prometne nesreče, prav tako je v izreku vsebovan tudi opis telesnih poškodb oškodovanca in njihov učinek. Zatrjevana kršitev zato ni podana.

6. Očitku zahteve, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga obsojenčevega zagovornika po pridobitvi izpovedb oškodovanca in prič iz pravdnega postopka, po postavitvi drugega izvedenca in izvedbi rekonstrukcije, kršilo določbe kazenskega postopka, ne gre pritrditi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23.4.2007 je razvidno, da je obsojenčev zagovornik ob branju izvedenskega mnenja dr. M.B. pripomnil, da je mnenje narejeno na pomanjkljivih osnovah ter da ne daje odgovora na vprašanje o tem, kakšen je bil način vožnje obeh udeležencev prometne nesreče. Zagovornik je nato predlagal zaslišanje policistov, postavitev drugega izvedenca, izvedbo rekonstrukcije ter pribavo spisa Okrožnega sodišča v Kopru, v katerem so vsebovane izpovedbe oškodovanca in prič v pravdnem postopku. Nadalje je moč ugotoviti, da je zagovornik v pritožbi z dne 21.6.2007 ugovarjal ugotovitvam izvedenca B. ter da je obsojeni sam angažiral drugega strokovnjaka prometne stroke. Šele v odgovoru na predlog višjega državnega tožilca glede obsojenčeve pritožbe je zagovornik obsojenega priložil strokovno mnenje M.P., ki je sicer stalni sodni izvedenec za raziskavo prometnih nezgod.

7. Vrhovno sodišče je v več sodbah (I Ips 211/2006 z dne 15.2.2007, I Ips 488/2007 z dne 21.2.2008 in drugih) obrazložilo, da je pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist bistven element pravice do poštenega sojenja, pri odločanju o dokaznem predlogu pa mora sodišče upoštevati ustaljena merila, in sicer 1. da sodišče po načelu proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, 2. da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki, 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten, 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj navedenimi merili utemeljeno zavrnilo predloge obsojenčevega zagovornika, ker je ocenilo, da izvedba omenjenih dokazov ni potrebna in svojo odločitev v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazni predlog po pridobitvi drugega izvedenskega mnenja, je bilo skladno z določbama 257. in 258. člena ZKP, po katerih se zahteva mnenje drugega izvedenca šele, če se pomanjkljivosti v izvidu in mnenju postavljenega izvedenca ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Kolikor je zagovornik menil, da izvid in mnenje po zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi še vedno vsebujeta pomanjkljivosti, bi moral predlagati ponovno zaslišanje izvedenca B. Po oceni Vrhovnega sodišča zagovornikovi dokazni predlogi tudi niso bili materialnopravno relevantni ter ustrezno obrazloženi, s tem pa zagovornik ni izkazal verjetnosti, da bi izvedba dokazov potrdila navedbe obrambe. Tudi drugi izvedenec ne bi mogel odgovoriti, kakšen je bil način vožnje obeh udeležencev nesreče, saj bi v nasprotnem primeru že opravljal vlogo sodnika. Le sodišče je lahko ob povezovanju ugotovitev izvedenca z ostalimi izvedenimi dokazi ugotovilo način vožnje udeležencev prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je prav tako ravnalo pravilno, ko je zavrnilo zagovornikov neobrazložen predlog za izvedbo rekonstrukcije in za pridobitev spisa Okrožnega sodišča v Kopru, saj ni pojasnil, kaj naj bi se sploh doseglo z izvedbo teh dveh dokazov in s tem ni zadostil trditvenemu bremenu. Šele v zahtevi za varstvo zakonitosti je navedeno, da so oškodovanec in priči – motorista, ki sta vozila za oškodovancem, v pravdnem postopku izpovedovali drugače kot v kazenskem postopku, vendar pa takšno navajanje v zahtevi za varstvo zakonitosti pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Glede na povedano zatrjevana kršitev ni podana.

9. Stališče zahteve, da je Višje sodišče v Kopru kršilo določbe 4. odstavka 369. člena ZKP, ker se ni opredelilo do mnenja novega izvedenca, ni sprejemljivo. Po omenjeni določbi lahko pritožnik v pritožbi navaja nove dokaze, vendar mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Pri tem je umestno dodati, da mnenje sodnega izvedenca dr. P., ki ga je obsojeni na lastno pobudo pridobil po zaključku kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje, ne predstavlja izvedenskega mnenja, ampak gre za strokovno mnenje. Glede na to, da obsojenec v pritožbi tega ni pojasnil, prav tako strokovnega mnenja ni priložil pritožbi, niti v pritožbi ni omenil, da ga bo priložil, ampak ga je poslal sodišču druge stopnje šele z odgovorom na predlog višjega državnega tožilca, sodišče druge stopnje ni zagrešilo uveljavljane kršitve kazenskega postopka. Sicer pa je tudi iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje (stran 2) moč sklepati o zavrnitvi predloženega strokovnega mnenja že iz tega, da je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev sodišča prve stopnje in s tem zavzelo stališče, da pridobitev izvedenskega mnenja drugega izvedenca ni potrebna.

10. Očitki zahteve, da so razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje v nasprotju s policijsko skico kraja nezgode ter da so razlogi obeh sodb nerazumljivi in nelogični, so neobrazloženi, saj zahteva ne pojasni, v čem so razlike in nasprotja, zato se Vrhovno sodišče do njih ne more opredeliti. Prav tako sodišči prve in druge stopnje nista storili zatrjevanih kršitev določb 16., 17. in 18. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP, saj je imel obsojeni v postopku pred nižjima sodiščema vse možnosti navajati dejstva in predlagati dokaze, iz zapisnika o glavni obravnavi je tudi razvidno, da je obsojeni pričam in izvedencu postavljal vprašanja in podajal svoje pripombe, torej je dejavno sodeloval v postopku, nižji sodišči sta ugotovili vsa potrebna dejstva, odločitev o tem, katere dokaze je potrebno izvesti, pa je stvar sodišča, ki pri odločanju o tem vprašanju ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila. Vrhovno sodišče prav tako ni presojalo ostalih zatrjevanj zahteve, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, saj iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

11. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

C.

12. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.