Jedro

Za predhodno odredbo ni potreben namen dolžnika, temveč zadošča objektivno stanje, to je objektivna nevarnost za bodočo izvršbo. Objektivno nevarnost lahko povzroči tudi dolžnik ali določene zunanje okoliščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. izreka.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika tako, da se v I. točki izreka sklepa o predhodni odredbi dne 28. 2. 2017 skrči zavarovani znesek 156.011,24 EUR za 15.000,00 EUR, to je na 141.011,24 EUR (I. točka izreka). V preostalem delu je zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o predhodni odredbi z dne 28. 2. 2017 (II. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora povrniti upniku 1.598,24 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni od prejema sklepa, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da sta priči V. L. in D. K. slišala izjavo F. M. ob testiranju delovanja peči v navzočnosti sodnega izvedenca v pravdnem postopku. V. L., ki je vodja proizvodnje pri upniku, je povedal, da so bili takrat v V., kjer je peč inštalirana, v pisarni obratovanje D. K. in M. je dejal, da on tega ne bo plačal, da bo ustanovil firmo ter se temu izognil. D. K. se zaslišan kot priča ni točno spomnil besed, ki jih je takrat izrekel M., poanta pa je bila, da se ne bo plačalo in da se bo firma zaprla. Tudi on je prepričljivo povedal, da je bilo izrečeno v pisarni, kajti v proizvodnji v kovačnici je takšen hrup, da se ne bi slišalo. Priči sta bili v izpovedbah skladni, zelo prepričljivi, zato sodišče ni dvomilo v njuno iskrenost, kljub temu, da sta zaposleni pri upniku. Da M. besede niso bile izrečene kar tako, je razvidno iz tega, da je potem dejansko ustanovil novo firmo. Ni toliko pomembno koliko posluje z eno in drugo. Dejstvo je, da lahko v vsakem trenutku prenese denarna sredstva s TRR dolžnika na novo firmo in v primeru zanj neugodne odločitve višjega sodišča v gospodarskem sporu onemogoči izterjavo upniku, kar je pred časom nakazal.

2.Zoper II. in III. izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče vzelo izjavi V. L. in D. K. iz konteksta celotne izpovedbe prič, s tem je v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Omenjeni priči sta izpovedali, da je bila izjava zakonitega zastopnika dolžnika podana ob testiranju delovanja peči v navzočnosti sodnega izvedenca v pravdnem postopku, pri čemer je zakoniti zastopnik dolžnika v razburjenem stanju dejal, da tega ne bo plačal. Priča D. K. je izrecno izpostavila, da se točnih besed zakonitega zastopnika dolžnika ne spomni, da pa je bila poanta v tem, da se ne bo plačalo. Navedena priča je ob zaslišanju pojasnila, da ima precejšnje težave s sluhom, njeni izpovedbi glede dejanske izjave zakonitega zastopnika dolžnika posledično ni možno slediti. Sodišče je prezrlo eno izmed ključnih izjav priče, da naj bi zakoniti zastopnik dolžnika izjavil zgolj, da nečesa ne bo plačal, pri čemer ni bilo možno ugotoviti kolikšnega zneska, če sploh, naj bi zakoniti zastopnik dolžnika zavrnil in na kakšni podlagi je bila izjava dana. Iz izpovedb prič izhaja, da naj bi bila sporna izjava (grožnja) dana po testiranjih naprave z izvedencem, ki naj bi bila neuspešna, kar pomeni, da bi lahko imel zakoniti zastopnik dolžnika ob morebitni sporni izjavi v mislih kateri koli znesek, lahko tudi v smislu izvedbe dodatnih del na peči. Iz izpovedb predlaganih prič ne izhaja, da naj bi bila podana realna oziroma resna grožnja o zaprtju dolžnika z namenom izigravanja upnika prav glede poplačila dolga po sodbi z dne 16. 11. 2016, ki takrat sploh še ni bila izdana, terjatev upnika posledično zakonitemu zastopniku dolžnika ni mogla biti znana. Dolžnik je tekom postopka večkrat pojasnil, da je direktor v februarju 2016 res ustanovil novo družbo, vendar navedeno ne pomeni, da ima namen staro zapreti. Namen ustanovitve nove družbe ni bil prenos celotnega poslovanja dolžnika in s tem izigranje upnika, temveč specializacija poslovanja direktorja sedanjega dolžnika. Da dolžnik ni imel namena izigrati upnika, potrjuje s strani sodišča spregledano dejstvo, da je bila družba ustanovljena že 29. 2. 2016, torej 9 mesecev pred izdajo sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 16. 11. 2016. Kolikor bi direktor dolžnika želel izigrati upnika in prenesti poslovanje na novo družbo, bi navedeno storil takoj po odprtju družbe, torej še med tekom sodnega postopka. Iz konteksta relevantne sodne prakse je možno razbrati, da bi bila za verjetnost nevarnosti v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ relevantna samo takšna dejanja dolžnika, s katerimi bi namerno zmanjševal ali skrival premoženje, zaradi česar bi bilo mogoče v prihodnosti pričakovati, da terjatev ne bo mogla biti poplačana. Skladno s sklepom Višjega sodišča v Kopru Cpg 135/2014 je nevarnost podana takrat, kadar je iz objektivnih in celovitih podatkov o dolžnikovem gospodarskem oziroma finančnem stanju mogoče s stopnjo verjetnosti zaključiti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Razna subjektivna ravnanja dolžnika za utemeljevanje verjetnosti nevarnosti niso pravno relevantna. Kolikor bi zakoniti zastopnik dolžnika res imel namen izigrati upnika, kot meni sodišče, bi sredstva na računu dolžnika že zdavnaj prestavil na drug TRR, vsekakor ne bi pustil na računu tako visokega zneska. Tako ga je sodišče z odločitvijo dejansko onemogočilo in družbo spravilo v stanje nelikvidnosti.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo upniku po pooblaščencu s pozivom, odgovora ni vložil.

4. Pritožba ni utemeljena.

5.Upnik je izpolnil prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe po prvem odstavku 257. člena ZIZ. Ta določa, da sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva. Dolžnik v pritožbi navaja, da je Višje sodišče v Celju 28. 6. 2017 delno ugodilo njegovi pritožbi zoper sodbo, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni in je predhodna odredba iz tega naslova izdana za višji znesek od dolgovanega, da je prvotni dolg skladno s sodbo višjega sodišča zmanjšan za 1.960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta navedba je lahko stvar ugovora po izteku roka, če upnik ne bo delno umaknil predlog za zavarovanje. Pritožbena navedba, da bo dolžnik zoper preostali del sodbe sodišča prve in druge stopnje dolžnik vložil revizijo, ni pravno odločilna za ta pritožbeni postopek.

6.Po prvem odstavku 257. člena ZIZ mora upnik izkazati še za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Dolžnik očita sodišču prve stopnje napačno tolmačenje pisne izjave A. Š. priči R. R., vendar ta pisna izjava ni bila bistvena za odločitev sodišča prve stopnje. Bistveni sta bili izjavi prič V. L. in D. K. (več v nadaljevanju). Neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

7.Prav tako se dolžnik neutemeljeno sklicuje na izjavo zakonitega zastopnika dolžnika, ki je hkrati edini družbenik, saj ima očiten interes za izid postopka. Zato mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Pravilno je sledilo že omenjenima pričama V. L. in D. K. Oba sta sicer zaposlena pri upniku, vendar je ta za razliko od dolžnika delniška družba z večjim številom delničarjev in zaposlenih, da priči nista pod takšnim vplivom interesa za izid postopka. Priča D. K. je res potrdil, da naj bi malo slabše slišal, vendar mu je sodišče prve stopnje vseeno pravilno verjelo, ko je povedal, da je dolžnik izjavil v bistvenem, da se ne bo plačalo in da se bo firma zaprla. Najbolj prepričljiv je bil V. L., ki je povedal izjavo zastopnika dolžnika, da ne bo plačal, da bo ustanovil firmo in se izognil plačilu. Izpovedbe te priče dolžnik posebej ne izpodbija. Izjav obeh prič ne more izpodbiti z relativiziranjem v pritožbi, da ob zaslišanju ni bilo možno ugotoviti plačilo kolikšnega zneska, če sploh, naj bi zakoniti zastopnik zavrnil in na kakšni podlagi je bila dana izjava, da je lahko imel zakoniti zastopnik dolžnika v mislih katerikoli znesek, lahko tudi v smislu dodatnih del na peči.

8.Dolžnik posebej poudarja, da ustanovitev nove družbe ne pomeni, da je imel namen zapreti staro, da ni bil namen prenos celotnega poslovanja dolžnika in s tem izigranje upnika, temveč specializacija poslovanja direktorja dolžnika, da direktor ne namerava zapreti družbe. Navedbe niso utemeljene, kajti za predhodno odredbo ni potreben namen dolžnika, temveč zadošča objektivno stanje, to je objektivna nevarnost za bodočo izvršbo. Objektivno nevarnost lahko povzroči tudi dolžnik ali določene zunanje okoliščine. V tem primeru je šlo ravno za to, da je dolžnik s svojo resno izjavo nakazal določeno ravnanje, ga storil in tako povzročil verjetnost objektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve. Ne drži, da je iz sodne prakse razbrati, da bi bila verjetnost nevarnosti v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ relevantna samo za takšna ravnanja dolžnika, s katerimi bi slednji namerno zmanjševal ali skrival premoženje, zaradi česar bi bilo mogoče v prihodnosti pričakovati, da terjatev ne bo mogla biti poplačana, da razna subjektivna ravnanja dolžnika za utemeljevanje verjetne nevarnosti niso pravno relevantna. Lahko so pravnorelevantna, vendar so težje dokazljiva kot objektivna nevarnost. Ali je možno prodati peč po delih in na ta način poplačati dolžnikov dolg, je lahko stvar izpolnitve obveznosti, tudi v izvršilnem postopku. Ne pomeni pa izpodbitja verjetne nevarnosti za uveljavitev terjatve. Če je dolžnik zaradi predhodne odredbe prišel v stanje nelikvidnosti, je to povzročil sam s svojimi dejanji. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo preostali ugovor dolžnika.

9.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah izreka.

10. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil po šestem odstavku 38. člena ZIZ in ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

-------------------------------

(1) Sklepi VSL IV Ip 784/2016, III Ip 397/2015, VSK I Ip 290/2016.

Zveza:

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Cp 36/2024, z dne 07.03.2024, ECLI:SI:VSCE:2024:I.CP.36.2024

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.