Jedro

Odmera odškodnine.

Toženec pozablja na temeljno načelo zaupanja iz ZVCP, po katerem sme udeleženec v cestnem prometu pričakovati, da bodo tudi drugi udeleženci spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa. V toženčevem primeru to pomeni, da so vozniki, vključno s tožnikom, lahko pričakovali, da toženec ne bo prečkal ceste tam in takrat, kjer in ko mu prometne razmere tega niso dovoljevale.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v točki I.A. tako, da se odškodnina, prisojena prvemu tožniku D.K., zniža za 1.018,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004 do plačila in se njegov tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne; b) v točki I.B. tako, da se zavrne tožbeni zahtevek druge tožnice B. K., d.n.o., glede plačila 856,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004 do plačila; c) v točki II.A. tako, da se zavrne zahtevek toženca V.Č. zoper prvega tožnika D.K. glede plačila 463,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2004 do plačila.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da mora tožniku plačati 2.577,30 EUR, tožnici pa 856,86 EUR odškodnine, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004 do plačila. Njun višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Po nasprotni tožbi pa je tožnika in Z. T., d.d. zavezalo k nerazdelnemu plačilu odškodnine tožencu v znesku 463,20 EUR z zamudnimi obrestmi, ki jih tožnik dolguje od 6.12.2004 dalje, toženka pa od 22.5.2003 dalje. Višji toženčev zahtevek je zavrnilo. Nazadnje je še sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila oba tožnika in toženec. Prva dva se sklicujeta na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava, toženec pa na vse zakonske pritožbene razloge. Vsi predlagajo ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožnika poudarjata, da je zavarovalnica tožencu že izplačala 6.676,68 EUR, torej višjo odškodnino, kot jo je tožencu odmerilo sodišče, zato bi moralo njegov zahtevek v celoti zavrniti. Specifikacija plačila, kot jo je navedla zavarovalnica, tožnika ne veže, saj se njenim navedbam v pravdi ni nikoli pridružil. Tožnika se tudi ne strinjata s prisojo, da je toženčev delež odgovornosti le 60%, ampak po njunem prepričanju znaša 80 %. Do prometne nesreče je prišlo pretežno zaradi vrste toženčevih grobih kršitev prometnih predpisov, ki jih našteva izpodbijana sodba. Edina kršitev, ki jo očita tožniku, namreč, da bi moral voziti ob desnem robu ceste, pa ni podana. Tožnik ni vozil ob sredinski črti, pač pa po sredini voznega pasu, kot sta ugotovila tudi oba izvedenca. Poleg tega mora voznik motornega kolesa na cesti, ki je razdeljena na prometne pasove, voziti po sredini prometnega pasu, medtem ko morajo ob desnem robu voziti le kolesarji. Sploh pa ni dokazov, da bi tožnik, če bi vozil bolj ob desnem robu, nesrečo lahko preprečil ali njene posledice omilil. Tožnik torej ni ravnal krivdno, za razliko od toženca, čigar krivda je bistveno večja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Toženčeva tožba je bila neupravičena, tožniku pa glede na doseženi uspeh v postopku pripada sorazmeren del stroškov postopka.

4. Toženec očita sodišču prve stopnje, da je iz dokaznega postopka izluščilo zgolj tista dejstva, ki ga bremenijo, ni pa obrazložilo, zakaj ni upoštevalo toženčeve graje izvedenskih mnenj. Ni res, da je toženec nenadoma zaprl pot tožniku. Čeprav je toženec kršil prometna pravila, se ni nespametno izpostavljal nevarnosti, zato je njegov prispevek k nezgodi kvečjemu manjši od ugotovljenega. Razumneje in varneje je prečkati cesto na mestu, kjer sta vozna pasova ločena z neprekinjeno črto. Tožnik bi toženca moral videti, saj je bila cesta prazna, vidljivost pa dobra. Tožnika nista nikjer trdila, da je toženec prečkal cesto diagonalno in v času, ko je na semaforju gorela rdeča luč. Sodišče je ta dejstva ugotovilo kar samo in nanje nato oprlo sodbo, s čimer je kršilo razpravno načelo. Neprerekano pa je ostalo dejstvo, da je tožnik vozil z ugasnjeno lučjo na motorju. Toženec ga prav zato ni opazil. Tožnik bi moral pričakovati pešce izven prehoda, saj gre za zelo obljuden del mesta. Nevarnosti pa bi se lahko tudi izognil, če bi vozil s prilagojeno hitrostjo, primerno varnostno razdaljo in ob robu ceste. Toženec meni, da je bil njegov prispevek k nezgodi manjši od tožnikovega, sicer pa je že zavarovalnica po temelju priznala terjatev v višini 50 % in sodišče v to ne bi smelo posegati. Prisojena odškodnina je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Znesek, ki ga je sodišče prisodilo tožniku, je povsem nesorazmeren glede na tožnikove poškodbe, zlasti pa neprimerljiv s toženčevo škodo. Sodišče ni ugotavljalo, zakaj je tožnikova zadržanost od dela trajala tako dolgo. Pri prisoji odškodnine tožencu ni upoštevalo bolečin, ki jih toženec trpi ob večjih obremenitvah kar na treh mestih, v križu, levem kolenu in desni rami. Izpustilo je tudi bodoče telesne bolečine, med nevšečnostmi pa operacijo, ki še ni bila opravljena, a bo. Odškodnini, prisojeni tožniku in tožencu za strah, sta povsem neprimerljivi. Tožnik se je po padcu takoj pobral in strahu očitno ni občutil, toženec pa je obležal v krvi in se kar dva dni bal, da bo ostal hrom. Njegovo življenje je po poškodbi ovirano praktično na vseh področjih, celo pri hoji in sedenju. Brazgotine na čelu, ki jo je ugotovil izvedenec, sodba sploh ne obravnava. Poleg tega je treba oškodovanca jemati takšnega, kot je. Toženec pred nezgodo kljub pretekli poškodbi in degenerativnim spremembam ni čutil nikakršnih omejitev, zato je treba obravnavanemu škodnemu dogodku pripisati tudi vse posledice, ki jih toženec zdaj trpi. Tožnikova majica ob nezgodi ni mogla biti uničena, saj tožnik ni imel odrgnin, majico je prekrivala jakna in se ni raztrgala. V resnici škode na obleki ni bilo, saj stoji tožnik na sliki v izvedenskem mnenju v povsem celih oblačilih. Škode na motorju tožnica ni izkazala. Zahtevanih listin ni predložila, čeprav ji je sodišče to naložilo. Nerazumljivo je, da ne bi hranila računa, ki dokazuje nabavno vrednost skuterja, sploh ker je tožnik vedel, da bo terjal odškodnino. Za povrh je skuter prodal, ne da bi zahteval zavarovanje dokazov.

5. Odgovorov na pritožbo ni bilo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost pravilno porazdelilo med oba udeleženca nezgode, tako da je tožniku pripisalo 40 %, tožencu pa 60 % delež pri nastanku škode. Ustrezno je upoštevalo, da tožnik kot voznik motornega kolesa odgovarja objektivno, toženec kot pešec pa krivdno. Neupravičen je le očitek izpodbijane sodbe tožniku, da bi moral voziti bližje desnemu robu vozišča. Takšna vožnja je bila namreč v 1. odstavku 90. člena tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP; Ur. l. RS, št. 30/1998 do 67/2002) predpisana samo za kolesarje, medtem ko je bil tožnik dolžan v skladu s 1. odstavkom 22. člena istega zakona tako kot drugi vozniki motornih vozil voziti po sredini svojega prometnega pasu. Čeprav tožnik tega prometnega pravila ni kršil, po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za znižanje njegovega deleža odgovornosti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tožnik namreč očitno ni bil dovolj pozoren pri vožnji, saj toženca pred trčenjem sploh ni opazil kljub dejstvu, da je tožencu do zadetja uspelo prekoračiti dva prometna pasova. Čeprav se je tožniku bližal z njegove leve strani, bi ga tožnik mogel in moral videti, saj je po ugotovitvah izvedenca javna razsvetljava v neposredni bližini kraja nezgode zagotavljala ustrezno vidljivost. Četudi so vozniki običajno pozornejši na dogajanje na svoji desni, to ne pomeni, da je smel tožnik povsem zanemariti prometno situacijo na svoji levi strani, od koder je prihajal toženec. Ni sicer mogoče izključiti možnosti, da je promet iz nasprotne smeri tožniku vsaj delno oviral preglednost, česar pa v dokaznem postopku ni bilo mogoče niti potrditi, niti zanesljivo ovreči. Ker gre za tožnikovo dokazno breme, se zaradi morebitne slabše preglednosti tožnik ne more dodatno razbremeniti ugotovljene odgovornosti.

8. Tudi toženec neutemeljeno nasprotuje svoji sokrivdi za nezgodo, upoštevaje število, naravo in težo kršitev prometnih pravil, ki jih glede toženca ugotavlja izpodbijana sodba. Povsem neresna je pritožbena trditev, da je varnejše prečkanje ceste na mestu, kjer sta vozna pasova ločena z neprekinjeno črto. Takšno toženčevo ravnanje je bilo glede na določilo 7. odstavka 84. člena ZVCP očitno protipravno, v konkretni prometni situaciji pa tudi povsem nerazumno. Toženec v pritožbi poudarja, da sta bili vidljivost in preglednost na kraju nezgode dobri. Potemtakem bi tudi sam lahko opazil tožnika na motornem kolesu, čeprav naj bi ta vozil z ugasnjeno lučjo. Sicer pa je iz izvedenskega mnenja razvidno, da to dejstvo ni bilo v vzročni zvezi z nezgodo, ker je bilo cestišče dovolj osvetljeno z lučmi javne razsvetljave. Odveč je tudi pritožbena graja glede ugotovitve o tem, da je toženec prečkal cesto v času, ko je na najbližjem semaforju gorela rdeča luč. Četudi tožnika tega dejstva nista izrecno zatrjevala, sodišče prve stopnje pa ga je upoštevalo, to ne predstavlja kršitve razpravnega načela, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Navedena ugotovitev je namreč zgolj logična posledica dejstva, da je v smeri tožnikove vožnje gorela zelena luč, kar pomeni, da je za razliko od toženca imel tožnik prosto pot, upoštevaje prometno signalizacijo. Toženec je nadalje sam priznal, da je cesto prečkal diagonalno. Neutemeljen je zato njegov pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo brez ustrezne trditvene podlage. Po 8. odstavku 84. člena ZVCP mora pešec prečkati vozišče po najkrajši poti, zato ni dvoma, da je bilo toženčevo ravnanje protipravno, odveč pa so tudi pritožbeni pomisleki o vzročni zvezi med njim in nastalo škodo. Če bi se namreč toženec namenil čez cesto pravokotno, bi s prečkanjem zaključil v krajšem času, s čimer bi se morebiti lahko izognil zadetju. Sodišče prve stopnje je že v zadostni meri upoštevalo dejstvo, da bi tožnik glede na razmere v neposredni bližini kraja nezgode moral pričakovati pešce izven prehoda. Toženec namreč pozablja na temeljno načelo zaupanja iz 2. člena ZVCP, po katerem sme udeleženec v cestnem prometu pričakovati, da bodo tudi drugi udeleženci spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa. V toženčevem primeru to pomeni, da so vozniki, vključno s tožnikom, lahko pričakovali, da toženec ne bo prečkal ceste tam in takrat, kjer in ko mu prometne razmere tega niso dovoljevale. Tudi ostali pritožbeni očitki na račun tožnikove vožnje niso utemeljeni. Izvedenski mnenji ne dajeta podlage za sklepanje o tem, da naj bi tožnik vozil z neprilagojeno hitrostjo. Enako velja za trditev o tožnikovem neupoštevanju varnostne razdalje, ki za povrh predstavlja nedopustno pritožbeno novoto.

9. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih, zlasti v obeh izvedenskih mnenjih izvedencev prometne stroke, zadostno podlago za svojo presojo vzrokov in odgovornosti za obravnavano prometno nezgodo. V izpodbijani sodbi je tudi dovolj razumljivo pojasnjeno, zakaj ni upoštevalo toženčevih pripomb k mnenju izvedencev, ki sta jih sicer oba skladno in prepričljivo zavrnila. Zgrešeno pa je tudi toženčevo pritožbeno stališče, da naj bi sodišče odločilo „mimo priznanega zahtevka“, ker ni upoštevalo, da je toženka po temelju že priznala terjatev v višini 50 %. Čeprav je imel tožnik v času nezgode zavarovano svojo odgovornost pri toženki, ga njeno priznanje ne veže, še manj pa je nanj vezano sodišče. Toženka namreč ni pripoznala tožbenega zahtevka, medtem ko njeno priznanje, da je v določenem deležu odgovorna za nastalo škodo, ne pomeni procesne ovire za drugačno odločitev sodišča o podlagi tožbenega zahtevka oz. o odškodninski odgovornosti.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede nepremoženjske škode, ki sta jo utrpela tožnik in toženec. Pri prisoji denarne odškodnine zanjo pa je nato deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je tožniku odmerilo previsoko, tožencu pa prenizko odškodnino.

11. Sodišče prve stopnje se je o tožnikovih poškodbah, njihovem zdravljenju in posledicah lahko zanesljivo prepričalo s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Njegovemu izvidu in mnenju toženec ni ugovarjal, zato niso upoštevni pritožbeni pomisleki o trajanju tožnikovega zdravljenja in bolniškega staleža, številu opravljenih zdravniških pregledov in potrebnosti preiskav, pri katerih je bil tožnik izpostavljen ionizirajočemu sevanju. Res pa je šlo v tožnikovem primeru za sorazmerno lahko poškodbo (udarnino rame, komolca in kolena ter nateg vratnih mišic). Zdravljenje je bilo končano prej kot v štirih mesecih, potekalo pa je brez zapletov in z običajnimi nevšečnostmi, ki jih ugotavlja izpodbijana sodba (šest pregledov, dve preiskavi, nošenje vratne opornice, jemanje analgetikov, fizioterapija in razgibalne vaje). Pravična denarna odškodnina za takšne nevšečnosti in prestane telesne bolečine, glede na njihovo stopnjo in trajanje (nekaj minut hude, teden dni srednje hude, dva tedna lahke, ki so nato izzvenele do konca zdravljenja), bi po presoji pritožbenega sodišča znašala 2.000,00 EUR in ne 2.921,00 EUR, kot je ocenilo sodišče prve stopnje. Narava in teža tožnikove poškodbe ne opravičuje višje odškodnine. Primarni strah, ki ga je tožnik utrpel ob nezgodi, je bil kratkotrajen, pri čemer iz sodbe ni razvidno, da bi za dalj časa porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Tožnik je zato upravičen samo do odškodnine za sekundarni strah, ker je bil po mnenju izvedenca upravičeno zaskrbljen za izid svojega zdravljenja. Ta tožnikov strah pa je bil sorazmerno blag, saj opravljene preiskave niso pokazale resnejših poškodb ali njihovih posledic. Po presoji pritožbenega sodišča bi bilo pravično zadoščenje za to tožnikovo škodo mogoče doseči z odškodnino v višini 300,00 EUR, medtem ko bi višja odškodnina šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

12. Po navedenem bi v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/2007-UPB-1) celotna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo znašala 2.300,00 EUR. Tožnik pa je utrpel tudi premoženjsko škodo. To predstavljajo potni stroški v zvezi z zdravljenjem, ki so po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašali 83,45 EUR, kar v pritožbenem postopku ni več sporno, in stroški za uničeno obleko. Sodišče prve stopnje je tožniku glede na okoliščine nezgode utemeljeno verjelo, da so bila ob njegovem padcu, ki je sledil zadetju toženca, tožnikova oblačila in obutev poškodovana do te mere, da niso bila več uporabna. Toženec v zvezi s tem utemeljeno oporeka le prisoji odškodnine za majico z dolgimi rokavi v vrednosti 33,38 EUR (8.000,00 SIT). Ker je imel tožnik čez majico oblečeno jakno, se majica ni mogla strgati, in tudi sicer te škode tožnik ni z ničimer izkazal. Sodišče druge stopnje je zato navedeni znesek odštelo od prisojene odškodnine (skupno 247,87 EUR) za uničeno obleko, tako razlika znaša 214,49 EUR, celotna tožnikova premoženjska škoda (s potnimi stroški vred) pa 297,94 EUR.

13. Tožniku je torej v obravnavani nezgodi nastala škoda v skupni višini 2.597,94 EUR. Upoštevaje sokrivdo, mu toženec od tega zneska dolguje 60 %, torej 1.558,76 EUR oz. za 1.018,54 EUR manj, kot je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. V tem obsegu je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi glede tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008) ustrezno spremenilo.

14. Utemeljena pa je tudi toženčeva pritožba glede tožnice, ki ji je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino za uničeno motorno kolo. Pri tem se je oprlo na oceno škode, ki jo je podal sodni cenilec za motorna vozila, ni pa upoštevalo njegovega pojasnila, da za izdelavo cenitve ni imel vseh potrebnih podatkov. Tožnica je namreč motorno kolo prodala, zato si ga cenilec ni mogel ogledati. Tožnica tudi ni predložila zapisnika zavarovalnice o ogledu poškodovanega motornega kolesa ali drugega verodostojnega dokaza o tem, kakšne poškodbe so na motornem kolesu sploh nastale v nezgodi, koliko so ali bi znašali stroški popravila, zlasti pa, ali je bilo popravilo sploh smotrno. Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali je tožnica upravičena do povračila stroškov za popravilo in do odškodnine za manjvrednost motornega kolesa, ali pa ji pripada odškodnina za t.i. totalno škodo, torej tržna vrednost motornega kolesa v času nezgode, zmanjšana za vrednost rešenih delov. Cenilec je o teh odločilnih dejstvih zaradi pomanjkanja dokazov lahko podal le približno oceno na podlagi svojih izkušenj v drugih podobnih primerih, ne pa konkretnega izračuna dejanske škode, ki je nastala tožnici. Takšna cenitev, čeprav ni razlogov za dvom o strokovnosti cenilca, nima dokazne vrednosti. V pravdnem postopku se namreč sodba lahko opira samo na tista dejstva, ki so z gotovostjo dokazana. Tožnica ni upravičena do odškodnine za fiktivno škodo, pač pa do povrnitve dejanske škode, torej tiste, ki je zares nastala na njenem premoženju. Ker tožnici po navedenem svoje odškodninske terjatve ni uspelo dokazati, bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava njen odškodninski zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato toženčevi pritožbi tudi v tem delu ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo glede tožnice ustrezno spremenilo.

15. Toženec nadalje utemeljeno oporeka višini odškodnine za svojo nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je toženčeve telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ovrednotilo z zneskom 5.070,00 EUR, strah z zneskom 1.669,20 EUR in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zneskom 6.259,40 EUR. Pritožba utemeljeno izpostavlja naravo, številčnost in težo poškodb, ki jih je utrpel toženec in jih izpodbijana sodba sicer pravilno povzema po izvidu in mnenju izvedenca medicinske stroke. Enako velja za številne nevšečnosti, ki jih je toženec moral prestati med sorazmerno napornim zdravljenjem. Poleg teh na višino odškodnine odločilno vplivata predvsem stopnja in trajanje telesnih bolečin. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenskega mnenja lahko prepričalo, da so stalne hude bolečine pri tožencu trajale tri do štiri dni, srednje hude deset dni, stalne lahke pa tri do štiri tedne. Pritožbena trditev, da je toženec hude bolečine trpel nepretrgoma 14 dni, nima opore v izvedenskem mnenju. Upravičen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za to vrsto škode upoštevalo samo prestane telesne bolečine, ne pa tudi bodočih. Toženec namreč tudi po končanem zdravljenju še trpi občasne telesne bolečine, ki se mu pojavljajo pri večjih fizičnih naporih, daljši hoji, stoji ali sedenju, pri dviganju ali prenašanju bremen, pri počepanju ali poklekanju. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, so te bolečine posledica anatomskih in funkcionalnih okvar, ki so jih kljub zdravljenju pustile toženčeve poškodbe. Gotovo je torej, da bo toženec občasne telesne bolečine trpel tudi v prihodnje, zato je v skladu s 182. členom OZ upravičen do odškodnine zanje. Ni pa mogoče pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevati kot bodočo nevšečnost tudi nameravanega operativnega posega, saj ta škoda še ni nastala. Toženec bo odškodnino zanjo lahko zahteval šele potem, ko bo prestal dodatni operativni poseg in druge z njim povezane nevšečnosti. Po vsem navedenem bi pravična denarna odškodnina za toženčeve prestane in bodoče telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem znašala 6.000,00 EUR.

16. Prenizko je bila odmerjena tudi odškodnina za toženčeve duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je premajhno težo pripisalo dejstvu, da je toženec zaradi posledic poškodb občutno oviran že pri običajnih dejavnostih, kot sta hoja in sedenje, zaradi česar tudi intenzivno duševno trpi. Pravilno pa je upoštevalo, da je petina toženčevih težav, povezanih z levim kolenom, posledica predhodnega bolezenskega stanja, zaradi katerega se je toženec v preteklosti že zdravil. Za škodo, ki izvira iz tega vzroka, torej tožnik ne odgovarja. Pač pa sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ne bi smelo v toženčevo škodo upoštevati degenerativnih sprememb ledvene hrbtenice. Za te ni nobenega dokaza, da so se manifestirale z omejeno gibljivostjo in bolečinami že pred obravnavano poškodbo. Tožnik zato odgovarja tudi za to toženčevo škodo oz. za vse posledice, ki so se pokazale za toženčevem zdravju po poškodbi ledvene hrbtenice. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče pri presoji odškodnine zanemarilo brazgotino na čelu, ki jo ugotavlja izvedensko mnenje. Gre namreč zgolj za estetsko spremembo toženčeve zunanjosti, toženec pa odškodnine za duševne bolečine zaradi morebitne skaženosti niti ne uveljavlja. Po navedenem bi kot pravično zadoščenje za toženčeve duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zadoščala odškodnina v znesku 9.000,00 EUR.

17. Odškodnina za prestani primarni in sekundarni strah je bila tožencu odmerjena v ustreznem znesku, upoštevaje stopnjo in trajanje strahu ter vse okoliščine primera. Tožencu je verjeti, da se je ob nezgodi močno ustrašil za svoje življenje in zdravje. Prav tako je bil lahko tudi po mnenju izvedenca resno zaskrbljen za izid svojega zdravljenja, kar je trajalo dva meseca. Sicer pa je najhujši toženčev strah pred morebitno hromostjo pojenjal že po dveh dneh, ko je bilo jasno, kakšna je narava toženčevih poškodb. Že odmerjena odškodnina za strah predstavlja malo manj kot dve povprečni plači v državi, zato bi še višja zahtevana odškodnina šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

18. Seštevek celotne toženčeve nepremoženjske škode znaša 16.669,20 EUR, kar po presoji pritožbenega sodišča ustreza predpisanim kriterijem iz 179. člena OZ. V navedenem znesku so upoštevane tako individualne značilnosti obravnavanega primera kot zahteva po objektivni pogojenosti odškodnine in njeni primerljivosti z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Glede na ugotovljeno sokrivdo je toženec upravičen do 40 % navedenega zneska oz. 6.667,68 EUR. K temu pa je treba prišteti še odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo tožencu dolguje tožnik in ki po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znaša 276,70 EUR. Skupaj bi torej tožnik moral tožencu plačati 6.944,38 EUR odškodnine. Ker pa je toženka, pri kateri je imel tožnik zavarovano svojo odgovornost, tožencu na račun njegove nepremoženjske škode že plačala 1.600.000,00 SIT oz. valorizirano na dan izpodbijane sodbe 7.698,22 EUR, se pokaže, da je toženčeva odškodninska terjatev zaradi izpolnitve že v celoti ugasnila. Upoštevaje solidarno odgovornost tožnika in toženke, je po 1. odstavku 395. člena OZ tožnik s toženkino izpolnitvijo prost svoje odgovornosti do toženca. Čeprav bi bil torej toženec po presoji pritožbenega sodišča upravičen do višje odškodnine, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje, je utemeljena tožnikova pritožbena trditev, da v resnici tožencu ne dolguje ničesar več. Pri tem ni bistvena toženkina specifikacija plačila, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka izplačala tožencu za telesne in duševne bolečine celo več, kot je razsodilo samo, in le za strah manj. Tožnika, čeprav je bil v času obravnavane nezgode toženkin zavarovanec, navedena specifikacija ne veže. Zanj je v razmerju do toženca bistvena celotna vsota, ki jo je toženka izplačala tožencu kot odškodnino v zvezi z obravnavano nezgodo. Specifikacija, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, bi bila lahko relevantna le v razmerju med tožencem in toženko, ki pa se zoper sodbo ni pritožila. Po navedenem bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo toženčev odškodninski zahtevek do tožnika v celoti zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovi pritožbi v tem delu ugodilo in prvo sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo.

19. V nespremenjenem izpodbijanem delu je sodišče druge stopnje potrdilo prvo sodbo na podlagi 353. člena ZPP. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Vsa odločilna dejstva so bila ugotovljena in tudi materialnopravnih kršitev, z izjemo prej navedenih, ni bilo.

20. Delna sprememba izpodbijane sodbe ni vplivala na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Pravdni stranki sta v pravdi deloma uspeli. Tožnik je dosegel zavrnitev celotnega toženčevega zahtevka, s svojim pa je zmagal le deloma, in sicer v skupnem obsegu 38 % (60 % po temelju in 16 % po višini). Toženec je s svojim zahtevkom resda propadel, vendar mu je uspelo doseči zavrnitev celotnega tožničinega zahtevka in pretežnega dela tožnikovega. Toženec je v neznatnem obsegu uspel le s tožbo zoper toženko. Po presoji pritožbenega sodišča je zato prav, da pravdne stranke v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 2. odstavkom 165. člena istega zakona trpijo vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka. Enako velja za pritožbene stroške. Pritožbeni uspeh pravdnih strank je bil po višini neznaten in približno enak, upoštevaje izpodbijani del prve sodbe. Pravdni stranki zato nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov, ampak jih morata kriti sami.