Jedro

Za oceno, ali je podan dejanski stan po pravnih standardih iz 44. člena ZIL, je potrebno oceniti vsak dokaz posebej in učinek vseh dokazov skupaj.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Urada RS za intelektualno lastnino št. 770-792850-DB-2 z dne 10. 2. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila ugovor tožeče stranke zoper registracijo mednarodne znamke št. 792850. V obrazložitvi je navedla, da je Mednarodni urad svetovne registracije za intelektualno lastnino dne 13. 12. 2002 registriral znamko 792850, katere imetnik je Predstavništvo AAA, Srbija in Črna gora, z zahtevanim varstvom v Republiki Sloveniji. Znamka je registrirana v Sloveniji za žlahtne kovine in njihove zlitine, kovinske gradbene materiale, prenosne kovinske konstrukcije, kovinske materiale za železniške tračnice, neelektrične kovinske kable in žice, ključavničarske izdelke in drobne kovinske predmete, kovinske cevi; trezorje; kovinske proizvode, ki jih ne obsegajo drugi razredi, in rude po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev, razvrščene v razred 6 NK. V roku 3 mesecev od objave znamke v uradnem glasilu mednarodnega urada je 6. 5. 2003 BBB, Italija, vložila ugovor zoper registracijo znamke in navedla, da je imetnik starejših mednarodno registriranih znamk, veljavnih tudi v Sloveniji. Po mnenju vložnika ugovora so podani razlogi iz točke c) in d) 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1). Urad je najprej preveril obstoj pogoja podobnosti znakov in ugotovil, da so prijavljeni znak in znamke vložnika ugovora tako vizualno, pomensko kot fonetično podobni. Pri primerjavi blaga pa je ugotovil, da je blago različno. Glede na opravljeno analizo primerjave podobnosti znakov in blaga je nato ugotovil, da mora za pravilno uporabo določbe točke c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 vložnik ugovora še dokazati tudi druge kumulativno določene pogoje. V ta namen je vložnik navedel, da ima zaščiteno družino znamk širom po svetu, njegove znamke so tržno uveljavljene in dalj časa prisotne v modnih trendih, izdelki so prestižnega nivoja, visoke kakovosti in cenovnega razreda, ker se prodajajo v izbranih trgovinah in butikih. Z namenom dokazovanja, da bi bili oškodovani njegovi interesi, je predložil vrsto dokumentov. Tožena stranka je ocenila, da seznam registracij znamk MAX MARA po svetu vsebuje podatke o državah, vrsto registracije, število in datum prijave, registracijsko številko, datum registraciji ter prijavljene razrede, ne omogoča sklepanja o možnosti oškodovanja razlikovalnega značaja znamk in ugledu znamk vložnika ugovora. Sama množičnost registracij še ne pomeni, da bi prišlo do oškodovanja interesov vložnika ugovora, ampak dokazuje predvsem, da je vložnik ugovora prisoten na tržiščih v mnogih državah sveta. MM Magazin - modna revija v italijanskem jeziku, ki izhaja dvakrat letno, vsebuje vrsto oglasov in predstavitve kolekcij oblačil ter ostalih izdelkov vložnika ugovora, ki se oglašujejo z znamko MAX MARA ter nekaterimi drugimi znamkami vložnika ugovora. Gre za revijo, dostopno povsod v Italiji ter v trgovinah MAX MARA. V navedenem primeru je za dokazovanje ugleda in možnosti oškodovanja razlikovalnega značaja teh znamk pomembna dostopnost te revije na slovenskem tržišču oziroma dostopnost te revije slovenskemu potrošniku. Iz navedb je mogoče sklepati, da jo lahko slovenski potrošnik dobi predvsem v trgovinah MAX MARE, o prodaji te revije v slovenskem medijskem prostoru pa ni podatkov. Brez teh podatkov pa težko ugotovimo delež potrošnikov, ki je seznanjen z obstojem znamk MAX MARA, in kako jih dojemajo. Tudi navedeni podatki po mnenju tožene stranke ne dokazujejo ugleda znamk vložnika ugovora na slovenskem tržišču oziroma ne izkazujejo, kako bi uporaba prijavljenega znaka nakazovala povezanost z blagom in storitvami vložnika ugovora in bi to utegnilo škodovati njegovim interesom. Dokumenti o slovečnosti znamke "MAX MARA" na Japonskem v letu 1998 do 2002, niso podatek, ki bi kaj povedal o položaju te znamke na slovenskem tržišču. Ravno tako seznami italijanskih slovečih znamk na Filipinih in Indoneziji ne. Spletne strani o vložniku ugovora in modnih revijah dokazujejo, da se vložnik ugovora s svojimi blagovnimi znamkami pojavlja na modnih prireditvah in revijah že vrsto let, o njem pišejo tudi mnoge tuje revije in drugi mediji. Navedeni podatki pa ne pričajo o ugledu znamk vložnika ugovora v Republiki Sloveniji, saj v njih ni nobenih podatkov, ki bi se navezovali na potrošnike pri nas. Tudi ni razvidno, ali obstajajo kake podobne slovenske spletne strani in ali se tovrstne kolekcije pojavljajo na podobnih prireditvah tudi pri nas, kjer bi bila možnost stika potrošnikov z izdelki vložnika ugovora veliko večja. Tudi na podlagi teh dokazil se ne da zaključiti, da potrošnik v Republiki Sloveniji prepoznava znamke vložnika ugovora, kot znamko z ugledom in, da bi bil oškodovan interes vložnika ugovora s pojavljanjem prijavljene znamke na tržišču. Sodbi kolumbijskega in brazilskega sodišča, ki sta priznali znamko vložnika MAX MARA kot slovečo, tudi ne moreta biti relevantni dokaz zaradi različnega položaja znamk na različnih tržiščih. Podatki o prodaji v Republiki Sloveniji za obdobje 1993 do 2002 kažejo, da je očitna konstantna rast prodaje, ki je v letu 2002 dosegla znesek 441.100,00 EUR. Vendar pa iz teh podatkov ni možno razbrati, kakšen je dejanski delež prodaje, saj je brez primerjalnih podatkov ostalih ponudnikov podobnih proizvodov težko oceniti pravi pomen navedenih zneskov. Podatki o trgovinah MAX MARA in družbi CCC d.o.o. dokazujejo, da so izdelki, označeni z znamkami MAX MARA, prisotni na slovenskem tržišču že od leta 1993, ko je bila odprta prva trgovina v A, kasneje pa je bilo odprtih še nekaj trgovin po Sloveniji. Vendar je mogoče iz seznama trgovin razbrati, da se le v nekaterih prodajajo izdelki pod znamko MAX MARA. Imetnik franšize vložnika ugovora je očitno nosilec franšiz tudi za nekatere druge modne znamke, ki pa z vložnikom ugovora in njegovo prisotnostjo na slovenskem tržišču nimajo nobene zveze. Taki podatki zato ne morejo biti relevantni za dokazovanje ugleda in razširjenosti znamk vložnika ugovora v Republiki Sloveniji. Promocijski katalogi " MAX MARA in MM Magazine" dokazujejo, da obstaja vrsta izdelkov, ki se tržijo pod znamkami MAX MARA, vendar ti katalogi dokazujejo le, da se izdelki, označeni z znamkami MAX MARA, reklamirajo tudi na tak način, ne dajejo pa podatkov o tem, kolikšna je bila naklada, koliko potrošnikov je prejelo te kataloge, kje so bili dostopni in podobno. Reklamni katalogi ne morejo biti relevanten dokaz o uveljavljenosti, poznanosti ali ugledu. Oglaševalske kampanje od leta 2000 do 2002 v Republiki Sloveniji kažejo le, da gre za blagovne znamke tožnice, ki se oglašujejo in pojavljajo tudi v nekaterih slovenskih revijah, povezanih z modo. Pri tem ni mogoče določiti, v kakšnem obsegu je bilo tako oglaševanje dostopno bralcem oziroma drugim potrošnikom, saj ni nobenih podatkov o nakladi in prodaji revij. Taki podatki bi pripomogli k ugotavljanju, v kakšnem obsegu so tožnica in njene znamke poznane slovenskim bralcem modnih revij oziroma potrošnikom. Pri tem še vedno zgolj oglaševanje in nekatere navedbe v člankih ne potrjujejo, da gre za znamke z ugledom oziroma da jih kot take doživljajo slovenski potrošniki. Oglaševanje kot sredstvo promocije namreč uporabljajo praktično vsi ponudniki na trgu. Tožena stranka ugotavlja, da iz analize predloženih dokumentov izhajajo določeni podatki o tožnici in njenih znamkah, ki pa ne dokazujejo obstoja tretjega pogoja pod točko c 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Podatki kažejo na razširjenost znamke vložnika ugovora po svetu, prisotnost na slovenskem tržišču, oglaševanju v slovenskih modnih revijah, vendar posamično ter vsi skupaj še vedno ne dokazujejo, da bi uporaba prijavljenega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali da bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke. Vložnik se je skliceval tudi na točko d) 1. odstavka 44. člena ZIL-¸1. Za zavrnitev znamke na podlagi te točke je potrebno ugotoviti poleg podobnosti znakov, ali je prejšnja znamka ali znak v relevantnem delu javnosti na območju Republike Slovenije nedvomno znan. Tak status je potrebno vedno dokazati in ga uživa znamka ali znak, za katerega se ugotovi, da je kontinuirano in dalj časa prisoten na relevantnem trgu, pri čemer so zlasti relevantni obseg in stopnja povezanosti med potrošniki, trajanje, obseg in področje uporabe ali promocije ter podatki o uspešnem uveljavljanju pravic iz znamke. Tožena stranka meni, da vložnik ugovora na podlagi ocenjenih dokumentov, ki jih je predložil, in navedb, ni uspel dokazati, da so njegove znamke v Republiki Sloveniji znane v smislu člena 6. bis Pariške konvencije ali 3. odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs, zato znamke imetnika ni mogoče zavrniti na tej podlagi.

Tožnica izpodbija odločbo tožene stranka, ker meni, da se je tožena stranka napačno opredelila do dokazov, ki dokazujejo poznanost in ugled znamke MAX MARA in posledično napačno ugotovila dejansko stanje. Pravilna ocena vsakega dokaza posebej in vseh skupaj bi namreč morala priti do povsem drugačnih zaključkov od sprejetih. Dokazi izkazujejo, da je znamka tožeče stranke v Republiki Sloveniji znamka z ugledom ali dobro poznana znamka in ne obratno. Argumenti, ki jih je ob ocenjevanju posameznih dokazov navedla tožena stranka, se sicer dotikajo vsakega sklopa dokazov posebej, ne pa vseh skupaj. Poleg tega je pri oceni dokazov še posebej očitno, da je tožena stranka napačno in nepopolno presodila in ocenila predložene dokaze v povezavi z navedbami ugovora. Podatki o registraciji znamke MAX MARA seveda direktno nikoli ne dokazujejo možnosti oškodovanja interesov imetnika znamke, pač pa dokazujejo, kako je visoka stopnja zaščite te znamke, in čim višja je, tem večji je tudi ugled znamke (glej točko 4. priporočenih kriterijev WIPO) in manjša stopnja dopustnosti posnemanja. Številne registracije dokazujejo, da ima znamka visoko stopnjo zaščitenosti in je zato vsakršen poskus posega v te pravice toliko bolj neupravičen. Glede podatkov iz spletne strani ne drži argument, da sploh ne dajejo podatkov o prisotnosti te znamke v Republiki Sloveniji. Samo število obiskov na tej spletni stranki dokazuje nasprotno. Tožena stranka ni niti prebrala pozorno vsebine spletne strani, da bi lahko zatrjevala, da so ti za Republiko Slovenijo in status znamke MAX MARA brez vsake dokazne vrednosti. Poleg tega ni mogoče mimo dejstva, da če na iskalniku "najdi.si" odtipkamo MAX MARA, najdemo kar deset strani zadetkov, od katerih se 80 % nanaša prav na znamko MAX MARA tožnice kot ene od vodilnih znamk v modnem svetu, tako da so ugotovitve, da znamka MAX MARA sploh ni prisotna v Sloveniji in da nima zasluženega statusa dobro znane znamke, na podlagi predloženih dokazov, napačni. Tožena stranka je tudi napačno ovrednotila podatke o prodaji izdelkov MAX MARA v Sloveniji in o tem, da ima ta znamka kar svoje lastne trgovine, kar si seveda lahko privoščijo le dobro znane znamke. To je že samo po sebi zadosten podatek o tem, kje kotira znamka. Razumne podlage nimajo navajanja, češ da iz slik trgovin MAX MARA ni razvidno, koliko denarja je tožeča stranka porabila za odprtje trgovine in njeno opremo ter ali sama trgovina izkazuje kakšen poseben koncept ali enoten stil oziroma izpolnjevanje standardov. Že samo odprtje trgovine za proizvode ene znamke potrjuje uveljavljenost te znamke. Znesek 441.000,00 EUR pa zagotovo predstavlja zavidljivo vsoto za prodajo znamke MAX MARA v enem letu in očitno kaže na to, da v Sloveniji niso bile prodane le ene hlače ali eno krilo pod to znamko, ampak zelo veliko število produktov. Ni točen argument, da bi bili podatki o prodaji relevantni le primerjalno, s prodajo drugih ponudnikov, pri čemer ne upošteva tega, da teh podatkov tožnica sama ne more pridobiti. Pa tudi le tožena stranka je tista, ki bi morala imeti merila in kriterij o tem, kakšne vsote prodaje proizvodov določene znamke so zadostne za to, da lahko sprejme zaključek o prodaji, ki upravičuje status dobro znane znamke. Številka je dovolj prepričljiva za zaključek, da gre za dobro znano znamko. Glede reklamnega gradiva pa je tožnica pojasnila v ugovoru, da je dostopno v trgovinah MAX MARE vsakemu slovenskemu kupcu ali obiskovalcu trgovine. Tudi dejstvo, da so nekateri dokazi v tujem in to v italijanskem jeziku, ne moti, saj se na področju ob meji s sosednjo Italijo, v B pa je tudi prodajno mesto MAX MARE, običajno uporablja kot uradni jezik italijanščina. Oglaševanje znamke pa poteka tudi prek interneta, do katerega pa slovenski potrošniki in slovenska javnost ni imuna. Tožnica očita, da tožena stranka nima vnaprej postavljenih meril in kriterijev (jih tudi ne navaja v izpodbijani odločbi), po katerih naj bi ugotavljala slovečnost ali dobro poznanost znamke MAX MARA in je zato preuranjen njen zaključek, da predloženi dokazi v ugovornem postopku niso zadostni, da bi dokazali, da je ta znamka v Sloveniji dobro znana ali sloveča. Iz priporočil Svetovne organizacije za intelektualno lastnino - WIPO, v zvezi z varstvom slovečih ali dobro znanih znamk izhaja, da je potrebno pri presoji, ali gre za slovečo ali dobro znamko, upoštevati vse okoliščine ali dejavnike, ki lahko vplivajo na to, da gre res za znamko s takim statusom. Določena merila za slovečnost znamke je postavil tudi že stari ZIL. Ocena in presoja, ali je neka znamka dobro znana, zahteva tehtanje in presojo vseh pomembnih okoliščin in dejavnikov, ki vplivajo na to, kakšen status je mogoče pripisati znamki. Pri tem je govora lahko o različnih stopnjah ugleda, vsekakor pa je razvidno, da se tožena stranka v konkretnem primeru s tako presojo sploh ni ukvarjala, temveč je napravila le pavšalno oceno predloženih dokazov. Tožnica tako meni, da so bili predloženi dokazi tekom ugovornega postopka dovolj trdni, da bi na temelju teh tožena stranka lahko zaključila, da je znamk MAX MARA tožnici dobro znana znamka, ugledna tudi na teritoriju Slovenije ali vsaj zadostni v tej meri, da bi bila dolžna izvesti temeljit, pričakovano poglobljen dokazni postopek v zvezi z ugotavljanjem, ali gre za znamko s takim statusom ali ne, in pri tem uporabiti ustrezne kriterije in merila. Ni mogoče niti mimo tega, da je bilo s pravnomočnimi odločbami - sodbami ugotovljeno, da je znamka MAX MARA dobro znana. Jasno je tudi, da se znamka oglašuje po vsem svetu in brez dvoma tako tudi v Republiki Sloveniji, kar je bilo še posebej obrazloženo v ugovoru. Ker je imetnik znamke MAX MARA vedno isti, je povsem jasno, da nastopa na vseh svetovnih trgih z enako strategijo in enako v Republiki Sloveniji. Tožena stranka tudi ni z ničemer argumentirala, zakaj meni, da status znamk ni bil primerno izkazan. Še bolj pa je očitati toženi stranki, da je do zaključkov prišla brez vsakršnih vnaprej določenih meril in kriterijev o tem, kdaj je neka znamka dobro znana ali sloveča. Očitno je, da nima nobenih kriterijev. Tožnica meni, da ni potrebno, da iz dokaznega gradiva izhajajo eksaktni podatki na primer zaradi prodanih 5.000 parov hlač, vsak par hlač pa ima po en gumb (drobni kovinski predmeti), da se jasno nakazuje možnost povezave med znamkami tožnice na eni strani, ter z izpodbijano znamko na drugi strani. Za tak dokazni material bi potrebovala podrobno tržno analizo in mnenje ustreznega izvedenca, za kar pa je v okviru kratkega trimesečnega roka premalo časa. Gre namreč tudi zato, da je tožena stranka spregledala očitno povezavo med proizvodoma MAX MARA in izpodbijano znamko MAXMARA za proizvode 06 mednarodne klasifikacije. Ker je pri izpodbijani znamki zaščita zahtevana za drobne kovinske predmete, kamor spadajo tudi zaponke za ročne torbe (te ima tožnica zaščitene s svojo znamko), patentne zadrge, trirobno okovje itn., ob upoštevanju dejstva, da je znamka oziroma družina znamk tožnice v Sloveniji dobro znana, je povezovanje med znamkami tožnice in z izpodbijano znamko, ne samo zelo verjetno (verjetnost pa je tista, ki jo mora tožena stranka glede na 6. bis člen Pariške konvencije in 16/III člen TRIPS ugotavljati), ampak celo gotovo. Na trgu so ročne torbice MAX MARA in zaponke za ročne torbice MAX MARA, le da slednje niso proizvedene s strani tožnice. S tem pa je zmeda med znamkami tožnice in izpodbijano znamko MAX MARA in verjetno povezovanja enih in drugih proizvodov in povezovanje tožnice z izpodbijano znamko dovolj verjetno izkazana. Do teh dejstev pa bi se morala tožena stranka dokopati tudi sama, kar ji po ZUP narekuje načelo materialne resnice. Če pa je menila, da je dolžna tožeča stranka v trimesečnem roku za ugovor predložiti tudi anketo za dejstvo o povezavi enih in drugih proizvodov in zmede na trgu, bi morala v dodatnem roku pozvati na predložitev ustreznih dokazov, če je menila, da predloženi ne zadoščajo. Tožnica še opozarja, da ni potrebno ugotavljati absolutne gotovosti dejstva oškodovanja interesov tožeče stranke, pač pa zgolj verjetnost posega v prej registrirano pravico. Tožena stranka je pri svojem odločanju tudi nujno vezana na iskanje materialne resnice. Glede na to, da pa je tožnica z dokazi izkazala, da je njena znamka dobro znana oziroma celo sloveča, bi morala tožena stranka na temelju predloženih dokazov v popolnosti ugotoviti, ali v resnici obstojijo pogoji za registracijo izpodbijane znamke. Pri tem bi bila dolžna izvesti tudi druge in ne le ponujene dokaze, da bi temu še kako pomembnemu dejstvu v postopku prišla do dna in na osnovi teh dejstev in okoliščin pravilno odločila, ali si znamka MAX MARA zasluži varstvo kot znamka za proizvode iz razreda 06. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je analizirala vse dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka in ocenila, da podatki, ki izhajajo iz njih, ne dokazujejo, da gre glede na zavrnilne razloge iz točke c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, v primeru znamk "MAX MARA" za znamke z ugledom oziroma ne dokazujejo, da bi prišlo ali kako bi prišlo zaradi uporabe znamke imetnika do kakršnegakoli izkoriščanja ali oškodovanja razlikovalnega značaja ali ugleda tožnice. Predloženi dokazi so večinoma podatki o poslovanju tožeče stranke, ki v ničemer posamično niti skupaj ne izkazujejo, da gre v primeru njenih znamk za znamke z ugledom. Pri nekaterih predloženih dokazih gre za pomembne podatke, ki pa sami zase ne zadostujejo in bi šele v kombinaciji z drugimi podatki lahko vplivali na končno odločitev glede ugotavljanja ugleda. S tem namenom je tožena stranka poleg ocene predloženih dokazov podala tudi dodatna pojasnila, s pomočjo katerih podatkov bi predloženi dokazi pridobili relevantni pomen in ustrezno vrednost pri ocenjevanju ugleda znamk tožeče stranke. Opozarja na nove navedbe in zavajajoče trditve o spletnih straneh oziroma poizvedbi prek slovenskega spletnega iskalnika "najdi. si". Ob ugovoru so bili predloženi le zadetki s tujih spletnih iskalnikov, med katerimi pa ni bilo navedene nobene slovenske spletne strani, kar bi bil eden od relevantnih podatkov za ugotavljanje prisotnosti in dostopnosti informaciji v znamkah tožeče stranke slovenskim potrošnikom. Gre torej za nov podatek, ki bi ga glede na 3. odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) lahko tožeča stranka navedla že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Glede primerjalnih podatkov o prodaji je tožena stranka posebej poudarila, da bi bila relevantna primerjava s cenovno in blagovno primerljivimi ponudniki na primer oblačil, modnih dodatkov, kozmetike itd. Do teh podatkov tožena stranka ne more priti oziroma ne more izvajati raziskav, ki bi potrjevale okvirne navedbe tožnice in ji s tem "pomagati" do pridobitve statusa znamke z ugledom. Tudi določitev konkretnih zneskov prodaje, ki bi zagotavljali status ugledne znamke, je nemogoča in nesmiselna. Pomen takih vrednosti se skozi čas spreminja in same zase ne povedo mnogo o dejanskem položaju znamke. Na podlagi ugotovitev v izpodbijani odločbi in dodatnih obrazložitev vztraja, da tožnica na podlagi predloženih dokazov ni uspela dokazati, da njene znamke med slovenskimi potrošniki uživajo ugled. Poleg tega pa iz podatkov, ki jih vsebujejo dokazi posamični in skupaj, tudi ni razvidno, kako naj bi uporaba znamke imetnika nakazovala povezanost med blagom in storitvami prijavitelja ter vložnikom ugovora in škodovala njegovim interesom. Glede na določbe točke d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 je tožena stranka na podlagi istih dokazil ugotavljala, ali gre pri znamkah tožeče stranke za znano znamko. Pri tem je tožeča stranka uporabljala skupna priporočila o varstvu znanih znamk - WIPO, ki jih v tožbi navaja tudi tožeča stranka. Priporočila nimajo obvezne moči, gre za napotke. V 2. členu so tako primeroma našteti kriteriji za pomoč pri ocenjevanju znanosti oziroma slovečnosti znamke. S čim vse je mogoče dokazovati obstoj teh kriterijev, je razvidno iz opomb k 2. členu priporočil, kjer se tako omenjajo tudi tržne raziskave in ankete, ki jih v izpodbijani odločbi med ostalimi možnostmi primeroma navaja tudi tožena stranka. Poleg tega je pri dokazovanju slovečnosti pomembno tudi, da večina dokazov izhaja iz neodvisnega oziroma nepristranskega vira. Navedbe tožeče stranke o kršitvi načel ZUP in trditev, da je ni pozvala na dodatne dokaze oziroma je ni pozvala, da se izjavi o odločitvi, so povsem neutemeljene. ZIL-1 je v razmerju do ZUP lex specialis in vsebuje v 2. odstavku 101. člena jasno določbo, da mora ugovor vsebovati ustrezne dokaze. Izbira dokazov pa je v prosti presoji stranke. Naloga tožene stranke je, da navedbe in dokaze, ki so ji posredovani, oceni in nato odloči o ugovoru. Tožena stranka tudi sama ne more in ne sme zbirati podatkov ali na primer izvajati ankete o poznanosti neke znamke, ugotavljati tržnih deležev itd. Ni je tudi dolžna pozivati na predložitev dodatnih dokazil. Nepristransko mora oceniti le predložene argumente nasprotnih strank in odločati med njimi, nikakor pa ne sme s svojim delovanjem pomagati kateri izmed njih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali so podani razlogi za zavrnitev tožnikovega ugovora zoper registracijo mednarodne znamke MAX MARA po točkah c) in d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Glede na določbe točke c) se kot znamka ne more registrirati zank, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke, in bi to utegnilo oškodovati interesom imetnika prejšnje znamke, po točki d) pa tudi ne znak, ki je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6. bis Pariške konvencije ali 3. odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs.

Odločitev tožene stranke glede neobstoja zavrnilnega razloga po točki c) temelji na presoji, da sta si znaka konfliktnih znamk med seboj podobna (obstaja podobnost po vseh treh vidikih), blago pa je različno, vložnik ugovora pa ni dokazal, da bi uporaba znaka prijavitelja brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled njegove znamke oziroma da bi uporaba prijaviteljevega znaka nakazovala na povezanost med blagom in njim kot imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke. Kot glede na gramatikalno razlago sodišče razume tretji pogoj po določbi točke c), vsebuje navedena določba dva vsebinska sklopa (pogoja), pri čemer ni potrebno, da sta podana kumulativno.

Tožeča stranka je za dokazovanje razloga po točki c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 v dokazne namene predložila vrsto dokazov, ki jih je tožena stranka, sicer po obširni analizi vsakega dokaza posebej, vse zavrnila kot nezadostne, da bi z njimi tožnica dokazala zatrjevano materialno podlago po točki c). Tožnica v tožbi ugovarja taki presoji tožene stranke. Meni, da predloženi dokazi izkazujejo, da bi uporaba znaka prijavitelja izkoristila oziroma oškodovala razlikovalni značaj ali ugled njenih znamk, ter da jih je tožena stranka napačno ovrednotila. Tožbenega ugovora tožeče stranke pa ni mogoče preizkusiti, saj tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila oziroma podala vsebine v določbi točke c) uporabljenih pravnih pojmov "izkoriščen oziroma oškodovan razlikovalni značaj" in "ugled prejšnje znamke", kot utemeljeno ugovarja tožnica z navedbo, da tožena stranka nima vnaprej postavljenih meril ali kriterijev po katerih bi se sporno ugotavljalo. Sodišče pa pri presoji izpodbijane odločbe še ugotavlja (pri čemer pritrjuje tožeči stranki, da merila in kriteriji za dokazovanje spornega niso bili znani vnaprej), da tožena stranka tudi v izpodbijani odločbi, kar bi bilo nujno za pravilno uporabo materialnega prava in presojo njene dokazne ocene, ob zavrnitvi dokazov, ki vsebujejo kvantitativne in kvalitativne podatke o razširjenosti in prodaji izdelkov tožeče stranke, ki oboji kažejo na določeno stopnjo razširjenosti in ugledu znamke tožeče stranke v Sloveniji, ne obrazloži, kdaj šteje, da je "izkoriščen oziroma oškodovan razlikovalni značaj" oziroma "ugled znamke" in zakaj posamezni dokazi v povezavi z vsemi predloženimi dokazi niso zadostni, da bi bil tretji pogoj po točki c) podan. Torej ker izpodbijana odločba ne obrazloži vsebine obeh pravnih pojmov, uporabljenih v tretjem pogoju točke c) (kakšen abstraktni dejanski stan bi morala dokazati tožnica, da bi ta ustrezal oškodovanju razlikovalnega značaja njene znamke oziroma, da bi se štelo, da je njena znamka v RS ugledna) in so dokazi tožeče stranke ocenjeni kot nezadostni, pri čemer ni pojasnjeno kakšen dokaz oziroma kateri, kot skup dokazov, bi lahko dokazali trditve tožeče stranke, je preuranjen zaključek, da v ugovornem postopku predloženi dokazi niso zadostni. Iz navedenega razloga se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in jo je sodišče moralo odpraviti iz razloga bistvenih kršitev določb upravnega postopka (2. točka 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju: ZUS), saj je bila s takim postopanjem tožene stranke onemogočena presoja o tem, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. V ponovnem postopku reševanja ugovora naj tožena stranka upošteva stališče sodišča in najprej obrazloži, kdaj šteje, da je tretji materialni pogoj po točki c) podan in nato glede na obrazloženo materialno podlago ponovno preizkusi predložene dokaze, vsakega posebej pa tudi vse skupaj kot celoto.

V ponovnem postopku pa se bo tožena stranka dolžna opredeliti tudi do zatrjevanja, da uporaba znaka prijavitelja nakazuje na povezanost med blagom in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke, in bo morala predlagane dokaze preizkusiti tudi do te zatrjevane podlage (drugi vsebinski sklop tretjega pogoja točke c)), kar tudi utemeljeno ugovarja tožeča stranka.

V zvezi z zatrjevanji iz ugovora, da je znamka tožnice znana znamka (točka d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1), sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer navedla, da status znane znamke uživa znamka ali znak, za katerega se ugotovi, da je kontinuirano in dalj časa prisoten na relevantnem trgu, vendar pa ni obrazložila, zakaj tožnica s predloženimi dokazi tega ni dokazala. Tožena stranka je navedla, kaj vse ocenjuje pri dokazovanju "znane" znamke, ni pa razložila, zakaj so predloženi dokazi v navedenem nezadostni, saj iz podatkov v njih izhaja, da je tožeča stranka z njimi dokazovala ravno obseg poznanosti med potrošniki, trajanje in obseg uporabe, predložila pa je tudi sodbe, ki poznanost dokazujejo. Razlogi tožene stranke so torej nezadostni ter je odločitev tožene stranke tudi v tej smeri neobrazložena, kar je dolžna tožena stranka v ponovnem postopku tudi upoštevati.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.