Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 2417/2018-11

ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2417.2018.11 Upravni oddelek

davek na motorna vozila vračilo davka na motorna vozila neverodostojna knjigovodska listina tovorni list nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Upravno sodišče
24. december 2019
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Prav ima v tem pogledu tožnik, da določila ZDMV, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4234-11000/2018-29 (08-323-10) z dne 23. 4. 2018 se v zavrnilnem delu odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski, davčni, tudi finančni organ) v zadevi vračila davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) pretežno ugodila tožnikovi vlogi z dne 27. 3. 2018, in sicer za znesek 26.611,29 EUR, v preostalem delu pa je zahtevek tožnika zavrnila, in sicer za znesek v višini 2.956,89 EUR (zavrnilni del izpodbijane odločbe, tj. zadnji del točke 1. izreka)1. Tožniku se vrne preveč plačani DMV v višini 26.611,29 EUR v breme proračuna v roku 30 dni od prejema te odločbe. Tožnik sam trpi svoje stroške postopka, davčnemu organu pa stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prvič v Republiki Sloveniji leta 2018 registriral 27 vozil znamke A., pri čemer iz preglednice na straneh 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo datumi, ko so bila ta vozila prvič registrirana in, ko so bila odjavljena oziroma iznešena iz Republike Slovenije ter znesek plačanega DMV. Ker so bila vozila v uporabi manj kot leto dni, je prvostopenjski organ odločil, da je tožnik upravičen do vračila le 90% dejansko plačanega DMV, in sicer na podlagi tretjega odstavka 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) in ne 100% dejansko plačanega DMV, kot to določa četrti odstavek 11. člena ZDMV, saj je tožnik upravičen le do vračila DMV, sorazmernega glede na obdobje uporabe motornega vozila v Republiki Sloveniji.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in v svojih razlogih pritrdil izpodbijani odločitvi ter navedel, da je v predmetni zadevi sporno vprašanje, ali je bil DMV tožniku utemeljeno vrnjen le delno na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZDMV. Ker je bilo 27 obravnavanih vozil registriranih za krajše časovno obdobje (en dan do tri dni) prvostopenjski organ ni ravnal po četrtem odstavku 11. člena ZDMV, temveč po tretjem odstavku 11. člena ZDMV. V zadevi je sporna uporaba materialnega prava in sicer ali za dejansko stanje v predmetni zadevi velja tretji ali četrti odstavek 11. člena ZDMV. Po presoji pritožbenega davčnega organa je v tej zvezi ključno, ali obstajajo verodostojni dokazi o tem, da so bila obravnavana vozila dejansko iznesena v drugo državo članico pred registracijo v Republiki Sloveniji. Izpodbijana odločba je v tem delu obrazložena pomanjkljivo, zato jo je drugostopenjski organ dopolnil. Ob preveritvi podatkov iz matičnega registra vozil in listin (v nadaljevanju MRVL) se izkaže, da CMR listine, ki jih je predložil tožnik, niso verodostojne glede tožnikovih navedb, da je bilo vseh 27 obravnavanih vozil dobavljenih v drugo državo članico pred registracijo v Republiki Sloveniji. Iz podatkov v MRVL izhaja, da je bil tožnik v vseh primerih ob registraciji naveden kot lastnik teh vozil (čeprav naj bi jih prodal in dobavil v drugo državo članico že pred registracijo, kot navaja) ter, da je vsa vozila registriral in nato kot lastnik tudi odjavil iz prometa, ob tem pa podal izjavo, kje se od datuma odjave nahajajo. Po presoji drugostopenjskega organa obstaja nasprotje med predloženimi CMR listinami, ki kažejo na iznos v drugo državo članico pred registracijo, ter opravljeno registracijo v Republiki Sloveniji po iznosu in podano izjavo. Po presoji pritožbenega organa je prvostopenjski organ pravilno ocenil, da je tožnik vozila sicer prodal kupcem v drugo državo članico, a so bila obenem vsa vozila v Republiki Sloveniji tudi registrirana. Podan je torej utemeljen dvom, da so predmetna vozila dejansko zapustila območje Republike Slovenije na dan, naveden na CMR listinah, in s tem pred registracijo. Tožnik drugih dokazil o tem ni predložil, zato je bilo kot relevantno potrebno upoštevati uradne podatke upravnega organa, s tem pa je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Tožnik je predmetna vozila registriral kot lastnik, dobava pa je bila opravljena po odjavi vozil iz MRVL, zato CMR listin, ki jih je predložil tožnik, ni bilo mogoče upoštevati kot verodostojnih listin. Če bi tožnik dobavo v drugo državo članico res opravil pred registracijo, v Republiki Sloveniji teh vozil, upoštevaje Zakon o motornih vozilih, več ne bi mogel registrirati.

4. Tožnik se z odločitvijo davčnega organa ne strinja in zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe vlaga tožbo ter sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi in zadevo v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, podaja pa tudi zahtevo za povrnitev stroškov sodnega postopka. Navaja, da želi doseči 100% vračilo DMV po četrtem odstavku 11. člena ZDMV ter citira vsebino tretjega in četrtega odstavka 11. člena ZDMV. Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali so obravnavana vozila ozemlje Republike Slovenije zapustila pred registracijo ali ne. Po tožnikovem mnenju je pri tem bistveno, kdaj so vozila zapustila ozemlje države, ne pa kdaj so bila odjavljena iz prometa. Drugostopenjski organ je v tej zvezi, da bi saniral pomanjkljivo obrazloženo prvostopenjsko odločbo in sam ugotovil nekatera dejstva iz MRVL, vendar tožnika pred izdajo svoje odločbe s temi podatki ni seznanil in mu tudi ni dal možnosti izjave, s čimer je kršil načelo zaslišanja stranke. Tožnik poudarja, da prodaja ne pomeni nujno tudi prenosa lastninske pravice, saj gre za dva različna trenutka, ki ju toženka enači. Ne obstaja neskladje med podatki MRVL in CMR listinami, saj je bil tožnik v času registracije predmetnih vozil še vedno njihov lastnik (lastninska pravica še ni prešla), Zakon o motornih vozilih pa registracije ne pogojuje s tem, da bi vozilo moralo biti na ozemlju Republike Slovenije. Četudi bi lastninska pravica na predmetnih vozilih prešla že prej, pa to na pravico do vračila davka ne vpliva. Podatki v evidenci MRVL so javnopravne narave in nimajo stvarno-pravne funkcije. V vsakem primeru pa iz podatka o lastništvu vozila ni mogoče sklepati na to, kje se vozilo nahaja v trenutku registracije, saj ni pogoj za registracijo, da bi se vozilo nahajalo v Republiki Sloveniji, le lastniki vozila morajo imeti prebivališče ali sedež v Republiki Sloveniji. CMR je verodostojen dokument, saj pravilnost podatkov zagotavljajo pošiljatelj, prevoznik in prevzemnik, in ne gre za dokument tožnika. Tožnik je ta dokument prejel od tretjih oseb in ni bilo indicev, da podatkom ne bi mogel verjeti. Toženka bi morala pri podpisnikih preveriti, ali so dokumenti resnični. Bolj verodostojen dokaz od CMR ne obstaja, toženka pa tudi ne pojasni, kaj drugega naj bi tožnik še predložil. CMR so verodostojni dokumenti tudi po upravno-sodni praksi, ki vzpostavlja zakonito domnevo, da velja, kar je navedeno v CMR, dokler ni dokazano obratno. Toženka ni dokazala, da vsebina CMR ni resnična. Tožnik zatrjuje tudi neustavnost tretjega in četrtega odstavka 11. člena ZDMV, saj tretji odstavek po njegovem mnenju pri omejitvi vračila na 90% plačanega davka ni skladen s pravico do zasebne lastnine (plačilo 10% davka za en dan registracije, ko se avtomobili sploh niso vozili, nasprotuje tako sami obdavčitvi, kot tudi namenu vračila davka, 10% delež pa je bil predpisan samovoljno, saj iz novele ZDMV-C ni mogoče razbrati, kako je predlagatelj izračunal ta odstotek, možno bi bilo kvečjemu zahtevati plačilo, sorazmerno enemu dnevu registracije), četrti odstavek pa ni skladen z načelom enakosti pred zakonom (ni jasno, v čem naj bi bil različen položaj tistega, ki vozilo registrira le začasno, in tistega, ki vozilo registrira redno in ga izvozi prej kot v 30 dneh; začasna registracija je sicer dražja od redne; to določilo tako enaka položaja obravnava različno). Zato sodišču predlaga, naj prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti tretjega in četrtega odstavka 11. člena ZDMV v zvezi z drugim odstavkom 14. člena in 33. členom Ustave RS.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz obrazložitev upravnih odločb in tudi pri pravilni uporabi materialnega prava. Sodišču predlaga naj tožbo zavrne.

6. V pripravljalni vlogi tožnik svoje tožbene ugovore dodatno argumentira. Tožnik je v tožbi utemeljeval svoj zahtevek na pravnem lastništvu, v tej vlogi pa podaja argumentacijo tudi glede ekonomskega lastništva, kar pojasni. Tožnik je s kupcem sklenil prodajno pogodbo, na njeni podlagi pa izročil vozila prevozniku, ki jih je odpeljal kupcu, ta pa je vozila prevzel. Tožnik je nato ta vozila registriral, saj kupcu še ni izdal dokumentov za registracijo, zato je bil tedaj tožnik še vedno lastnik v smislu Zakona o motornih vozilih, kar je bilo tudi predmet preveritve v evidenci MRVL. Nato je vozila odjavil in kupcu poslal račun za nakup in ostale dokumente, ki so kupcu omogočali registracijo v njegovi državi, s čimer je kupec postal ekonomski lastnik vozil. To argumentacijo tožnik podaja kot alternativo v tožbi podani argumentaciji, ki je temeljila na prenosu lastninske pravice v pravnem pomenu.

7. Tožba je utemeljena.

8. V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ tožniku pravilno odobril vlogo za vračilo DMV le v višini 90% za 27 vozil znamke A. v skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZDMV, tožnik pa meni, da bi moral davčni organ uporabiti četrti odstavek 11. člena ZDMV in mu odobriti 100% vračilo DMV. Med strankama je tako sporna uporaba materialnega prava, posledično pa je sporno tudi ugotovljeno dejansko stanje v zadevi.

9. V zadevi ni spora o tem, da je tožnik plačal DMV za posamezna vozila in da je ta vozila dobavil v drugo državo članico in jih zato odjavil iz evidence registriranih vozil, kar so pogoji za vračilo plačanega DMV, kot jih predpisuje prvi odstavek 11. člena ZDMV. Temelj tožnikovega upravičenja do vračila DMV torej ni sporen, sporna je le višina, v zvezi s katero pa sta si stranki upravnega spora tudi enotni, in sicer, da je v obravnavani zadevi ključno dejansko vprašanje, kdaj so ta vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije, tj. bila dobavljena v drugo državo članico, torej ali je to bilo pred registracijo vozil v Republiki Sloveniji ali kasneje. Od odgovora na to vprašanje pa je odvisna uporaba nadaljnjega materialnopravnega pravila glede višine vračila, ki pripada tožniku, in sicer bodisi tretjega bodisi četrtega odstavka 11. člena ZDMV.

10. Iz upravnega spisa je razvidno, da je prvostopenjski davčni organ tožnika pozval k dopolnitvi vložene vloge za vračilo DMV, pri čemer pa niso bila izpostavljena morebitna vprašanja glede domnevne neverodostojnosti CMR listin. Tožnik je svojo vlogo dopolnil, prvostopenjski davčni organ pa je dejansko stanje glede vprašanja, kdaj so ta vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije, v izpodbijani odločbi ugotovil na način, da je kot datum iznosa posameznega vozila iz Republike Slovenije upošteval datum, ko so bila vozila odjavljena iz registracije, ki ga je prvostopenjski davčni organ (po razumevanju obrazložitve izpodbijane odločbe s strani sodišča) razbral iz podatkov MRVL, ki jih v izpodbijani odločbi povzema v preglednici (na straneh 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe); ker pa je bil ta datum kasnejši (za en dan oziroma tri dni), kot je bil datum registracije, pa torej ob upoštevanju 11. člena ZDMV ni bilo podlage za vračilo celotnega DMV, temveč le za 90% plačanega davka.

11. Pritožbeni organ je v tem delu obrazložitev izpodbijane odločbe dopolnil ter sam navedel razloge za odločitev prvostopenjskega organa, ki jo je sicer potrdil kot pravilno. Iz podatkov MRVL je ugotovil, da je bil tožnik ob registraciji vseh obravnavanih vozil (27 vozil znamke A.) še vedno naveden kot njihov lastnik, nato pa jih je kot lastnik tudi odjavil iz prometa in izjavil, kje se nahajajo; to pa nasprotuje CMR listinam, ki kažejo na iznos v drugo državo članico pred registracijo, zato je drugostopenjski davčni organ kot relevantne upošteval podatke iz MRVL. Obstaja dvom, ali so obravnavana vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije na dan, naveden na CMR listinah, torej pred prvo registracijo v Republiki Sloveniji, tožnik pa ni predložil nobenih drugih dokazov o tem. Šteje, da je bila dobava opravljena po odjavi vozil iz MRVL in da podatkov iz CMR ni mogoče upoštevati kot verodostojnih.

12. Tožnik v upravnem sporu izpodbija pravilnost tako ugotovljenega dejanskega stanja in navaja, da je sicer bil ob registraciji še vedno pravni in ekonomski lastnik vozil, a vztraja, da so vozila ozemlje Republike Slovenije zapustila pred registracijo, in sicer na datume, kot jih izpričujejo CMR listine. Davčni organ pa nasprotno zaključuje, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije šele po tem, ko so že bila registrirana. Po presoji sodišča dejansko stanje glede te bistvene okoliščine ni bilo popolno ugotovljeno. Prav ima v tem pogledu tožnik, da določila Zakona o motornih vozilih, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Ob tem, da je tožnik glede zatrjevanega dejstva, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije že pred registracijo v Republiki Sloveniji, predložil CMR, prvostopenjski davčni organ pa se do CMR sploh ni opredelil, drugostopenjski davčni organ pa je navedel le, da v verodostojnost podatkov iz CMR dvomi, je bilo po presoji sodišča dejansko stanje glede tega ključnega vprašanja nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je v tem delu, kljub dopolnitvi razlogov z drugostopenjsko odločbo, nezadostno obrazložena, saj Zakon o motornih vozilih sam po sebi ne daje podlage za sklep, da so se vozila nahajala v Republiki Sloveniji po datumih, ki izhajajo iz CMR, zaradi česar se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka.

13. Tožnik ugovarja kršitev načela zaslišanja stranke, ker mu ni bila dana možnost izjave o dejstvih, ugotovljenih iz MRVL. Po presoji sodišča ima tožnik v tem delu prav: s podatki iz MRVL je davčni organ tožnika seznanil šele z izpodbijano odločbo (v pozivu k dopolnitvi vloge za vračilo DMV je tožnika seznanil le o razhajanja v nekaterih podatkih) in nato z odločbo pritožbenega organa, tožnik pa ni bil seznanjen, da davčni organ kot relevantno okoliščino, ki opredeljuje datum dobave v drugo državo članico, šteje datum odjave iz registracije vozila, niti da je organ datum odjave ugotavljal sam z vpogledom v uradne evidence drugega upravnega organa in kaj je pri tem ugotovil. 14. Ker je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS‑1) in ker so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (3. in 7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Prvostopenjski organ naj v ponovnem postopku, ob upoštevanju stališč sodišča, o zadevi ponovno odloči po tem, ko bo tožniku omogočil, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, ter, po izvedbi vseh, v postopku zbranih dokazov, ponovno oceni v dosedanjem postopku sporno verodostojnost CMR listin, ki je ključna za odločitev v zadevi. Sodišče pa zatrjevane neustavnosti tretjega in četrtega odstavka 11. člena ZDMV, kot to navaja tožnik v tožbi, ne ugotavlja, zaradi česar ni sledilo predlogu tožnika za prekinitev postopka in ni podalo zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega in četrtega odstavka 11. člena ZDMV.

15. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov sodnega postopka, vendar le v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožnik je sicer priglasil v svoji tožbi in pripravljalni vlogi višje stroške, vendar zanje ni pravne podlage, zato mu je sodišče skladno s citiranim pravilnikom priznalo stroške v znesku 15,00 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji in tožnika v postopku ni zastopal odvetnik. Dosojene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

16. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpraviti (zato na glavni obravnavi ni bilo potrebno izvajati dokazov, ki jih je predlagal tožnik).

1 Glede na to, da tožnik to odločbo s tožbo izpodbija le v njenem zavrnilnem delu, sodišče drugih delov odločbe ne povzema.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia