Up-413/04 - 6

23. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 7. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 122/2003 z dne 16. 3. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katero je to zavrnilo pritožbo zoper sodbo delovnega sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela in posledično o zavrnitvi zahtevka za vrnitev na delo in za priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je pritrdilo stališču nižjih sodišč, da pritožnica upravičene odsotnosti v spornem obdobju ni uspela dokazati, zato je delodajalec imel utemeljen razlog za odpoved delovnega razmerja.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi sicer predlaga razveljavitev vseh sodnih odločb, vendar pa se pritožbeni razlogi nanašajo le na razloge izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitev 23. člena Ustave. V ustavni pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišč, da je bila v spornem obdobju neupravičeno odsotna z dela. Zatrjuje, da je bil njen izostanek upravičen, saj je iz dela izostala izključno zaradi obolelosti organizma in nezmožnosti opravljanja dela. Vrhovnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na revizijske navedbe v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem in da je brez tehtne razlage potrdilo sodbi nižjih sodišč, ki sta po njenem mnenju materialnopravno napačni. Prav tako se ne strinja s sklicevanjem Vrhovnega sodišča na odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije št. II Sp 1/92 z dne 8. 10. 1992, s katerim je bilo odločeno, da pritožnica ni upravičena do bolniškega staleža za sporno obdobje, saj meni, da ta ni pomemben za predmetno zadevo.

Sklicevanje Vrhovnega sodišča na sklep št. VIII Ips 178/01 z dne 11. 6. 2002, v katerem je podalo mnenje o predhodnem vprašanju, pa je po mnenju pritožnice splošno in brez pravne argumentacije. Meni, da je glede na navedeno sodba Vrhovnega sodišča arbitrarna. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijane sodbe.

B.

3.Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, vendar navedbe, s katerimi utemeljuje to kršitev, po vsebini utemeljujejo kršitve, ki sodijo v okvir pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato preizkusilo ustavno pritožbo v okviru te ustavne določbe. S tega vidika bi bil lahko relevanten očitek pritožnice, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na revizijske navedbe o njenem zdravstvenem stanju.

4.Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Iz revizije, priložene k ustavni pritožbi, izhaja, da je pritožnica izpodbijala drugostopenjsko odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, čeprav je vsebinsko oporekala tudi dokaznemu sklepu nižjih sodišč in ugotovljenemu dejanskemu stanju. Vrhovno sodišče je pritožnici pojasnilo, da po določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato tovrstne revizijske navedbe ni preizkusilo. Pritožničin očitek o kršitvi 22. člena Ustave je zato neutemeljen.

5.Neutemeljen je njen nadaljnji očitek o neobrazloženosti sodbe Vrhovnega sodišča v delu, v katerem se sklicuje na sklep VIII Ips 178/01. Vrhovno sodišče se namreč sklicuje na stališče, ki ga je podalo v sklepu tekom tega delovnega spora in s katerim je bila pritožnica seznanjena. Da bi bil citirani sklep neobrazložen, pa pritožnica ne zatrjuje. Vrhovno sodišče je prav tako zadostno obrazložilo, zakaj je bilo pomembno v pritožničini zadevi upoštevati odločbo št. II Sp1/92. Glede na navedeno, se tudi njen pavšalen očitek, da je Vrhovno sodišče brez tehtne razlage potrdilo sodbi nižjih sodišč, izkaže v celoti za neutemeljen.

Zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razlaga drugače od sodišč in da s pravnim sredstvom ni uspela, še ne pomeni kršitve pravice iz 22. člena Ustave. Pravica do enakega varstva pravic je namreč ustavna pravica procesne narave.

Kršitev procesnega jamstva pa ni mogoče utemeljiti z argumenti, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan