Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka ni bila dolžna predhodno o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga obvestiti sindikata, saj je šlo za individualni odpust, prav tako pa tožnik ni bil član sindikata.
O odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca samostojno odloča zakoniti zastopnik delodajalca, torej direktor in le-ta ni vezan na nikakršne sklepe nadzornega sveta, ki v zvezi z odpovedmi pogodb o zaposlitvi po ZDR nima zakonskih pristojnosti. Tako pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi niso sklepi nadzornega sveta tožene stranke, seveda pa ni nezakonito, če tudi nadzorni svet obravnava problematiko.
Delodajalec ni dolžan takoj odpovedati pogodbe o zaposlitvi v primeru slabega poslovanja in je povsem običajno, da najprej poskuša izboljšati poslovne rezultate z različnimi ukrepi, odpovedi pa delavcem poda, ko več ni mogoče drugače uspešno poslovati.
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki I/3 izreka in se v tem delu tožba zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: „I. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek iz tožbe z dne 11. 2. 2013, ki se glasi:
1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2012, nezakonita.
2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od dne 13. 2. 2013 dalje priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi in iz delovnega razmerja, obračunati bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi v višini 1.177,00 EUR, od tega zneska in na ta znesek plačati pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto plačo od tega zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje, torej od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.
3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 7.062,00 EUR bruto ter od tega zneska in na ta znesek plačati zakonsko predpisane davke in prispevke, ustrezen neto znesek pa nakazati tožeči stranki, v primeru zamude pa je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od dne 12. 1. 2013 dalje do plačila.
II. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek iz vloge tožeče stranke z dne 26. 6. 2013 na plačilo odškodnine v višini 12 mesečnih plač tožeče stranke, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka.“ Tožeča stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, še posebej 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodbo izpodbija v celoti in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišče je spregledalo, da je tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajala potreba po njegovem delu za polni delovni čas, pri čemer je njegovo delovno mesto takoj po odpovedi zasedel delavec A.A., ki je prevzel tudi naloge tožnika. Tožena stranka dela ni organizirala drugače, marveč ga je zgolj nadomestila z drugim, dražjim in manj izkušenim delavcem. Tožena stranka ni izkazala obstoja sklepov nadzornega sveta. Sodišče je očitno prezrlo, da je toženo stranko v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavezovala Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine, katero je tožnik je izrecno navajal v tožbi. Le-ta v tretjem odstavku 22. člena določa, da delodajalec pogodbo o zaposlitvi ne more odpovedati, dokler ne izteče rok 8 dni, ki ga ima sindikat za posredovanje pisnega mnenja. Tožena stranka te odločbe ni upoštevala, zato je odpoved vsaj preuranjena. Tožnik bi bil zaposlen najmanj do 18. 2. 2013. Tožena stranka je bila tožnika dolžna seznaniti z njegovo pravico, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat. Tako je bila tožniku protipravno skrajšana pravica do tega, da bi ostal v delovnem razmerju najmanj do 18. 2. 2013. Ko poda odpoved delavec, mu je v interesu čim krajši odpovedni rok. Tožena stranka ni izkazala, da je preverila, da je mogoče ohraniti zaposlitev tožnika. Tožena stranka je na to delovno mesto zaposlila delavko B.B.. Glede utemeljenosti odpovednega roka tožnik navaja, da je sodišče vezano na dejansko obrazložitev odpovednih razlogov v odpovedi, na katere se delodajalec sklicuje. Tožena stranka je pavšalno navedla odpovedne roke, tako da jih ni bilo mogoče preveriti. Nadzorni svet ni sprejel nikakršnih sklepov, s katerimi bi direktorja zavezoval k čemerkoli, kar je sodišče očitno spregledalo. Ta odpovedni rok se je izkazal za izmišljenega in ne more utemeljevati odpovedi. Sodišče je prezrlo izjavo tožene stranke na naroku 25. 9. 2013, da so bili sklepi nadzornega sveta načelne narave, da niso bili konkretni, da bi bili lahko odločilni za ta postopek. Odločitev glede odpovedi se ne more nanašati zgolj na izpovedbe prič ob izostanku vseh listinskih dokazov. Ustvarjanje dobička s povečanjem prihodkov in zmanjšanjem odhodkov je osnovni namen vsake gospodarske družbe in osnovna naloga poslovodnih organov, tako si tožena stranka takšnega cilja ni zadala šele v oktobru 2012. Tožena stranka ni navedla, da bo mesto vodje salona - prodajalca ostalo nezasedeno, ali da bo naloge razporedila med druge delavce. Navedla je zgolj, da bo po prenehanju pogodbe delo v celoti prevzel drug delavec pri toženi stranki. Sodišče sicer navede, da gre za manjši obseg dela oddelka prodajni salon C., pri tem pa ne pojasni, s čim naj bi tožena stranka te okoliščine izkazala. Odpoved ne vsebuje podatkov, kdaj naj bi odpovedni razlogi nastali, s čimer ni mogoče preveriti ali je bila odpoved pravočasna. V salonu C. sta bila vseskozi polno zaposlena dva prodajalca. Poslovanje je celo šlo rahlo na boljše, kljub težkim pogojem v branži in trgu. Tako se obseg dela pri toženi stranki ni zmanjšal. Po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je prevzel njegova dela in njegovo delovno mesto drugi delavec in sicer dotedanji vodja prodaje in marketinga. Pri tem je šlo za manj izkušenega in bolje plačanega delavca kot je bil tožnik, kar pomeni, da ukrep niti ni bil ekonomsko smotrn. Tožena stranka je imela ves čas dela še vedno potrebo po delu tožnika v nezmanjšanem obsegu. Tožnik ni prepričan, da je sodišče nepravilno razumelo oziroma razlagalo predložene finančne izkaze o poslovanju tožene stranke. Bilančna izguba namreč sama po sebi (enako kot prenesena izguba) nima zveze s poslovanjem tožene stranke v posameznem poslovnem letu. Bilančna izguba je seštevek prenesene izgube in izgube tekočega leta. Podatki, na katere se sklicuje sodišče pod točko 12 obrazložitve sodbe, so evidentno napačni (bilančna izguba bi glede na prenesene izgube morala presegati izgubo tekočega leta). Tožnik tega ni mogel preveriti, saj tožena stranka metodologije za neuradne interne bilance ni pojasnila. Glede dokazne presoje zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke D.D. tožnik navaja, da bi bilo potrebno njegovo izpovedbo in njegovo verodostojnost presojati ob upoštevanju navedb, ki jih je tožena stranka podala v svojih vlogah in narokih za glavno obravnavo. Sodišče je njegovemu prepričanju v celoti sledilo, ne glede na to, da se je izkazalo, da so ključne trditve neresnične in netočne in mestoma zavajajoče. Priča E.E. je izpovedal, da v prodajnem salonu C. delata dva prodajalca vozil, da imata ta v letu 2013 še več dela kot prej, saj prodaja (in povpraševanje) raste in da bi bilo težko delo opravljati z enim delavcem. Navedeni izjavi sodišče ni sledilo. Tožena stranka je izjavila, da je odpovedala pogodbo približno desetim zaposlenim, nakar je D.D. izjavil, da so v letu 2013 odpovedali pogodbe skupaj štirim zaposlenim. Tožena stranka je zatrjevala, da je bila prisiljena zmanjševati stroške dela (z zmanjšanjem števila zaposlenih), česar pa ni izkazala. V letu 2012 je imela v povprečju zaposlenih 75 delavcev, v odgovoru na tožbo pa je pojasnila, da je imela v letu 2013 zaposlenih skoraj 80 delavcev. Tekom pričanja je D.D. povedal, da ima družba 78 zaposlenih. Tožnik je v postopku tudi pojasnil, da so drugim trem delavcem pogodbe odpovedali iz drugih in ne poslovnih razlogov. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.
Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne. Navaja, da je tožena stranka o obstoju razlogov za redno odpoved iz poslovnih razlogov (zmanjšanje prodaje vozil in slabo finančno stanje tožene stranke spričo gospodarske krize, ki še vedno traja) izkazala. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bili razlogi za odpoved podani „preozko“. Tožena stranka je tudi izkazala, da je delo v organizacijski enoti prodajni salon C. zaradi prevelikega števila delavcev neracionalno (stroški previsoki) ter ga je mogoče razporediti med manjše število delavcev. Sodišče je tudi izčrpno pojasnilo, zakaj je bil postopek pred samo odpovedjo izpeljan pravilno (tožnik ni bil član sindikata) ter pojasnilo pravilno tolmačenje oziroma trajanje odpovednih rokov. Tožena stranka opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, iz katerega izhaja, da je pri presoji utemeljenosti odpovednih razlogov bistvena le presoja, ali so bili ti razlogi v času odpovedi stvarni in utemeljeni ter usmerjeni k zasledovanju ciljev, ni pa pri tem bistveno poslovanje delodajalca v bolj ali manj oddaljeni prihodnosti, saj je le-to podvrženo nepredvidljivi poslovni dinamiki. Tožena stranka je jasno dokazala, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku nikakor ni šlo za kakršnokoli obliko diskriminacije, zato glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.
Pritožba je delno utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.
Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, ter zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke D.D. ter priče F.F., E.E. in A.A. ter na podlagi navedenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 7.062,00 EUR kot odškodnino po kolektivni pogodbi zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 12 mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.
Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo tožniku vročeno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi 8. 1. 2013, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa v nadaljevanju podana 11. 1. 2013. Tožnik v pritožbi navaja, da je odpoved nezakonita iz razloga, ker je tožena stranka tožniku preuranjeno podala odpoved, ob tem pritožbeno sodišče navaja, da celo odsotnost obvestila o nameravani odpovedi sama po sebi še ne pomeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 41/2011).
Ni se mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da bi morala tožena stranka predhodno glede nameravane odpovedi obvestiti sindikat, pri čemer po izvedenih dokazih ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik sploh bil član sindikata, torej ne gre za kršitev četrtega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) niti določil Kolektivne pogodbe za trgovinsko dejavnost, ki določa, da tožena stranka ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi v roku 8 dni, ki ga ima sindikat za posredovanje pisnega mnenja. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da Kolektivna pogodba razlikuje med redno odpovedjo iz poslovnega razloga (17. člen), ko gre za individualno odpoved delavcu, in med odpovedjo večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (23. člen), pri čemer 3. odstavek 22. člena Kolektivne pogodbe določa, da v primeru odpovedi iz poslovnih razlogov (torej večjemu številu delavcev) delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi, dokler ne poteče rok osem dni, ki ga ima sindikat za posredovanje pisnega mnenja. Navedeno torej za individualno odpoved ne velja.
Tožnik v pritožbi navaja, da 15. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi določa enomesečni odpovedni rok, v redni odpovedi pa je naveden 30 dnevni odpovedni rok. Glede na sistematiko pogodbe o zaposlitvi je jasno, da je odpovedni rok en mesec določen v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ob tem pa 92. člen ZDR v drugem odstavku določa, da če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je odpovedni rok odvisen sicer od trajanja delovne dobe delavca pri delodajalcu, pri čemer je najkrajši odpovedni rok 30 dni, za primer, ko ima na primer delavec 5 let delovne dobe pri delodajalcu.
Prav tako glede same vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nepravilno, da je bila odpoved vročena tožnikovi mami, pri čemer je sam tožnik izpovedal, da je mama izročila njemu odpoved še istega dne, tako da je bil še istega dne z odpovedjo dejansko seznanjen.
Glede možnosti zaposlitve na drugem mestu je bilo v postopku izkazano in to navaja tudi odpoved, da gre pri toženi stranki za zmanjšanje obsega dela v oddelku prodajni salon C., tako da je tožena stranka sprejela sklepe o racionalizaciji v oddelku servis H. ter je tožena stranka tudi preverila vse možnosti za zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji na drugih delih, vendar je ugotovila, da takšna možnost pri njej ne obstaja, saj so vsa delovna mesta, ki bi bila za delavca, glede na stopnjo in vrsto izobrazbe ustrezna, zasedena. Tožnik v pritožbi navaja, da tožena stranka ni dokazala, da je poskušala ohraniti zaposlitev tožnika iz razloga, ker je vedela za nosečnost delavke in je dne 8. 4. 2013 na njeno mesto zaposlila delavko B.B.. Pojasniti je potrebno, da tožena stranka ni bila dolžna tožniku ponuditi pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja delavke zaradi porodniškega dopusta, saj bi morala tožniku ponuditi ustrezno delovno mesto za nedoločen čas, ne pa le za določen čas.
Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da nadzorni svet tožene stranke ni sprejel sklepov, s katerimi bi direktorja zavezal k čemerkoli, kar sodišče ni upoštevalo. Pojasniti je, da o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca samostojno odloča zakoniti zastopnik delodajalca, torej direktor in le-ta ni vezan na nikakršne sklepe nadzornega sveta, ki sicer v zvezi z odpovedmi pogodbe o zaposlitvi po Zakonu o delovnih razmerjih nima zakonskih pristojnosti. Tako pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi niso sklepi nadzornega sveta tožene stranke, seveda pa ni nezakonito, če tudi nadzorni svet obravnava problematiko.
Pritožba zmotno navaja, da sodišče ni pravilno odločilo, da je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna v roku šestih mesecev iz razloga, ker tožena stranka slabo posluje že od leta 2008 naprej, pa vse do odpovedi. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je tožena stranka tožniku podala odpoved pravočasno dne 11. 1. 2013, upoštevaje pri tem šesti odstavek 88. člena ZDR, saj je ugotovila, da so bili poslovni rezultati ob koncu leta 2012 slabi, prodajni salon C. je posloval slabo in je tožena stranka delo, ki ga je opravljal tožnik, pravilno razporedila na ostale zaposlene delavce, tako da delo tožnika ni bilo več potrebno. Tožena stranka je tako zmanjševala materialne stroške poslovanja in s tem tudi stroške delovne sile. Zakoniti zastopnik D.D. je pri tem pojasnil, da bilance delajo vsake tri mesece in so septembra predvidevali kakšen bo rezultat konec leta, pri čemer je bil nadzorni svet o poslovanju seznanjen sredi oktobra. Tožena stranka se je ob tem odločila, da bo salon C. posloval brez vodje salona, šlo je za medsebojno povezane ekonomske in organizacijske razloge, pri čemer ni mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da so za slabo poslovanje vedeli že leta 2008, saj delodajalec ni dolžan takoj odpovedati pogodbe o zaposlitvi v primeru slabega poslovanja in je povsem običajno, da najprej poskuša izboljšati poslovne rezultate z različnimi ukrepi, odpovedi pa delavcem poda, ko več ni mogoče drugače uspešno poslovati. Strinjati se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da sodišče ne more preverjati ustreznosti organizacijskega poslovanja delodajalca oziroma ustreznosti sprememb v organizaciji, pač pa preverja lahko le, ali je prišlo morda do navidezne odpovedi, kar pa v konkretnem primeru ni mogoče trditi. Nezakonitost odpovedi tudi ni podana, če je tožnikovo delo v celoti prevzel dosedanji vodja prodaje in marketinga, ki naj bi prevzel tožnikovo delovno mesto, navedeno ravno nakazuje, da je tožena stranka le združevala posamezna mesta in pri tem niti ni pomembno, da bi šlo za manj izkušenega in bolje plačanega delavca.
Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da naj bi salon C. v letu 2013 posloval bolje ter da imajo ves čas zaposlena dva delavca ter da povpraševanje in prodaja raste. Dejstvo, da A.A. poleg svojega dela opravlja tudi naloge vodje salona - prodajalca, pomeni le, da je tožena stranka z združevanjem del racionalizirala delovni proces in s tem zmanjšala stroške zaposlenih. Tudi navedbe tožnika, da tožena stranka ni zniževala število zaposlenih, niso bistvene za rešitev predmetne zadeve, saj delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov, kar je tožena stranka tudi storila.
Glede na navedeno je sodišče tudi utemeljeno zavrnilo podredni opisni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 12 mesečnih plač izplačanih zadnje tri mesece pred odpovedjo za primer sodne razveze po 118. členu ZDR.
Pritožbeno sodišče pa ob preizkusu po uradni dolžnosti glede uporabe materialnega prava ugotavlja, da je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za plačilo 7.062,00 EUR bruto iz naslova pogodbene kazni v primeru nezakonite odpovedi. Kolektivna pogodba v 1. odstavku 25. člena določa, da v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo, je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, plačati pogodbeno kazen v znesku najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. V konkretnem primeru bi torej sodišče moralo pravilno tožbo v tem delu zavreči, saj do odločanja na prvi stopnji tožbeni zahtevek niti še ne bi zapadel. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo na podlagi določil 354. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspel le v neznatnem delu. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.