Jedro

Pravica do uveljavitve odškodnine za nacionalizirano parcelo je bila konzumirana tudi, če je imetnik pravice uporabe z veljavnim pravnim poslom to pravico prenesel na družbeno pravno osebo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.11.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave V.R. z dne 11.10.2002. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo parcele št. 10/2 vl. št. 65 k.o. K.p. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 3., 4., 5. in 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Navaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bila parc. št. 10 k.o. K.p., ki se je po podržavljenju razdelila na parc. št. 10/1 in 10/2, podržavljena tožnikovi pravni prednici na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), pravica uporabe na njenem delu, parc. št. 10/2, pa je prenehala po pogodbi o prevzemu zemljišča, ki jo je dne 19.10.1988 sklenila s Skladom stavbnih zemljišč mesta L. Tožbeni ugovori, da pogodba ne pomeni prostovoljnega razpolaganja z dotedanjo pravico uporabe pravne prednice tožnika, so po presoji sodišča prve stopnje neutemeljeni. Tožnikova pravna prednica je na parceli imela pravico uporabe, kakršno so na stvareh v družbeni lastnini lahko imele civilnopravne osebe, z izročitvijo nepremičnine, ki jo je do tedaj imela v neposredni posesti, pa ji je ta pravica prenehala. Glede na sklenjeno pogodbo pa ni mogoče trditi, da ji je bila ta pravica prisilno odvzeta. Pogodbe o prevzemu zemljišča tudi po vsebini ni mogoče obravnavati kot odločbe, saj ima vse elemente dvostranskega pravnega posla. Iz vpisov v zemljiški knjigi tudi izhaja, da je bila parcela na tej pravni podlagi odpisana iz vložka, v katerem so bile vpisane nepremičnine tožnikove pravne prednice. To pa potrjuje pravilnost sklepanja obeh upravnih organov, da prejšnji lastnici podržavljena parcela ni bila prisilno odvzeta iz posesti, temveč je bila dejanska podlaga za izgubo posesti pravni posel. Na takšni dejanski podlagi pa denacionalizacijskemu zahtevku v upravnem postopku ni mogoče ugoditi. Tožnikove navedbe, da ni mogoče govoriti o prostovoljnosti pri sklepanju pogodbe, so okoliščine, ki na odločitev v upravnem postopku ne morejo vplivati. Te bi lahko kazale le na elemente iz 5. člena ZDen, ki pa se ne presojajo v upravnem postopku, temveč v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, če stranka tak zahtevek vloži. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh zakonskih razlogov iz 72. člena ZUS. Navaja, da so razlogi za odločitev sodišča prve stopnje nejasni in sami s seboj v nasprotju, poleg tega pa so tudi v nasprotju z vsebino navedene pogodbe in s podatki zemljiške knjige. Iz navedene pogodbe je razvidno, da je bila sklenjena z Občino L.V.R., torej z družbenopolitično skupnostjo (ne pa s fizično ali z drugo družbeno-pravno osebo), ki je izdajala vse akte v zvezi z odvzemom podržavljenega premoženja iz posesti. V tem primeru ni šlo za promet na podlagi pravnega posla, temveč za akt občine za odvzem dela podržavljenega zemljišča iz posesti tožnikove matere. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, z navedbo nasprotujočih se razlogov pa je sodišče prve stopnje tudi bistveno kršilo postopkovne določbe v smislu 3. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vsebinsko je bila omenjena pogodba povsem enaka, kot če bi šlo za odvzem iz posesti na podlagi odločbe upravnega organa takratne Občine V.R. To potrjuje tudi izdelano cenitveno poročilo cenilca. Njegova mati je v takratnih družbenih razmerah pristala na izplačilo nizke odškodnine, ne more pa biti v slabšem položaju od tistih nekdanjih lastnikov oziroma njihovih naslednikov, ki so odvzemu državnih nepremičnin iz njihove posesti nasprotovali in jim je bilo zemljišče prisilno odvzeto z odločbo. Sodišče prve stopnje omenjene pogodbe ni presojalo po vsebini in njenih pravnih posledicah, temveč po naslovu. Sporno zemljišče je bilo njegovi materi podržavljeno na podlagi ZNNZ, ki je v 9. točki 3. člena ZDen naveden kot krivičen predpis. Navedena določba ZDen pa predstavlja pravno podlago za vrnitev odvzetega premoženja oziroma za izplačilo odškodnine, če vrnitev v naravi ni mogoča. Da je upravičenost do denacionalizacije glede na jasno določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti, izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Up-130/01, Up-359/02, Up-148/02, Up-507/02, Up-202/02 in Up-151/01, ki so primerljive z obravnavanim primerom. Odločitev sodišča je v nasprotju s 3. in 4. členom ZDen, prav tako pa tudi z Ustavo Republike Slovenije, ki v določbah 14. in 22. člena vsakomur zagotavlja pravico do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic. Ker sodišče prve stopnje določb zakona ni pravilno uporabilo oziroma jih je razlagalo napačno, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pravno podlago za vrnitev podržavljenega zemljišča predstavlja torej 9. točka 3. člena in 4. člen ZDen, poleg tega pa tudi 3. odstavek 32. člena ZDen, saj je bilo sporno zemljišče izročeno občini več kot dve leti pred uveljavitvijo ZDen, investitor - Univerza v L., Fakulteta ... pa na njem vse do danes še ni začela z gradnjo načrtovanega objekta.

Njegovi materi izplačana odškodnina nedvomno ni presegala 30% vrednosti spornega zemljišča in v smislu 72. člena ZDen ne more biti upoštevana. Zato tožnik predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in istemu sodišču vrne zadevo v nov postopek oziroma jo spremeni tako, da vloženi tožbi ugodi, odločbo tožene stranke pa odpravi ter odloči o zahtevku za denacionalizacijo spornega zemljišča oziroma podrejeno, da zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo spornega zemljišča. Prav iz pogodbe, ki sta jo sklenila Sklad stavbnih zemljišč mesta L. kot prevzemnik in tožnikova pravna prednica kot izročitelj in ki je med predloženimi spisi, izhaja, da je tožnikova pravna prednica odplačno prenesla zemljišče, par. št. 10/2 k.o. K.p., v posest in uporabo na prevzemnika. Zato navedena pogodba, ki je to ne le po nazivu, temveč tudi po vsebini, izključuje denacionalizacijo v obravnavani zadevi. Da bi tožnik izpodbijal veljavnost navedene pogodbe pred sodiščem splošne pristojnosti, ki je za to pristojno, pa iz predloženih spisov ne izhaja. Ker je bila pravica do uveljavitve odškodnine za nacionalizirano parcelo, št. 10/2 k.o. K.p., s sklenitvijo navedene pogodbe konzumirana, pritožbeni ugovori o prenizki odškodnini za prevzeto zemljišče in sklicevanje na navedene odločbe ustavnega sodišča ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pravica je bila konzumirana tudi, če je imetnik pravice uporabe z veljavnim pravnim poslom to pravico prenesel na družbeno-pravno osebo. Nobenega razloga namreč ni, da bi imela veljavna sklenitev pravnega posla različne pravne posledice za prodajalca pravice uporabe, ki bi bile odvisne od tega, komu je to pravico prodal. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno sklicevalo na 5. člen ZDen, ko je tožniku pojasnilo, da je mogoče v primeru izpolnjenih pogojev iz 5. člena ZDen uveljavljati denacionalizacijo, torej v primerih, ko so stvari ali premoženje prešli v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe ZNNZ, ki bi bile podlaga za denacionalizacijo, če ne bi tožnikova pravna prednica sklenila v obravnavani zadevi navedene pogodbe, pa ne pomeni kršitve določb 72. člena ZUS. Ker je bilo dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana sodba, ugotovljeno v upravnem postopku, pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.