Jedro

Prvostopenjsko sodišče je v prvotno razveljavljeni sodbi sprejelo obsojenčevo priznanje krivde, ki pa mu je nato sledilo obširno dokazovanje, ki je zadevalo razjasnjevanje subjektivne plati kaznivega dejanja umora, kar je privedlo do procesno nevzdržnega položaja, da se je prvostopenjsko sodišče, kljub sprejetemu priznanju ukvarjalo s tem kaznivim dejanjem povezanim ugotavljanjem dejanskega stanja. V bistvu je nastali položaj po svojih značilnostih podoben tistemu, ko sodišče priznanja ne sprejme in se mora glede na to postopek nadaljevati pred drugim predsednikom senata.

Storitev kaznivega dejanja umora iz ljubosumja spada med druge nizkotne nagibe in ustreza pravni opredelitvi umora po 4. točki 116. člena KZ-1. V zakonski določbi primeroma navedene alternativne oblike storitve tega kaznivega dejanja vsebujejo dovolj jasna merila, ki omogočajo primerjavo v skladu s pravilom tertium comparationis in s tem v kazenskem pravu dopustno uporabo analogije intra legem. Kaznivo dejanje, ki ga je storil obsojenec pa ima še večjo kriminalno težo, ker je bilo hkrati storjeno iz maščevanja. Oba očitka je namreč treba presojati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da gre za storitev kaznivega dejanja iz tako zavržnih nagibov, ki so povsem primerljivi s primeroma navedenimi v zakonski določbi.

Dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega od izvedencev (v konkretnem primeru Komisije) popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z drugimi dokazi kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med sodnima izvedencema podan dvom v pravilnost izvedenskih mnenj obeh, je sodišče dolžno ugotovljena nasprotja odpraviti s pritegnitvijo tretjega izvedenca. Za razliko od ocenjevanja izpovedbe prič kot dokaza, kjer je pomembna zlasti psihološka komponenta, so za dokazno oceno izvedenskega dela odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Če se sodnik ne strinja z izvedenskim mnenjem, ga ne more nadomestiti s svojim znanjem, saj je z odredbo že manifestiral svoje stališče, da rabi izvedenčevo pomoč in s tem, da sam nima potrebnega strokovnega znanja. Dokazna ocena izvedenstva se razlikuje od ocene ostalih dokazov, saj pri presoji izvedenskega izvida in mnenja sodnik ne pozna pravil specifične stroke. Glede na zasnovo takšnega kazenskega postopka je izvedenec sodnikov pomočnik, ko gre za ugotavljanje (odločilnih) dejstev, ki je povezano s posebnim strokovnim znanjem. Vendar pa je vselej sodišče tisto, ki oceni izvedensko mnenje in nato sprejme presojo o dokazanosti dejstev, pomembnih za izrek pravilne in zakonite sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 44424/2017 z dne 18. 10. 2019 obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivih dejanj umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 ter mu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen 27 let in 6 mesecev zapora, za drugo 2 leti zapora ter mu nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 29 let in 3 mesece zapora. V skladu s 56. členom KZ-1 je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu od 4. 10. 2017 od 14.22 ure dalje. Po 73. členu KZ-1 je obsojencu odvzelo pištoli, s katerima je storil kaznivi dejanji, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pa je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, postavljenih obsojencu po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dediče pokojnega oškodovanca A. C. pa po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da je po drugem odstavku 105. člena ZKP obsojenec dolžan plačati A. G., d. d., Ljubljana, 1.710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2018 dalje, s presežkom pa jo je, tako kot tudi oškodovance A. D., A. E. in A. F., napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 44424/2017 z dne 27. 2. 2020 pritožbama obsojenega A. B. (v izreku sodbe je napačno navedeno X.) in njegove zagovornice deloma ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje po 4. točki 116. člena KZ-1 kazen znižalo na 23 let zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 314. člena KZ-1 pa na 1 leto in 6 mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen 24 let zapora. V preostalem je pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica, ki uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 1., 4. in 5. točke 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8., 9., 10. in 11. točke 371. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 5. člena, 16. člena, 17. v zvezi s 320. členom, drugega odstavka 18. člena, 248. člena, 355. člena, drugega odstavka 354. člena in četrtega odstavka 364. člena ZKP, pa tudi zaradi kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22. člena, 23. člena, 25. člena, 28. člena in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter točke d tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v pravni opredelitvi dejanja in odločbi o kazenski sankciji spremeni „v smislu navedbe v zahtevi“, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, obsojenca pa oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka Jana Vrečič Perhavec. V odgovoru navaja, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter ustavnih in konvencijskih pravic niso podane ter zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovi zagovornici, vendar se o njem nista izjavila.

B.-1

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

7. Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo je namenjeno preizkusu njene zakonitosti in ne morebitnemu ponovnemu odpiranju dejanskih vprašanj ali obrednemu ponavljanju enake argumentacije, s katero sta v tem izrednem pravnem sredstvu uveljavljane kršitve zakona, v rednem postopku s prepričljivimi razlogi zavrnili že nižji sodišči. Zato zadošča, da se v primeru, če Vrhovno sodišče sprejema presojo nižjih sodišč, ki se nanaša na kršitve zakona, zatrjevane v zahtevi, nanjo sklicuje, pri čemer pa mora biti iz odločbe Vrhovnega sodišča razvidno, da se je z vložnikovimi očitki o kršitvah zakona seznanilo, jih obravnavalo in se o njihovi utemeljenosti določno opredelilo.

B.-2

8. Obsojeni A. B. je bil s sodbo I K 44424/2017 z dne 14. 2. 2019 na podlagi priznanja spoznan za krivega kaznivih dejanj po 4. točki 116. člena KZ-1 in prvem odstavku 314. člena KZ-1, sodišče mu je za prvo kaznivo dejanje določilo 25 let zapora, za drugo pa 1 leto in 6 mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen 26 let zapora. V opisu kaznivega dejanja umora je bilo navedeno, da je obsojenec umoril A. C. iz ljubosumnosti in brezobzirnega maščevanja, ker naj bi imel oškodovanec v času zakonske zveze intimno razmerje z njegovo ženo A. H., zaradi česar je v preteklosti že grozil in prisegal pri Alahu, da ga bo ubil. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in s sklepom III Kp 44424/2017 z dne 20. 8. 2019 to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje „pred drugega sodnika posameznika“, svojo odločitev pa oprlo na presojo, da bi glede na obsojenčev zagovor, dan na naroku za izrek kazenske sankcije, ko je opisoval dejstva in okoliščine, ki so kazale na drugačno dejansko stanje in priznanje kaznivega dejanje uboja, ne pa umora, moralo prvostopenjsko sodišče obsojenčevo priznanje v tem obsegu zavrniti, saj niso bili izpolnjeni pogoji iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP. V skladu s tem je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v fazo po predobravnavnem naroku, o utemeljenosti pritožbe državnega tožilca, ki je izpodbijal kazensko sankcijo, določeno za kaznivo dejanje po 4. točki 116. člena KZ-1 in posledično izrečeno enotno zaporno kazen kot prenizki, pa ni odločilo. Glede na navedeno je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v prvotno razveljavljeni sodbi sprejelo obsojenčevo priznanje krivde, ki pa mu je nato sledilo obširno dokazovanje, ki je zadevalo razjasnjevanje subjektivne plati kaznivega dejanja umora, kar je privedlo do procesno nevzdržnega položaja, da se je prvostopenjsko sodišče, kljub sprejetemu priznanju ukvarjalo s tem kaznivim dejanjem povezanim ugotavljanjem dejanskega stanja. V bistvu je nastali položaj po svojih značilnostih podoben tistemu, ko sodišče priznanja ne sprejme in se mora glede na to postopek nadaljevati pred drugim predsednikom senata. To se je v konkretni zadevi v nadaljevanju postopka tudi zgodilo.

9. Kot je razvidno iz pravnomočne sodbe, izpodbijano s to zahtevo, je sodišče v opisu kaznivega dejanja po 4. točki 116. člena KZ-1 izpustilo pritožbeni očitek brezobzirnosti pri opredelitvi maščevalnega nagiba, prav tako pa tudi navedbo, da je pred storitvijo kaznivega dejanja obsojenec prisegal pri Alahu, da bo ubil oškodovanca. To je tisti dejanski okvir, ki ga je treba upoštevati pri presoji utemeljenosti vložničinih navedb, s katerimi sodiščema očita, da sta v zvezi s tem kaznivim dejanjem prekršili zakon na način iz 4. točke 372. člena ZKP, da je s takšnim posegom v opis kaznivega dejanja sodišče prevzelo vlogo tožilca, kršilo zahtevo po identiteti obtožbe in sodbe, obsojenca obsodilo za drugo, ne pa drugačno kaznivo dejanje, da je prekoračilo obtožbo in obsojencu onemogočilo obrambo ter kršilo tudi prepoved reformatio in peus.

10. Obsojenčeva zagovornica močno poenostavlja stvari, ko izpostavlja, da v ponovljenem sojenju niso bili izvedeni nobeni drugi dokazi kot v postopku, v katerem je bila sprejeta prva, razveljavljena sodba, in da zato sodišče v pravnomočni sodbi kaznivo dejanje ne bi smelo pravno opredeliti kot umor, pač pa, kar bi bilo po njenem videnju zakonito, kot kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Na drugem sojenju so bili izvedeni tudi dodatni dokazi, primeroma odreditev izvedenstva in zaslišanje sodnega izvedenca za forenzične- kriminalistično-tehnične preiskave mag. Gregorja Kovača. Povedati je treba, da v postopku dokazne presoje ne velja mehanicistični pristop, kar že nekakšen avtomatizem, pač pa sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze v skladu z načeli neposrednosti, kontradiktornosti in ustnosti, ter jih nato ob upoštevanju vseh, tudi še tako subtilnih podrobnosti oceni, pri čemer ta presoja ni le logična, ampak ko gre za testimonialne dokaze, predvsem tudi psihološka. V skladu z navedenimi načeli mora sodišče dognati objektivno mogoči približek (materialne) resnice, ali drugače povedano, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje, ter ga nato subsumirati pod ustrezno materialnopravno normo. Sicer pa obsojenčeva zagovornica izhaja tudi iz napačne podmene, da je v prvotnem sojenju sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo razveljavilo zato, ker je ocenilo, da „v spisu ni bilo dokazov, ki bi obsodilno sodbo potrjevali“ in da bi tudi to narekovalo milejšo kvalifikacijo po 115. členu KZ-1. Kot je bilo že pojasnjeno, je bila prva prvostopenjska sodba razveljavljena, ker je predsednica senata napačno razlagala in uporabila določbo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP.

B.-3

11. Vložnica glede kaznivega dejanja umora uveljavlja hkrati kršitvi kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena ZKP in na ta način zaide v nasprotje, saj se ti kršitvi izključujeta. Tako na eni strani trdi, da je obsojenčevo kaznivo dejanje treba opredeliti kot kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. členu KZ-1, na drugi pa, da dejanje tako kot je opisano, sploh ni kaznivo dejanje. Kar pa zadeva zatrjevano kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, pa ni z ničemer izkazala, da je sodišče pri odmeri kazni prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu. Ti očitki, kljub sklicevanju na kazni izrečene obsojencem v nekaterih primerljivih kazenskih zadevah, glede na načelo individualizacije kazni, pokaže, da ni šlo za arbitrarno (samovoljno) izrekanje kazenske sankcije. Zato z zatrjevanjem slednje kršitve obsojenčeva zagovornica ne presega uveljavljanja neprimernosti obsojencu določenih in izrečene zaporne kazni.

12. Središčno vprašanje v zadevi je, ali dejanje, s storitvijo katerega je obsojenec vzel življenje A. C., tako kot je opisano, ustreza pravni opredelitvi umora po 4. točki 116. člena KZ-1. Po ugotovitvah v pravnomočni sodbi je obsojenec storil kaznivo dejanje iz ljubosumnosti in maščevanja. Prvostopenjsko sodišče je presojo, s katero je ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil iz nizkotnih nagibov, natančno utemeljilo v točkah 46-48 sodbe, temu pa je argumentirano pritrdilo tudi višje sodišče v točki 14 sodbe. Vrhovno sodišče sprejema presojo obeh sodišč, da spada storitev kaznivega dejanja iz ljubosumja med druge nizkotne nagibe. V zakonski določbi primeroma navedene alternativne oblike storitve tega kaznivega dejanja vsebujejo dovolj jasna merila, ki omogočajo primerjavo v skladu s pravilom tertium comparationis in s tem v kazenskem pravu dopustno uporabo analogije intra legem. Kaznivo dejanje, ki ga je storil obsojenec pa ima še večjo kriminalno težo, ker je bilo hkrati storjeno iz maščevanja. Oba očitka je namreč treba presojati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da gre za storitev kaznivega dejanja iz tako zavržnih nagibov, ki so povsem primerljivi s primeroma navedenimi v zakonski določbi. Vložnica sicer poseže v polje izpodbijanja dejanskega stanja, ko navaja, da mora ljubosumje, izkazano pri tem kaznivem dejanju, odstopati od običajnega ljubosumja, saj v nasprotnem ne gre za nizkoten nagib. Izpostavlja pa tudi, s čimer ponovno zavrača v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil iz maščevanja, pri čemer pa navaja, da so ga prevzela čustva jeze, občutka izdaje prijateljstva in razžaljenosti, ker se je oškodovanec iz njegove nesreče in žalosti norčeval, se mu posmehoval, bil vzvišen in aroganten. Po ugotovitvah v pravnomočni sodbi je bilo obsojenčevo ljubosumje tako intenzivno, da ga je vodilo v storitev kaznivega dejanja umora, kar že samo po sebi kaže, da ni bilo običajno, pri tem pa je bilo kaznivo dejanje storjeno iz tudi maščevalnih nagibov. Kršitev kazenskega zakona iz. 4. točke 372. člena ZKP zato ni podana.

13. Obsojenčeva zagovornica tudi navaja, da v opisu dejanja ni izrecne navedbe, da je obsojenec storil kaznivo dejanje iz nizkotnih nagibov, vendar je opis dejanja, tudi v tem pogledu sklepčen, saj abstraktni opis dejanja kot ji je na enak očitek v točki 28 odgovorilo že višje sodišče, ni njegova nujna zakonska sestavina. Opisano je, da je oškodovancu vzel življenje iz ljubosumja in maščevanja, s tem pa je po vsebini naveden tudi nizkotni nagib, ki je v izreku sodbe z navedbo konkretnih okoliščin v zadostni meri tudi substanciran. V zvezi s tem, v zahtevi nakazana kršitev četrtega odstavka 364. člen ZKP, po kateri mora izrek sodbe obsegati opis dejanj, katerega je bil storilec obtožen, zato tudi ni podana.

14. Obsojenčeva zagovornica namreč izhaja iz napačne podmene, kar ji je pojasnilo že višje sodišče, ko navaja, da je prvostopenjsko sodišče, s tem, da je pri ponovljenem sojenju v opisu kaznivega dejanja umora brezobzirno maščevanje nadomestilo z maščevanjem in izpustilo očitek, ki zadeva prisego k Alahu, da bo oškodovanca ubil, nedopustno poseglo v opis kaznivega dejanja umora in s tem storilo več bistvenih kršitev kazenskega postopka. O utemeljenosti teh očitkov se bo Vrhovno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Na tem mestu pa je treba povedati, da je pri tej presoji pomembno, da je šlo za dopustno redukcijo opisa, saj je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje predvsem z izpustitvijo opredelitve, ki je obsojenčevo maščevanje opredeljevala kot brezobzirno, prilagodilo opis kaznivega dejanja umora v obsojenčevo korist. 15. Zato ne drži, da je sodišče z redukcijo obtožbenega očitka, ne da bi vanj kakorkoli drugače vsebinsko posegalo, prekoračilo obtožbo in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S prilagoditvijo dejanskega opisa kaznivega dejanja umora ugotovljenemu dejanskemu stanju, tudi ni prevzelo vloge tožilca in tudi ni ravnalo v nasprotju z zahtevo po identičnosti obtožbe in sodbe. Prav tako je neutemeljen vložničin očitek, da je s tem kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ki jo vložnica zatrjuje, na podlagi napačnega izhodišča, da je v posledici take spremembe dejstvenega opisa kaznivega dejanja umora, šlo za drugo in ne drugačno kaznivo dejanje. Očitek postopkovne kršitve drugega odstavka 354. člena ZKP pa vložnica opira na lastno videnje, da bi sodišči morali kaznivo dejanje opredeliti kot uboj, za kar pa v ugotovljenih dejstvih ni podlage.

16. Vložnica tudi nima prav, ko uveljavlja kršitev prepovedi reformatio in peius in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s 385. členom ZKP, saj je bil obsojenec s prvotno, pozneje razveljavljeno sodbo, tako kot z izpodbijano pravnomočno sodbo, spoznan za krivega kaznivega dejanja umora, pravni opredelitvi in določeni ter izrečena zaporna kazen obsojencu, pa po spremembi prvostopenjske sodbe tudi niso bili v škodo obsojencu.

17. Kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vložnica vidi v sklicevanju sodišča na izpovedbo priče Karla Kelca, ko je ta izpovedoval o svojih zaznavah po prihodu na kraj storitve kaznivega dejanja. Obe sodišči sta vložničino stališče, da gre za nedovoljen dokaz, utemeljeno zavrnili, saj je policist govoril samo o tem, kar je sam od sebe dejal obsojenec, ko se je obrnil proti avtomobilu, v katerem je bil mrtvi oškodovanec („sad si dobio svoje, đubre, slednja beseda pomeni gnoj), ko policisti z njim niso opravljali razgovora (4. točka prvostopenjske in 19. točka drugostopenjske sodbe). Zahteva tudi ne trdi, da bi policist izpovedoval o morebitni obsojenčevi izjavi, dani drugemu policistu.

18. Ne drži, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana tudi zato, ker da je policija brez navzočnosti zagovornika opravila obsojenčevo zaslišanje po 148.a členu ZKP, pač pa je policistka po tem, ko je obsojenca seznanila z njegovimi pravicami, v okviru zbiranja obvestil pridobila njegovo izjavo v skladu s pooblastili iz šestega odstavka 148. člena ZKP. Ne glede na to, da je v uvodnem delu te listine navedeno, da gre za izjavo po 148.a členu ZKP, je iz njene vsebine (list. štev. 28 in 29) popolnoma jasno razvidno, da je šlo za uradni zaznamek, tako je tudi naslovljena, o obsojenčevi (takrat osumljenčevi) izjavi v okviru zbiranja obvestil v skladu s pooblastili iz šestega odstavka 148. člena ZKP. Na takšno izjavo, ki je doktrinarno gledano nekakšen poldokaz, pa v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče lahko opre (tudi) sklep o uvedbi preiskave ali odreditvi pripora, ne sme pa na njej temeljiti sodba. Kolikor vložnica poskuša spodnesti zakonitost izpodbijane sodbe tudi s temi očitki, ker da bi morala biti ta izjava iz spisov izločena, saj da gre za nedovoljen dokaz, zato ne more biti uspešna.

19. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe in s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana. Utemeljitev, s katero je sodišče druge stopnje v točki 13 sodbe zavrnilo enak vložničin pritožbeni očitek, Vrhovno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju, nanj sklicuje.

20. Tudi kolikor vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in jo utemeljuje z navedbami, da je sodišče v nasprotju s pisnim mnenjem in njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi, napačno povzelo in upoštevalo mnenje sodnega izvedenca za forenzično - kriminalistično-tehnične preiskave Gregorja Kovača, ne more uspeti. Zahteva ne obrazloži, v čem so ta nasprotja, ampak ponavlja v postopku izpostavljene trditve, da je izvedenčevo mnenje nekompetentno, nestrokovno in neutemeljeno. S tem pa po vsebini drugače presoja vrednost tega dokaza in zato ne seže onkraj razloga izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Zavračanje izvedenskega mnenja zgolj zaradi tega, ker je za obsojenca neugodno, ni zadosten razlog za odreditev novega izvedenstva iste stroke. Pri vložnici je v postopku umanjkala navedba tistih okoliščin, ki bi lahko vzbudile dvom v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja. Devetminutno časovno odstopanje med dejanskim časom storitve kaznivih dejanj in tistim, zabeleženim na fotografijah, izdelanih na podlagi posnetkov kamer, na kar opozarja vložnica, tudi ni relevantno. Sodni izvedenec je bil pritegnjen v postopek z nalogo, da pregleda posnetke na kamerah oziroma fotografije, pri čemer je ključnega pomena, da je iz njegovega mnenja razvidno, da je obsojenec, čigar vozilo je bilo parkirano pred družbo J., d. o. o., v Mariboru, po 22 sekundah zapeljal za vozilom, v katerem se je po končanem delu kot sopotnik odpeljal oškodovanec, na podlagi česar je sodišče ob upoštevanju ostalih dokazov samo še podkrepilo ugotovitev, da je obsojenec oškodovanca čakal in da pri njem ni šlo za hipno odločitev, da umori A. C. 21. Obsojenčeva zagovornica trdi, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sodbe. Sodišče v postopku obsojencu ni omogočilo zaslišanja njegove bivše žene A. H., ki je zanj obremenilna priča. V zvezi s temi navedbami je treba ugotoviti, da v tem kazenskem postopku sodišče izpovedbe priče A. H. v kazenskem postopku zoper obsojenega A. B., v katerem je bil s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 18388/2016 z dne 20. 6. 2018 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 18388/2016 z dne 27. 12. 2017 spoznan za krivega kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1, ni prebralo in kot je pravilno ugotovilo že drugostopenjsko sodišče, se nanjo pri utemeljitvi svojih dejanskih ugotovitev ni sklicevalo. Sodišče prve stopnje si je sicer prizadevalo zaslišati pričo A. H. in storilo vse, kar je mogoče od njega razumno pričakovati, da bi to zagotovilo, vendar podatka o njenem prebivališču oziroma kje se priča nahaja, ni uspelo pridobiti, tako da tega dokaza ni bilo mogoče izvesti. Nemogoča obveznost pa ne zavezuje, zato na tej podlagi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

22. Zagovornica izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 258. člena ZKP, sklicuje se tudi na kršitve 248. člena istega zakona, saj bi po njenem videnju moralo zaradi razhajanj (ki so se nanašala na ugotavljanje odločilnih dejstev) med sodnimi izvedenci psihiatrične in psihološke stroke Ivno Bulić in Mladenom Vrabičem na eni ter Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisije), ki so jo sestavljali sodni izvedenci Peter Pregelj, Blanka Kores Plesničar, Maja Rus Makovec in Bojan Zalar, na drugi strani, moralo odrediti novega (tretjega) izvedenca. Takšno stališče pa je zgrešeno, saj dokazovanje z novim izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega od izvedencev (v konkretnem primeru Komisije) popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z drugimi dokazi kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče dolžno ugotovljena nasprotja odpraviti s pritegnitvijo tretjega izvedenca. Za razliko od ocenjevanja izpovedbe prič kot dokaza, kjer je pomembna zlasti psihološka komponenta, so za dokazno oceno izvedenskega dela odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Če se sodnik ne strinja z izvedenskim mnenjem, ga ne more nadomestiti s svojim znanjem, saj je z odredbo že manifestiral svoje stališče, da rabi izvedenčevo pomoč in s tem, da sam nima potrebnega strokovnega znanja. Sodišče prve stopnje je v točkah 37 do 43 sodbe svoje stališče razumno obrazložilo, zakaj sprejema mnenje Komisije in s tem tudi, da pri obsojencu ni bila ugotovljena tolikšna okrnjenost na področju kognitivnih funkcij, da bi bilo mogoče ugotoviti klinično sliko, katere izmed organskih psihičnih motenj, temu pa je v točki 24 sodbe pritrdilo tudi višje sodišče. Dokazna ocena izvedenstva se razlikuje od ocene ostalih dokazov, saj pri presoji izvedenskega izvida in mnenja sodnik ne pozna pravil specifične stroke. Glede na zasnovo takšnega kazenskega postopka je izvedenec sodnikov pomočnik, ko gre za ugotavljanje (odločilnih) dejstev, ki je povezano s posebnim strokovnim znanjem. Vendar pa je vselej sodišče tisto, ki oceni izvedensko mnenje in nato sprejme presojo o dokazanosti dejstev, pomembnih za izrek pravilne in zakonite sodbe. Kolikor vložnica meri na to, da je treba v primeru razhajanja izvedencev samodejno odrediti tretjega izvedenca, zato nima prav. Pritožbeno sodišče je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču in v točki 25 sodbe tudi razumno obrazložilo zakaj dopolnitev izvedenskih mnenj izvedencev psihiatrične stoke ni potrebna.

23. Ne drži niti navedba vložnice, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 355. člena ZKP, po kateri lahko sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 10. 2019 (list. št. 1404) je razvidno, da je po pridobitvi ustreznega programa sodišče vpogledalo DVD s posnetki družbe J., d. o. o., (priloga A11) in da stranki nista imeli pripomb. Ne glede na nenatančno formulacijo, da je šlo za vpogled v DVD, namesto da bi bilo zapisano, da ga je sodišče izvedlo tako, da ga je predvajalo, pa to dovolj jasno izhaja iz navedbe, da si je pred tem „vpogledom“ pridobilo ustrezni program, ki je omogočil seznanitev z vsebino tega dokaza. Kolikor pa vložnica poskuša vzbuditi dvom v avtentičnost tega in ostalih posnetkov, pri tem ne ponudi nobene dejstvene podlage, ki bi tak dvom preverljivo utemeljevala, zato je treba njene navedbe tudi v tem pogledu zavrniti.

24. Očitki, da o obsojenčevem eventuelnem naklepu pri storitvi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti v pravnomočni sodbi ni razlogov in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ne držijo, nanje pa je v točkah 16 in 17 vložnici vsebinsko odgovorilo že drugostopenjsko sodišče. Vrhovno sodišče tako razlago sprejema.

25. Za vložničine navedbe, s katerimi se sklicuje na kršitev domneve nedolžnosti, ki jo sicer s teoretičnega vidika korektno povzema, pa se ob dejstvu, da tudi sama sprejema, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, s katerim je vzel življenje A. C., le da ocenjuje, da bi moralo biti pravno opredeljeno po 115. členu KZ-1, ne da izluščiti, kaj želi s tem v resnici izpodbiti.

26. Vložnica sodiščema očita, da sta kršili tudi določbe 5., 16., 17. v zvezi s 320. členom ZKP, vendar teh trditev ne substancira na način, ki bi omogočal preizkus utemeljenosti teh navedb.

27. V precejšnjem obsegu se zahteva ukvarja z izpodbijanjem dejanskega stanja, na podlagi katerega je sodišče ugotovilo obsojenčev motiv za storitev kaznivega dejanja. S temi navedbami, kot je že pojasnjeno, izpodbija ugotovitve, da je obsojenca v storitev kaznivega dejanja gnalo ljubosumje, saj da sta bila z ženo A. H. razvezana in živela narazen že eno leto in pol, sam pa je nameraval zaživeti z novo partnerko A. K., prav tako pa prereka, da je obsojenec storil kaznivo dejanje iz maščevanja. S temi obširnimi navedbami in s sklicevanjem na hudo obsojenčevo stisko, v kateri se je, miren in dober kot je bil, znašel po tem, ko ga je žena zapustila in ga celo ovadila za kaznivo dejanje nasilja v družini in posedovanja prepovedanega orožja, ga tako izdala, ter da je takšno stanje povzročil oškodovanec, ki naj bi imel ljubezensko razmerje z obsojenčevo ženo, se mu vseskozi posmehoval in ga poniževal, vložnica ne presega razloga izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja tudi za navedbe, da je obsojenčevemu ravnanju botrovala možganska poškodba in s tem povezano zmanjšanje kognitivnih sposobnosti, nezaceljene travme v otroštvu in strah pred zapustitvijo. Pri tem pa vložnica popolnoma obide ugotovitve v prvostopenjski sodbi, da je obsojenec oškodovanca počakal pred gospodarsko družbo, v kateri je bil ta zaposlen, da je imel pri sebi dve pištoli in strelivo, da je oškodovanca, kar je pomenljivo, sredi belega dne ustrelil v naselju, vozilo parkiral ob vozišču, odložil pištoli na polico bližnje stavbe ter počakal na prihod policije. Z zavračanjem v pravnomočni sodbi ugotovljenih odločilnih dejstev in izpostavljanjem posameznih iz konteksta iztrganih okoliščin, ki merijo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, vložnica zato zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe ne more izpodbiti.

C.

28. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve zakona in na njihovi podlagi očitane kršitve ustavnih in konvencijskih pravic niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

29. V skladu z 98.a členom v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je bilo treba obsojenca glede na njegove šibke gmotne razmere oprostiti plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.