Jedro

Ker je bil postopek za ugotavljanje državljanstva RS uveden na zahtevo stranke in postopka ni bilo mogoče končati brez njenega sodelovanja, ta pa se na poziv pristojnega upravnega organa ni odzvala kljub opozorilu na posledice, če vloge v določenem roku ne bo dopolnila, je upravni organ pravilno uporabil 38. člen ZDRS in postopek za ugotovitev državljanstva ustavil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 910/95-10 z dne 15.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.8.1996, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Upravne enote I. z dne 27.3.1996. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ postopek za ugotovitev državljanstva Republike Slovenije E.C., roj. B., roj. 12.5.1940 v B., ustavil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po 1. odstavku 38. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) v primeru, če je postopek za ugotavljanje državljanstva ali za pridobitev ali prenehanje državljanstva Republike Slovenije uveden na zahtevo stranke in postopka ni mogoče končati brez njenega sodelovanja, njen molk šteje za umik zahteve, če, kljub opozorilu pristojnega organa, v danem roku ne opravi nobenega dejanja, potrebnega za nadaljevanje ali dokončanje postopka oziroma, če se iz opustitev teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresirana za nadaljevanje postopka. Sporno v obravnavani zadevi je, ali je imela tožena stranka ob dejanskem stanju, kot je izhajalo iz tožničine vloge in uradnih evidenc, zakonsko podlago in razloge, da tožnico pozove, da vlogo dopolni. Tožnica je z vlogo zahtevala izdajo potrdila, ki bi ji ga bil upravni organ na podlagi 171. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dolžan izdati in da upravni organ izda ugotovitveno odločbo, s katero bi bilo ugotovljeno tožničino slovensko državljanstvo, kar naj bi se tudi vpisalo v ustrezno matično knjigo. Upravni organ je v ugotovitvenem postopku tožnico, v skladu z zakonskimi pooblastili 38. člena ZDRS pozval, da svojo vlogo dopolni (s potrdilom o tujem državljanstvu z navedbo datuma pridobitve tujega državljanstva, in s potrdilom o njenem stalnem prebivališču v tujini z navedbo, od kdaj ima v tujini status stalnega prebivališča), da bi ugotovil ali je bila uporabljena pravilna pravna podlaga izgube državljanstva po mednarodni pogodbi. Ker tožnica ni vpisana v uradnih evidencah kot državljanka Republike Slovenije, je po presoji sodišča prve stopnje, upravni organ z namenom, da ugotovi njen državljanski status, tožnico utemeljeno pozval, da vlogo dopolni. Ker tožnica vloge v danem roku ni dopolnila, je upravni organ pravilno uporabil 38. člen ZDRS.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ponovi tožbene navedbe. Med drugim navaja, da je zahtevala ugotovitev državljanstva SR Slovenije in SFRJ, ki ji ga je tedanja upravna oblast v SR Sloveniji "odvzela" s črtanjem na podlagi 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu, torej po uradni dolžnosti. To pa ni bilo pravilno in zakonito. Pri tem dejanju tedanja upravna oblast ni ugotovila njene nacionalne pripadnosti, čeprav ji je bil ta podatek znan, saj je po letu 1946 prevzela vodenje matičnih knjig od cerkvenih oblasti in je imela podatke o njeni narodnosti v svojih evidencah. Po vložitvi njene zahteve za ugotovitev državljanstva bi moral upravni organ po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc pribaviti podatke o njeni narodnosti. Ni jasno, zakaj bi morala dopolniti vlogo s podatkom, kdaj je postala italijanska državljanka, če pa jo je tedanji upravni organ zaradi tega leta 1965 črtal iz državljanstva Jugoslavije. Drži, da ni vpisana v državljanski knjigi kot državljanka Republike Slovenije, očitno pa je vpisana v državljanski knjigi SR Slovenije. Ta podatek ima le upravni organ in je dolžan iz svojih evidenc pribaviti podatke, zakaj ji je državljanstvo prenehalo. Sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni imelo podlage v veljavnih procesnih in materialnih predpisih. Neutemeljeno je trditi, da ni bila več zainteresirana za nadaljevanje postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pravilni pa so tudi razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje. V obravnavanem primeru, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil postopek za ugotovitev državljanstva uveden na zahtevo stranke. ZDRS posebej v 1. odstavku 38. člena določa, da v primeru, če je postopek za ugotavljanje državljanstva Republike Slovenije uveden na zahtevo stranke in postopka ni mogoče končati brez njenega sodelovanja, njen molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v danem roku ne opravi nobenega dejanja, potrebnega za nadaljevanje ali dokončanje postopka oziroma, če se iz opustitev teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresirana za nadaljevanje postopka. Postopek se iz navedenih razlogov ustavi, ko pretečejo trije meseci od opozorila. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov, je bilo v konkretnem primeru sodelovanje stranke v postopku potrebno, zato je upravni organ pravilno pozval tožnico, kar ta tudi ne zanika, da svojo vlogo v določenem roku dopolni z manjkajočimi podatki in dokazili in jo tudi opozoril na posledice, če vloge v določenem roku ne bo dopolnila (38. člen ZDRS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob preizkusu zakonitosti sodbe ugotovilo, da ima izpodbijana sodba podlago v veljavnih procesnih in materialnih predpisih.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.