Jedro

Toženec je organ tožnice, ki je pristojen za odločanje o pritožbah delavcev zoper odločitve tožnice kot delodajalke. V skladu z ureditvijo specialnega zakona lahko le delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločitev sveta zavoda, ki jo je ta sprejel o pritožbi delavca (peti odstavek 48. člena ZOFVI). Tudi v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (o kateri je v tem primeru odločeno z izpodbijanim sklepom) pred pristojnim delovnim sodiščem uveljavlja le delavec. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sodno varstvo tožnice zoper sklep z dne 25. 3. 2022 ni predvideno in tožbo zaradi pomanjkanja pravne koristi zavrglo (274. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo in tožnici naložilo, da sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da ne gre za spor iz delovnopravnega razmerja, saj s tožbo izpodbija dokončnost upravnega akta, zoper katerega je dopustno izpodbijanje v upravnem sporu. Tožbe ni vložila zaradi ugotavljanja (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč izpodbija sklep sveta zavoda z dne 25. 3. 2022. Sodišče bi moralo presojati njegovo zakonitost. Če je štelo, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo, bi jo moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati k dopolnitvi tožbe. Ni bila seznanjena s tem, da je bil sprožen spor o pristojnosti. Odločitev je v nasprotju s pravico ravnateljice do pravnega sredstva zoper odločitev sveta zavoda. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi in naj se tožba sprejme v obravnavo, podredno pa, da se tožbo odstopi v obravnavo pristojnemu sodišču. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilno odločitev.

5. Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je tožnica (osnovna šola) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi delavcu. Ta je zoper odpoved uveljavljal pravno varstvo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadaljnji). Toženec (svet zavoda - tožnice) je s sklepom z dne 25. 3. 2022 pritožbi delavca ugodil in odločil, da je izredna odpoved nezakonita in se razveljavi, da delavcu delovno razmerje pri tožnici ni prenehalo in ga je dolžna pozvati nazaj na delo, dolguje pa mu tudi reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnica s tožbo zahteva odpravo sklepa z dne 25. 3. 2022. 6. Vprašanje, katero sodišče je stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, je bilo skladno z drugim odstavkom 25. člena ZPP že razrešeno s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 13/2022 z dne 27. 9. 2022. Odločilo je, da je za odločanje pristojno delovno sodišče, saj spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spada med individualne delovne spore iz a) točke prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Pritožbena navedba, da ne gre za delovnopravni spor temveč za upravno zadevo, ker tožnica izpodbija dokončni upravni akt, je zato neutemeljena. Da gre z vidika vsebine sklepa z dne 25. 3. 2022 za spor s področja delovnega prava, je bilo obrazloženo tudi že v sklepu Upravnega sodišča RS, oddelek v Mariboru, opr. št. II U 142/2022-3 z dne 26. 5. 2022, pri katerem je tožnica prvotno vložila obravnavano tožbo in s katerim se je navedeno sodišče izreklo za stvarno nepristojno in odstopilo zadevo v reševanje delovnemu sodišču. Neuspešno je pritožbeno navajanje, da tožnica ni bila seznanjena s tem, da je nato delovno sodišče sprožilo pred Vrhovnim sodiščem RS spor o pristojnosti, saj niti ZPP niti ZDSS-1 sodišču ne nalagata obvestilne dolžnosti o tem. Na podlagi prvega odstavka 26. člena ZPP se lahko v sporu o pristojnosti odloči tudi, ko se stranke pred tem niso izjavile o pristojnosti, v skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP pa se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in dejstev, ki so sodišču znana.

7. Kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, je toženec organ tožnice, ki je pristojen za odločanje o pritožbah delavcev zoper odločitve tožnice kot delodajalke. V skladu z ureditvijo specialnega zakona lahko le delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločitev sveta zavoda, ki jo je ta sprejel o pritožbi delavca (peti odstavek 48. člena ZOFVI). Tudi v skladu s tretjim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) lahko ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (o kateri je v tem primeru odločeno z izpodbijanim sklepom) pred pristojnim delovnim sodiščem uveljavlja le delavec. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sodno varstvo tožnice zoper sklep z dne 25. 3. 2022 ni predvideno in tožbo zaradi pomanjkanja pravne koristi zavrglo (274. člen ZPP). Pritožba zmotno navaja, da bi sodišče moralo tožnico v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati k dopolnitvi tožbenih navedb, tj. da izkaže pravni interes. Do uporabe 285. člena ZPP, ki predpisuje materialnoprocesno vodstvo, lahko pride namreč le v primeru vsebinskega obravnavanja spora, ne pa takrat, ko sodišče ugotovi, da ni podana procesna predpostavka glede predmeta spora in zato tožbo zavrže. Sodišče prve stopnje zato v zvezi s citirano določbo ZPP ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi sicer pritožba ne konkretizira, katera so tista dejstva, ki bi v primeru, če bi tožnica imela možnost njihove dopolnitve, privedla do drugačne odločitve. Poudarja le, da izpodbija sklep z dne 25. 3. 2022, kar pa je razvidno že iz tožbenega zahtevka.

8. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je obravnavana situacija, ko gre za neskladje stališč med organi javnega zavoda, v nasprotju s pravico ravnateljice (zakonite zastopnice tožnice) do pravnega sredstva zoper odločitev toženca. Niti v ZOFVI niti v drugem predpisu ni predvideno, da ima ravnateljica pravico uveljavljati sodno varstvo zoper dokončno odločitev sveta zavoda iz petega odstavka 48. člena ZOFVI, zato ji pravica do pravnega sredstva ni mogla biti kršena.

9. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).