Jedro

Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka kot carinski deklarant polja 36 oziroma 39 carinske deklaracije ni izpolnila, ugodnosti ni uveljavljala. Glede na navedeno ni podlage za odpust carinskega dolga, ki ga je tožeča stranka predlagala v svoji vlogi, saj ob upoštevanju 50. člena CZ sprememba enotne carinske listine, potem, ko je blago sproščeno v promet, ni več mogoča. Pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat, saj prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva, ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinskega urada A. št. ... z dne ..., s katero je le-ta zavrnil zahtevo tožeče stranke za odpust dela carinskega dolga za blago sproščeno v prost promet po enotni carinski listini Carinske Izpostave B. št. ... z dne .... Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka kot deklarant (posredno zastopanje) za prejemnika blaga družbo C.C.C. d.o.o. prijavila za sprostitev v prost promet po navedeni enotni carinski listini 1.224 kg pudingov v tarifno oznako KNCT 1901 90 999 v vrednosti 24.235,20 ATS. Za blago je prijavila konvencionalno carinsko stopnjo 45%, deklaraciji pa priložila fakturo tujega pošiljatelja št. ... z dne ... in potrdili tržnega ter sanitarnega inšpektorja. Faktura vsebuje izjavo o poreklu blaga in je vpisana v polje 44. Polji 36 in 39, v katerih se uveljavlja preferencialna obravnava blaga, pa sta prazni. Dne ... je tožeča stranka vložila zahtevek za odpust dela preveč plačanega carinskega dolga po prej navedeni deklaraciji oziroma popravek podatkov v tej deklaraciji, saj pri prijavi ni uveljavljala preferencialov, čeprav je v polju 44 navedla podlago zanje. Prvostopni organ je zahtevek zavrnil kot zakonsko neupravičen, ker so bili podatki, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, usklajeni z listinami, priloženimi v času carinjenja, pri tem pa tožeča stranka, kljub dokazilu o poreklu blaga, ni uveljavljala preferencialne carinske stopnje. Carinski organ lahko v skladu s 50. členom Carinskega zakona (Ur.l.RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99; v nadaljevanju CZ) na podlagi zahteve carinskega deklaranta dovoli, da deklarant spremeni posamezne podatke v deklaraciji, ki jo je že sprejel, vendar se deklaracija tako ne sme razširiti še na drugo blago, razen tistega, na katerega se je prvotno nanašala, pri tem pa sprememba ni več mogoča, ko je blago deklarantu prepuščeno. Tudi ob upoštevanju Uredbe o izvajanju Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi ter njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani, v delu, ki se nanaša na trgovino (Ur.l.RS, št. 104/99 in 88/00) ter Odloka o preferencialnih pravilih o poreklu blaga, ki se v letu 2000 uporabljajo za izvajanje uredbe o izvajanju Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi ter njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani, v delu, ki se nanaša na trgovino (Ur.l.RS, št. 107/99) gre zaključiti, da je preferencialno ugodnost potrebno uveljavljati v postopku s carinsko deklaracijo in ne kasneje z zahtevkom. Neuveljavljanje ugodnejše carinske stopnje ob vložitvi carinske deklaracije tudi ni mogoče šteti za očitno pomoto v skladu z 223. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l.RS, št. 80/99 in 70/00; v nadaljevanju ZUP). Ker je bil torej ob upoštevanju carinske deklaracije ter le-tej priloženih prilog carinski dolg pravilno obračunan, ni podlage za njegovo odpustitev v skladu s 3. odst. 158. člena CZ. Ravno tako ni utemeljena zahteva tožeče stranke po ustni obravnavi, saj v skladu s 154. členom ZUP v obravnavanem primeru ustna obravnava ni obvezna, ker pa je dejansko stanje jasno, tudi ne potrebna.

Tožeča stranka je tožbo vložila iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in ničnosti izpodbijanega akta. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi. V tožbi predlaga, da sodišče uporabi 35. člen Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), saj je izpodbijano odločbo podpisala državna podsekretarka s pooblastilom ministra D.D. št. ... z dne .... Ker pa je nova Vlada RS zaprisegla dne ..., hkrati pa je bil imenovan nov minister E.E., bivši minister po tem datumu ne more odločati. Hkrati uveljavlja kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin iz 22. in 25. člena Ustave, saj je tožena stranka poudarjala tisto, kar je tožečo stranko bremenilo, zamolčala pa tisto, kar bi jo razbremenjevalo, zato ji ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek. Izpodbijana odločba ni utemeljena, zato je tožeči stranki onemogočeno učinkovito pravno sredstvo. Tako ni obrazloženo, zakaj ni bil uporabljen 2. in 3. odst. 62. člena CZ, pač pa 50. ter 158. člen CZ. Hkrati stranka ni imela možnosti sodelovanja v postopku v skladu z načelom zaslišanja stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter ugotavlja, da tožeča stranka ni podala dokazov o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kar naj bi bilo podlaga za razpis ustne obravnave. Glede podpisa izpodbijane odločbe s strani državne podsekretarke po pooblastilu bivšega ministra pojasnjuje, da iz določb ZUP o pooblaščanju uradnih oseb nikjer ne izhaja, da je časovna veljavnost pooblastila vezana na konkretno osebo predstojnika, ki je pooblastitveni akt izdal, zato z menjavo ministra ni potrebno, da bi novi minister uradnim osebam, ki že imajo pooblastilo za vodenje ali odločanje v upravnem postopku, podelil novo pooblastilo. Tudi ostale tožbene navedbe na odločitev o stvari nimajo vpliva, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu udeležbe ni prijavil. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1.1.2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljnjem besedilu: ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe ZUS, razen izjem, ki so določene v členih od 105. do 107. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno pravo. Ker se sodišče v celoti strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja tožena stranka, se sodišče na podlagi 2. odst. 71. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odst. 105. člena istega zakona v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V skladu z 48. členom CZ carinski deklarant izpolni carinsko deklaracijo tako, da izpolnjena deklaracija vsebuje vse tiste podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek, hkrati pa ji mora priložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo zahtevanega carinskega postopka. Iz navedenega izhaja, da z enotno carinsko listino carinski deklarant zahteva, kako naj se blago carini. Tako lahko predlaga ugodnejšo obravnavo blaga na način, da v ustrezno polje enotne carinske listine, to je polje 36 oziroma 39, vpiše ustrezno šifro, če pa tega ne stori, velja, da ugodnosti ne uveljavlja, zato za blago veljajo običajne carinske stopnje. Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka kot carinski deklarant polja 36 oziroma 39 ni izpolnila, ugodnosti ni uveljavljala. Ker je enotna carinska listina pravilna, tudi ni podlage za ukrepanje carinskih organov v smislu odprave napak oziroma nepravilnosti ugotovljenih pri naknadnem preverjanju deklaracije na podlagi 62. člena CZ, ki določa, da lahko carinski organ po svoji lastni iniciativi ali na zahtevo deklaranta preveri deklaracijo tudi po prepustitvi blaga, do poteka rokov iz 9. člena tega zakona, če pa naknadno preverjanje deklaracije pokaže, da je bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij, carinski organ sprejme potrebne ukrepe, da uredi nastalo situacijo v skladu z novimi informacijami, ki so na razpolago. Glede na ugotovljeno ni podlage za odpust carinskega dolga, ki ga je tožeča stranka predlagala v svoji vlogi, saj ob upoštevanju 50. člena CZ sprememba enotne carinske listine, potem, ko je blago sproščeno v promet, ni več mogoča. Sodišče se tudi ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da državna podsekretarka, ki je podpisala izpodbijano odločbo, nima veljavnega pooblastila za odločanje v upravnem postopku. V skladu z določbo 1. odstavka 28. člena ZUP v upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi organizacije tega organa ali z drugimi predpisi drugače določeno. V skladu z 2. odstavkom istega člena lahko predstojnik pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu, za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka F.F. razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. ... z dne ..., in torej pooblastilo predstojnika ima. Po presoji sodišča namreč pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat, saj prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva, ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo preneha z odvzemom ali preklicem. Po presoji sodišča ima zaradi vsega navedenega imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP, zato ni podlage za uporabo 35. člena ZUS. Ker je imela tožeča stranka ves čas postopka možnost sodelovanja, dejansko stanje pa ni bilo sporno, ustna obravnava v upravnem postopku v skladu s 154. členom ZUP, ni bila potrebna, kot tudi ni potrebna glavna obravnava v tem upravnem sporu, saj 1. odst. 59. člena ZUS-1 določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožečo stranko in toženo stranko ni sporno.

Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče v skladu s 1. odst. 63. člena ZUS-1 (v zvezi s 2. odst. 105. člena ZUS-1) tožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.