Jedro

Nelikviden dolžnik se začetku stečajnega postopka ne more uspešno upirati z dokazovanjem, da ni prezadolžen. Zato za odločitev ne morejo biti relevantne pritožbene navedbe o vrednosti dolžnikovega premoženja, saj dolžnik z ničemer ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na domnevi iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 520,80 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom (1. točka izreka), imenovalo upravitelja (2. točka izreka) in zavrnilo predlog dolžnika za podaljšanje roka z dne 8.9.2021 (3. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Upnik je navedbam v pritožbi nasprotoval in predlagal potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik sklep sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da njegovo premoženje presega vrednost njegovih dolgov, stečajni postopek pa ni namenjen poplačilu terjatve, če ima upnik možnost poplačati se na drugačen način (v izvršilnem postopku).

6. Po določbi 1. odstavka 14. člena ZFPPIPP je insolventnost položaj, ki nastane, če je dolžnik (1) trajneje nelikviden ali (2) plačilno nesposoben. Trajneje nelikviden je takrat, kadar v daljšem obdobju ni sposoben poravnati svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (1. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP), plačilno nesposoben pa, če je prezadolžen (2. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Prezadolženost pomeni, da je vrednost pasive višja od vrednosti aktive in nastane takrat, ko celotno dolžnikovo premoženje ne zadošča za plačilo vseh njegovih obveznosti. Za začetek postopka osebnega stečaja zadošča že nastop enega od obeh položajev (ali trajnejša nelikvidnosti ali prezadolženost). Zato se dolžnik, ki je nelikviden, začetku stečajnega postopka ne more upirati z dokazovanjem, da ni prezadolžen.

7. Drugi odstavek 14. člena ZFPPIPP vsebuje izpodbojno domnevo, da je dolžnik, ki je potrošnik, trajneje nelikviden, (med drugim) če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev (prva alineja 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Da obveznosti dolžnika presegajo trikratnik njegove pokojnine, z izpolnitvijo te obveznosti pa dolžnik zamuja več kot dva meseca ni nobenega dvoma: pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnik namreč ne more uspešno izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da je v letu 2017 vendarle opravil določeno nakazilo (po podatkih v spisu je bilo od leta 2017 do 2021 plačanih zgolj 146,58 EUR) in da je sodišče ignoriralo premoženje, ki ga ima dolžnik.

8. Nelikviden dolžnik se glede na zgoraj obrazloženo začetku stečajnega postopka ne more uspešno upirati z dokazovanjem, da ni prezadolžen. Zato za odločitev ne morejo biti relevantne pritožbene navedbe o vrednosti dolžnikovega premoženja, saj dolžnik z ničemer ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na domnevi iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

9. Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, v katerem navaja, da stečajni postopek ni dopusten takrat, kadar se upnik lahko poplača na drugačen način, torej v izvršilnem postopku. Ob izrecni odsotnosti zakonskih določb, ki bi upnika izključevala iz kroga aktivno legitimiranih za predlaganje začetka stečajnega postopka, bi drugačna odločitev pomenila kršitev pravice do sodnega varstva. Zato ni podlage, da bi se upniku omejilo izbiro o tem, katero pravno pot bo izbral za uveljavljanje svoje terjatve oziroma upniku ni mogoče odreči pravnega interesa za začetek postopka osebnega stečaja z obrazložitvijo, da lahko svojo terjatev uveljavlja v izvršilnem postopku. Namen izvršilnega in stečajnega postopka je sicer identičen – poplačilo upnikove terjatve. Toda zgolj ta ugotovitev ne zadošča za zaključek, da upnikov položaj v stečajnem postopku ne bo ugodnejši. Četudi bi upnik lahko dosegel poplačilo v drugem postopku (pa ga očitno ne more, saj je že v letu 2012 zoper dolžnika sprožil izvršilni postopek, v katerem še vedno ni prišel do poplačila svoje terjatve), lahko sam presodi, da bo svoje interese učinkoviteje zavaroval v stečajnem postopku. Sodna praksa je o tem vprašanju enotna in je s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče moralo ravnati izjemno rigorozno in pretehtati, kaj stečajni postopek pomeni za dolžnika, sploh ob dejstvu, da se dolžnik trudi odprodati del svojega premoženja in poplačati dolg do upnika, ni mogoče izpodbiti.

10. Dolžnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške, dolžan pa je upniku povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.