Jedro

Za obnovo postopka morajo biti nova dejstva oziroma novi dokazi povezani z okoliščinami dejanskega stanja, ne pa s pravnim predpisom v času sojenja oziroma predpisom, spremenjenim po pravnomočnosti sodbe. Iz tega razloga sprememba kazenskega zakona po pravnomočnosti sodbe (splošnega ali posebnega dela KZ ali predpisov, ki dopolnjujejo blanketno kazensko normo) ni zakonski razlog za obnovo postopka.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zahtevo obsojenkinega zagovornika za obnovo postopka, v katerem je bila obsojenka s sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4.7.2002 ter Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12.11.2002 pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje nezakonite vselitve po 1. odstavku 228. člena KZ; izrečena je bila pogojna obsodba in določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let z nadaljnjim pogojem, da v roku štirih mesecev od pravnomočnosti sodbe izprazni stanovanje. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter kršitve določb kazenskega postopka. Ne strinja se z mnenjem, da Sporazum o vprašanjih nasledstva (Zakon o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva, Uradni list RS, št. 20 z dne 8.8.2002, v nadaljevanju: Sporazum) ni mogoče šteti za novo dejstvo oziroma nov dokaz. Po mnenju zagovornika Sporazum z retroaktivno močjo ponovno vzpostavlja pravice do premičnega in nepremičnega premoženja, tudi na področju stanovanjskih pravic. Obsojenka zato ni mogla storiti kaznivega dejanja po 228. členu KZ, ki inkriminira vselitev v tuje stanovanje, saj naj bi Sporazum ponovno vzpostavil njeno stanovanjsko pravico. Zato bi ga sodišči morali upoštevati kot nov dokaz, saj je začel veljati 23.8.2004, ko izpodbijana sodba še naj ne bi bila pravnomočna.

Nižji sodišči naj bi kršili tudi določbe Zakona o kazenskem postopku: sodišče prve stopnje z zavrženjem zahteve za obnovo postopka, pritožbeno sodišče pa z zavrnitvijo pritožbe. Zagovornik trdi, da naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo 1. odstavek 410. člena ZKP (ta našteva razloge za obnovo postopka, iz obrazložitve zahteve pa izhaja, da ima zagovornik očitno v mislih kršitev določbe 413. člena ZKP), ker je zahtevo za obnovo postopka zavrglo, namesto da bi jo skladno z 2. odstavkom 413. člena ZKP poslalo nasprotni stranki in raziskalo okoliščine, ki vplivajo na predlagani dokaz. Sodišče naj bi določbo 1. odstavka 413. člena ZKP očitno razlagalo preširoko (konkretno: razlog za zavrženje, če dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se na podlagi njih mogla dovoliti obnova postopka), saj zakonodajalec ni imel v mislih „zavrženja vloge“, ko se dokazi neposredno nanašajo na kazenski postopek.

Poleg tega zagovornik še zatrjuje, da so po omenjenem Sporazumu (točka 1. b 2. člena, Priloge G) vsi navidezni prenosi pravic do premoženja nični, če so sklenjeni pod prisilo. Če so pravni posli nični, pa obsojenka ni mogla storiti kaznivega dejanja, zato bi sodišče moralo tudi ugotoviti, ali je bila odpoved stanovanjski pravici dana pod prisilo. Zagovornik se tudi ne strinja z ugotovitvijo, da se je obsojenka z odjavo prebivališča odpovedala svoji pravici do uporabe stanovanja in trdi, da posest in dejanska volja ne moreta biti vzročno povezani s stalnim prebivališčem.

Vrhovni državi tožilec H.J. se v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti strinja z oceno sodišča druge stopnje, da omenjeni Sporazum ne predstavlja niti novega dokaza, niti novega dejstva. Če ni zakonskih pogojev za obnovo postopka, je sodišče na podlagi 1. odstavka 413. člena ZKP dolžno zavreči zahtevo za obnovo postopka, kar je v tem primeru tudi storilo. Zahteva tudi vsebinsko ni utemeljena. Nezakonitosti oziroma neupravičenosti vselitve v stanovanje v času storitve ni mogoče po zahtevi za obnovo ponovno presojati glede na predpise, ki so začeli veljati kasneje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, po katerem je prišlo do prenehanja pravice obsojenke na podlagi, ki s sporazumom ni neposredno povezano, tudi ni mogoče šteti, da bi se sporazum lahko uporabil kot „milejši zakon“. Pravna narava kaznivega dejanja je taka, da varuje zakonitost v času storitve, česar ni mogoče opravičiti s kasnejšo spremembo predpisov, celo če bi res dajali podlago za uveljavitev pravice. Zato vrhovni državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S sklepom o zavrženju zahteve za obnovo postopka (1. odstavek 413. člena ZKP) sodišče na podlagi zahteve in spisov prejšnjega postopka opravi formalni preizkus zahteve in presodi, ali so podane procesne predpostavke za meritorno odločitev o zahtevi. Če niso, zahtevo zavrže, ne da bi jo pri tem vročilo nasprotni stranki. Med razlogi za zavrženje, ki so v zakonu taksativno našteti, sta tudi (oba razloga sta bila uporabljena pri odločanju na prvi oziroma na drugi stopnji): 1., da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka in 2., da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova postopka. Na slednji razlog (tč. 2) se je pri zavrženju zahteve za obnovo postopka oprlo sodišče prve stopnje, ki je bilo mnenja, da Sporazum o vprašanjih nasledstva, na katerega se sklicuje obsojenka, predstavlja nov dokaz oziroma dejstvo, da pa, kot navaja, že na prvi pogled ne more privesti do oprostitve obsojenke ali njene obsodbe zaradi istega kaznivega dejanja po milejšem zakonu. Sodišče druge stopnje je bilo nasprotnega mnenja in sicer, da Sporazum, ki je začel veljati po pravnomočnosti sodbe, ni nov dokaz ali dejstvo v smislu zakonskega razloga iz 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, torej ne more biti razlog za obnovo postopka.

Slednjemu stališču se pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Sporazum o vprašanjih nasledstva, na katerega se sklicuje obsojenka, ne ustreza merilom iz 3. točke 410. člena ZKP, po katerih je lahko podlaga za obnovo postopka le novo dejstvo ali nov dokaz. Obnova kazenskega postopka kot izredno pravno sredstvo je usmerjena v spremembo dejanskega stanja v obsodilni sodbi in posledično tudi v drugačno, za obsojenca ugodnejšo uporabo prava. Kot pravilno poudarja vrhovni državni tožilec v odgovoru, morajo biti nova dejstva oziroma novi dokazi povezani z okoliščinami dejanskega stanja, ne pa s pravnim predpisom v času sojenja oziroma predpisom, spremenjenim po pravnomočnosti sodbe. Iz tega razloga sprememba kazenskega zakona po pravnomočnosti sodbe (splošnega ali posebnega dela KZ ali predpisov, ki dopolnjujejo blanketno kazensko normo) ni zakonski razlog za obnovo postopka v smislu 3. točke 410. člena ZKP. Na pravnomočno sodbo takšna sprememba predpisa načeloma nima nobenega vpliva. To v konkretnem primeru smiselno velja tudi za Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki je začel veljati po pravnomočnosti sodbe (23.8.2004), ki pod določenimi pogoji upravičencem vzpostavlja nekatere pravice do premičnega in nepremičnega premoženja (2. člen) in ki določa, da se v zvezi s stanovanjskimi pravicami uporablja notranja zakonodaja države naslednice (6. člen). Pravilna je torej odločitev Višjega sodišča, ko se je strinjalo z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o zavrženju zahteve za obnovo postopka na podlagi 1. odstavka 413. člena ZKP in hkrati ugotovilo, da bi morala biti ta odločitev oprta na drug zakonski razlog, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Zato z odločitvijo o zavrženju zahteve za obnovo postopka procesni zakon ni bil kršen, kot zatrjuje vložnik zahteve.

Glede na zavrženje zahteve za obnovo postopka iz razloga, da ni zakonskih pogojev za obnovo, je odveč razpravljanje o vsebinski utemeljenosti zahteve. Že v prvostopenjskem sklepu je bilo pravilno pojasnjeno, tem razlogom pa se pridružuje tudi sodišče druge stopnje, da Sporazum o vprašanjih nasledstva kot predpis, uveljavljen oziroma sprejet po pravnomočnosti sodbe, na presojo protipravnosti obsojenkinega ravnanja oziroma njene odgovornosti za storjeno kaznivo dejanje ne more imeti nobenega vpliva. Obsojenki je po ugotovitvah pravnomočne sodbe pravica do uporabe stanovanja prenehala na podlagi, ki s Sporazumom ni neposredno povezana in sicer s predajo stanovanja stanodajalcu, s čimer se je njena družina odrekla pravici do uporabe stanovanja. V izpodbijanih sklepih je bilo tudi pravilno poudarjeno, da Sporazum prizadetim osebam omogoča, da svoje premoženjske interese uveljavljajo le po pravni poti, ne pa s samovoljnim ravnanjem.

Okoliščine, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti (ali je bila odpoved pravici do stanovanja dana pod prisilo, vzročna zveza med odjavo prebivališča in dejansko voljo obsojenke do uporabe oziroma posesti stanovanja), so bile presojene že v pravnomočni sodbi. Zato, kot pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec, ne morejo biti predmet presoje po zahtevi za varstvo zakonitosti niti posredno, preko postopka za obnovo, saj obsojenka na nobeno od navedenih okoliščin ni opirala zahteve za obnovo postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti je po navedenem neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenkinem slabem premoženjskem stanju, kot ga ugotavljata nižji sodišči.