Jedro

Za ugotovitev, kdo so dediči denacionaliziranega zapustnikovega premoženja, je odločilen trenutek, ko je postala pravnomočna odločba o denacionalizaciji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine in kot dediče razglasilo zapustnikovo hči do 15/36-tin, zapustnikovo snaho do 5/36-tin, zapustničinega vnuka do 5/36-tin, zapustničino vnukinjo do 5/36-tin in do 6/36-tin.

Zoper ta sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje dedinja in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo 78. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDEN). Omenjeni predpis določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, zapuščina pa da preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Zapustnikovi dediči so v pogledu denacionaliziranega premoženja samo tiste osebe, ki imajo na dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji lastnost zapustnikovega zakonitega ali oporočnega dediča. To pomeni, da so to lahko samo tisti, ki so na tisti dan živi. Na ta dan so bili zapustničini zakoniti dediči samo še živeča hči in vnuka in oba po vstopni pravici po svojem pokojnem očetu - . Drugih zakonitih dedičev zapustnica na ta dan ni imela. Če bi zapuščina kdaj prešla na pokojničinega sina bi se ob pogoju, da bi tudi pri dedovanju po njem šlo za ipso iure dedovanje, lahko za dedinjo razglasila tudi, medtem ko za vse ostale primere velja dedovanje po vstopni pravici, ki je zakonec nima.

Podobno velja tudi za tisti del sklepa, s katerim je kot dedinja razglašena snaha. Tako se pokaže vsako razpravljanje o dogovoru z dne 2.3.1955 brez pomena za ta postopek. Konec koncev je bil omenjeni dogovor sklenjen še pred podržavljenjem in ne v času med podržavljenjem in denacionalizacijo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da tisti del pokojnikove zapuščine, ki ga predstavlja denacionalizirano premoženje, preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDEN). Čeprav je v prvem odstavku 78. člena ZDEN zapisano, da se dedovanje uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, je za določanje kroga dedičev vendarle bistven trenutek, ko postane pravnomočna odločba o denacionalizaciji. Ne le iz preprostega razloga, ker pred tem trenutkom tistega (dela) zapuščine, ki ga predstavlja denacionalizirano premoženje, sploh še ni (za uvedbo dedovanja je namreč pogoj obstoj premoženja, ki je predmet dedovanja), saj je odločba o denacionalizaciji konstitutivna, ampak predvsem zato, ker ZDEN ne izključuje temeljne sistemske značilnosti Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), t.j. dedovanja po t.i. sistemu ipso iure (123. in 132. člen ZD). Če bi hotel to storiti, se ne bi mogel enostavno sklicevati na subsidiarno uporabo ZD, marveč bi moral dedovanje v celoti urediti na novo in to po sistemu ležeče zapuščine (kar pa mu bržkone ne bi uspelo: kajti v času med pravnomočnostjo sklepa o dedovanju in pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji podržavljeno premoženje očitno ne bi moglo imeti položaja ležeče zapuščine, saj je takrat povsem zakonito pripadalo denacionalizacijskemu zavezancu - 51. člen ZDEN). Ker pa ZDEN v drugem odstavku 74. člena določa, da se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določbe Zakona o dedovanju (Uradni list SRS št. 15/76 in 23/78), če ni v tem poglavju določeno drugače, je mogoč edinole zaključek, da sta uvedba dedovanja in prehod zapustnikovega premoženja na dediče istočasna (123. člen in 132. člen ZD).

Potemtakem gre v prvem odstavku 178. člena ZDEN za redakcijsko napako. Zadnja beseda tega odstavka "dedovanju" se mora pravilno glasiti "denacionalizaciji".

Za ugotovitev, kdo so dediči denacionaliziranega zapustnikovega premoženja je tako odločilen trenutek, ko je postala pravnomočna odločba o denacionaizaciji. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Razen tega je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Kot dedinjo je namreč razglasilo, čeprav je hkrati ugotovilo, da je dne 30.1.1996 umrla.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, kdaj je postala pravnomočna odločba o denacionalizaciji in kdo so bili v tem trenutku zapustničini dediči. Pazi naj tudi na jasnost, razumljivost in preglednost izreka. Vanj sodi le to, kar določa 214. člen ZD - vse ostalo je stvar obrazložitve.