Jedro

Pri odločanju o tem, ali bo spremembo tožbe dovolilo, mora sodišče upoštevati zgolj načelo smotrnosti.

V primeru, če je prevoz po isti pogodbi opravilo več zaporednih cestnih prevoznikov, je vsak od njih odgovoren za celoten prevoz; drugi prevoznik po vrsti in vsak naslednji prevoznik postane pogodbena stranka v prevozu, ko prevzame tovor in tovorni list. Te določbe veljajo tudi v primeru, da je bila sklenjena zgolj ena sama prevozna pogodba za celotno relacijo.

Za zaporedni prevoz gre tudi v primeru, da je na podlagi ene prevozne pogodbe prvi prevoznik oddal prevoz podprevozniku, ta pod-podprevozniku in tako dalje – do dejanskega prevoznika, ki je prevzel tovorni list in prevoz fizično izvedel. To stališče je skladno z opredelitvijo tovornega lista kot deklaratornega elementa prevozne pogodbe, ki dokazuje zgolj njeno sklenitev, ni pa njen konstitutivni element.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, da je drugo tožena stranka dolžna prvo tožeči stranki plačati znesek v višini 116.696,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2010 do plačila, izpodbijana 5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje pa tako, da se zahtevek drugo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka zavrne.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijani 1. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

3. Prvo tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo in je dolžna drugo toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.934,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se sprememba tožbe dopusti (1. točka izreka), zahtevek, da sta toženi stranki dolžni drugo tožeči stranki nerazdelno plačati znesek v višini 116.696,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer sta ji dolžni povrniti tudi pravdne stroške, pa se zavrne (2. točka izreka). Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je prvo tožena stranka dolžna tožečima strankama plačati znesek v višini 116.696,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer jima je dolžna povrniti tudi pravdne stroške (3. točka izreka). Odločilo je, da je drugo tožena stranka dolžna prvo tožeči stranki plačati znesek v višini 116.696,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka), skupaj s stroški postopka v višini 5.379,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (5. točka izreka), prvo in drugo tožeča stranka pa sta dolžni prvo toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 2.385,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (6. točka izreka).

2. Zoper 1., 4. in 5. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo drugo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep v 1., 4. in 5. točki izreka razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, tožečima strankama pa naloži v plačilo stroške pravdnega in pritožbenega postopka, podrejeno pa, da sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, pri čemer je prvo tožnica nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, drugo toženki pa naloži še povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi je P. GmbH kot naročnik prvo tožnici naročil prevoz gospodinjskih aparatov iz družbe I. v Kamniku v Northampton v Veliki Britaniji. Prvo tožnica je nato dne 16. 2. 2007 naročila prevoz blaga drugo tožnici kot svoji hčerinski družbi in podružnici v Sloveniji (prilogi A13 in A3). Ta je z nalogom za prevoz z dne 16.2.2007 (priloga A10) naročilo prenesla na prvo toženko, dejanski prevoz pa je dne 19. 2. 2007 opravil V., s. p. Še pred predajo blaga, to je v času, ko je njegov voznik S. B. prenočeval na nezavarovanem parkirišču v Veliki Britaniji, je tovor izginil. Naročnik prevoza je tovor zavaroval pri zavarovalnici A. E. in ta mu je izplačala odškodnino v višini 77.028,00 EUR. Zavarovalnica je nato pred Gospodarskim sodiščem na Dunaju uspela s svojim zahtevkom zoper prvo tožnico in ta ji je poravnala znesek v višini 116.696,06 EUR. S predmetno tožbo sedaj tožnici uveljavljata regresni zahtevek zoper prvo toženko kot prevoznika. Tako prvo toženka in dejanski prevoznik V., s. p., imata prevozniško odgovornost zavarovano pri drugo toženki (prilogi B1 in B8).

6. Pritožbeno sodišče se je najprej opredelilo do pritožbenega navajanja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem postopku neupravičeno dovolilo spremembo tožbe. Tožnici sta prvič modificirali svoj tožbeni zahtevek z vlogo z dne 15.3.2011, in sicer sta od toženk poleg plačila 78.334,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2007 dalje do plačila (iz naslova poravnane obveznosti po sodbi Gospodarskega sodišča na Dunaju Cg 36/10h-41 z dne 21.7.2010) zahtevali, da jima povrneta tudi procesne stroške v višini 12.111,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2010 do plačila. Spremembi tožbe je drugo toženka pavšalno nasprotovala v vlogi z dne 31.5.2011. Nato sta tožnici dne 7.6.2011 ponovno modificirali svoj tožbeni zahtevek tako, da sta od toženk zahtevali, da prvo tožnici plačata znesek v višini 116.696,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, čemur toženki nista izrecno nasprotovali. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe v obeh primerih dovolilo, saj je presodilo, da je ta smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami postopka. Pri odločanju o tem, ali bo spremembo tožbe dovolilo, mora namreč sodišče v skladu s 1. odstavkom 185. člena ZPP upoštevati zgolj načelo smotrnosti. Glede na to, da gre v konkretnem primeru zgolj za povečanje že obstoječega zahtevka na podlagi novo nastale okoliščine (plačilo obveznosti prvo tožnice po pravnomočni sodbi Gospodarskega sodišča na Dunaju), dovolitev spremembe ni v ničemer podaljšala že obstoječega pravdnega postopka in je v skladu z načelom ekonomičnosti. Pritožbeno sodišče se zato z odločitvijo sodišča prve stopnje v tem delu povsem strinja.

7. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta v uvodu izpodbijane sodbe in sklepa napačno navedlo prvotno (nemodificirano) vrednost spora v višini 78.334,00 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe kar se tiče višine tožbenega zahtevka, bi moralo tudi v uvodu izpodbijane odločbe navesti spremenjeno oziroma modificirano vrednost tožbenega zahtevka, to je 116.696,06 EUR. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da takšna napaka sodišča prve stopnje ne vpliva na veljavnost in zakonitost odločbe, saj lahko sodišče prve stopnje v skladu s 328. členom ZPP navedeno napako vsak trenutek odpravi s popravnim sklepom.

8. Drugo toženka je že v postopku ugovarjala aktivno legitimacijo tožnic, pri čemer se je sklicevala na 12. in 13. člen Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (Ur. list RS – MP, št. 9-55/1992 z dne 17.7.1992, CMR, v nadaljevanju Konvencija). Ker 12. člen Konvencije opredeljuje pošiljateljevo pravico razpolagati s tovorom, 13. člen pa predvideva možnost, da lahko prejemnik v svojem imenu uveljavlja pravico iz prevozne pogodbe v primeru izgube tovora, pritožbeno sodišče sklepa, da drugo toženka smiselno navaja, da tožnici nista upravičenki po Konvenciji, ker nimata niti vloge pošiljatelja niti prejemnika. Čeprav slednje drži, pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je aktivna legitimacija prvo tožnice podana na podlagi njenega plačila obveznosti zavarovalnici naročnika po sodbi Gospodarskega sodišča na Dunaju Cg 36/10h-41 z dne 21.7.2010, s čimer ji je kot prvemu prevozniku nastala škoda, ki jo je (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) sedaj upravičena regresno zahtevati od toženk po 37. členu Konvencije.

9. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbe o zaporednem prevozu iz 6. poglavja Konvencije, še zlasti 34. člen, ki določa, da je v primeru, če je prevoz po isti pogodbi opravilo več zaporednih cestnih prevoznikov, vsak od njih odgovoren za celoten prevoz; drugi prevoznik po vrsti in vsak naslednji prevoznik postane pogodbena stranka v prevozu, ko prevzame tovor in tovorni list. Te določbe namreč veljajo tudi v primeru, da je bila sklenjena zgolj ena sama prevozna pogodba za celotno relacijo, na podlagi katere je prvi prevoznik (prvo tožnica) oddal prevoz na celotni relaciji podprevozniku (drugo tožnici) (naročilo na prilogi A13), slednji ga je nato oddal pod-podprevozniku (prvo toženki) (nalog za prevoz na prilogi A10) in ta navsezadnje pod-pod-podprevozniku (V., s.p.), ki je prevzel pošiljko in tovorni list in prevoz dejansko tudi izvedel. 10. Drugo toženka je v pripravljalni vlogi z dne 1.8.2011 navedla, da je bistven element zaporednega prevoza prevzem blaga in tovornega lista, česar pa prvo toženka ni izpolnila. Res je, da takšno stališče izhaja iz sodne prakse večine evropskih držav, pri čemer namen takšne zahteve izhaja iz dejstva, da se oškodovancem, ki so iz druge države kot prvi prevoznik, omogoči uveljavljanje zahtevka zoper vse prevoznike, ki odgovarjajo solidarno (T. Šker in drugi: Konvencija CMR s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, GZS, 2005, str. 104), vendar pa se je slovenska sodna praksa izrekla za širšo interpretacijo zaporednega prevoza. Po stališču Vrhovnega sodišča gre za zaporedni prevoz tudi v primeru, da je na podlagi ene prevozne pogodbe prvi prevoznik oddal prevoz podprevozniku, ta pod-podprevozniku in tako dalje – do dejanskega prevoznika, ki je prevzel tovorni list in prevoz fizično izvedel (VS RS III Ips 28/2008 z dne 10.3.2009). To stališče je skladno z opredelitvijo tovornega lista kot deklaratornega elementa prevozne pogodbe, ki dokazuje zgolj njeno sklenitev, ni pa njen konstitutivni element (4. člen Konvencije in VSM sodba I Cpg 235/2010 z dne 25.11.2010). Glede na ugotovljeno dejansko stanje v tej zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo toženka kot pod-podprevoznik res ni prevzela tovornega lista, vendar pa je bistveno, da ga je pravilno prevzel poslednji prevoznik V., s.p., ki je prevoz dejansko tudi opravil (izpovedba D. N. in tovorni list CMR št. 2477 na prilogi B2).

11. Upoštevaje, da je prvo tožnica izplačala odškodnino pošiljatelju blaga – družbi P. GmbH oziroma njeni zavarovalnici po sodbi dunajskega sodišča (priloga A13) skladno z določbami Konvencije kot prvi prevoznik, pri čemer je bilo v konkretnem prevozu udeleženih več prevoznikov, je njen tožbeni zahtevek iz naslova povrnjene odškodnine naročniku sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot regresni.

12. Po 37. členu (a) členu Konvencije, ki govori o medsebojni odgovornosti zaporednih prevoznikov ima prevoznik, ki je plačal odškodnino po določbah Konvencije, pravico zahtevati njeno povračilo od drugih prevoznikov, ki so bili udeleženi pri prevozu tako, da je prevoznik, ki je odgovoren za izgubo ali škodo, edini odgovoren tudi za odškodnino, bodisi da jo mora izplačati sam ali kateri drug prevoznik.

13. Tožnici sta vseskozi zatrjevali, da je sporni prevoz dejansko opravila prvo toženka, ki ima svojo prevozniško odgovornost zavarovano pri drugo toženki. Sodišče prve stopnje pa je zlasti na podlagi izpovedb D. N. in I. V. pravilno ugotovilo, da je dejanski prevoz opravil V., s.p. Kot izhaja iz potrdila o plačilu (priloga A6) in dopisa, kjer naj bi se po navedbi drugo toženke delavcu drugo toženke pomotoma zapisalo, da je bila odškodnina izplačana V., d.o.o., namesto V., s.p. (priloga A5 in izpovedba M. S.), je bila tudi odškodnina v višini 24.072,30 EUR s strani drugo toženke v resnici izplačana V., s.p., na podlagi Pogodbe o zavarovanju prevozniške odgovornosti zasebnega prevoznika za škode na pošiljkah v mednarodnem cestnem prometu št. 411234/2006 (priloga B8). Sodišče prve stopnje je zato tudi pravilno presodilo, da je edini odgovoren prevoznik za škodo in izgubo pošiljke v konkretnem primeru V., s.p., saj je prišlo do kraje tovora v času, ko je opravljal prevoz njegov voznik (37. člen (a) Konvencije). Posledično je zaključilo, da prvo toženka ni pasivno legitimirana in je zahtevek zoper njo pravilno zavrnilo.

14. Napačno pa je nato sodišče prve stopnje samo po sebi, brez trditev tožnic, zaključilo, da ima V., s.p., prav tako sklenjeno zavarovanje prevozniške odgovornosti pri drugi toženki, zato je v skladu s 1. odstavkom 965. člena OZ prvo tožnica kot oškodovanec upravičena uveljavljati svoj zahtevek neposredno od zavarovalnice kot drugo toženke in je ta v postopku še vedno pasivno legitimirana. Tožnici sta namreč v postopku navedli zgolj, da uveljavljata regresni zahtevek od prvo toženke, ki ima zavarovano odgovornost pri drugi toženki. Ker nista uveljavljali odgovornosti od dejanskega oškodovalca, ki je pasivno legitimiran po 37. členu (a) Konvencije, sodišče prve stopnje ne more samovoljno nadomestiti manjkajočih trditev tožnic in zaključiti, da je drugo toženka vseeno regresni zavezanec, zato ker je v postopku (brez trditev tožnic) ugotovilo, da ima tudi V., s.p., (po naključju) pri drugo toženki zavarovano prevozniško odgovornost. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je prvo tožnica imela med postopkom možnost bodisi podati trditve o odgovornosti V., s.p., in nato drugo toženke, prav tako pa v tej luči predlagati subjektivno spremembo tožbe. Ker slednjega ni storila, sodišče nesklepčnosti njenega tožbenega zahtevka ne more odpraviti na način, da na podlagi izvedenih dokazov ugotovi, da je dejanski prevoznik, ki je edini odgovoren za nastalo škodo zavarovan pri drugo toženki, zatorej je ta še vedno odgovorna nasproti prvo tožnici, četudi slednja ni zatrjevala njene odgovornosti v povezavi z odgovornostjo odgovornega prevoznika.

15. V posledici odločitve pritožbenega sodišča o pomanjkanju pasivne legitimacije drugo toženke, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami drugo toženke glede ugotavljanja obstoja in višine zatrjevane škode.

16. Glede na navedeno je zato pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na drugo toženko, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v 4. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je drugo tožena stranka dolžna prvo tožeči stranki plačati znesek v višini 116.696,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2010 do plačila. V preostalem izpodbijanem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijani 1. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

17. Sprememba izpodbijane sodbe v 4. točki izreka je terjala tudi novo odločitev o stroških postopka (izpodbijana 5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Drugo toženka je na naroku dne 10.1.2012 pavšalno priglasila materialne stroške v višini 40,00 EUR. Ker posameznih stroškov ni specificirala (kot je to storila v primeru pritožbenih stroškov) niti njihove višine ni z ničemer izkazala, je pritožbeno sodišče kljub njenemu siceršnjemu uspehu v pravdi zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo (1. odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

18. Ker drugo toženka ni uspela s svojo pritožbo zgolj v sorazmerno majhnem delu, prvo tožnica sama nosi stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je drugo toženki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.934,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je drugo toženki priznalo stroške fotokopij v višini 10,80 EUR, poštnino v višini 4,17 EUR in sodno takso v višini 1.920,00 EUR.