Jedro

Pri fizični delitvi nepremičnin dodeli sodišče solastniku tisti del stvari, za katerega izkaže upravičen interes.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je nepremičnine, vpisane pod vl. št. 242 k.o. N. in 142 k.o. K., razdelilo med solatnike in sicer predlagateljico, ki je solastnica do 5/8 in tri nasprotne stranke, ki so solastniki vsak do 1/8. Prvostopno sodišče je v naravi dodelilo tožnici parcele št. 182, 858/1, 864, 897, 898 in 899/2 k.o. N., ostale nepremičnine pa pripadajo nasprotnim udeležencem, pri čemer mora predlagateljica vsakemu od njih plačati še 1.911,00 SIT, zaradi pobota s stroški postopka pa mora dejansko vsak od nasprotnih udeležencev plačati predlagateljici po 1.130,00 SIT.

Proti temu sklepu se pritožuje predlagateljica in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se predlagateljica z razdelitvijo ne strinja, saj je z njo prizadeta, ker ni dobila ustreznega zemljišča v naravi ter z njim delež v višini 5/8 solastnine ni pokrit. Predlagateljica je dobila parcele, ki so bistveno manj vredne od ostalih zemljišč, ne strinja pa se tudi s cenilnimi zapisniki. Zadevo je potrebno vsestransko raziskati in o njej ponovno odločiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopno sodišče ustrezno ugotovilo dejansko stanje ter odločilo v skladu z določbami čl. 119 do 127 Zakona o nepravdnem postopku. Nasprotni udeleženci se o delitvi niso izjasnili, predlagateljica pa je predlagala, da ji sodišče dodeli v izključno last predvsem domačijo, ker glede na solatninski delež izkazuje interes za pridobitev tega dela solastnega premoženja. Prvostopno sodišče si mora po določbi čl. 122/1 ZNP prizadevati, da se fizična delitev stvari opravi tako, da solastnik dobi tisti del stvari, za katerega izkaže upravičen interes.

Predlagateljičino željo je prvostopno sodišče v celoti upoštevalo, saj ji je dodelilo parcelo št. 182 vl. št. 242 k.o. N., na kateri so hiša, gospodarska poslopja, dvorišče in travnik. Predlagateljica je torej dobila tisto, za kar je izrazila interes, in ji torej gre domačija, kar je tudi pravilno, glede na pritožbene navedbe, da sedaj nima pravega stanovanja. Tudi nadaljnja dodelitev nepremičnin je po presoji pritožbenega sodišča ustrezna, saj je predlagateljica dobila nepremičnine, ki so v bližini hiše in to razne vrste zemljišč, to je njivo, vinograd in travnike, kar vse bo za predlagateljico oz. za njene potrebe in sposobnosti ustrezno. Predlagateljičin delež v višini 5/8 solastnine je z dodeljenimi nepremičninami v celoti pokrit in ni v skladu s podatki spisa pritožbena trditev o predlagateljičinem prikrajšanju. Vse nepremičnine so bile ocenjene s pomočjo dveh izvedencev, ugotovljena je skupna vrednost vseh nepremičnin v višini 13,314.971,00 SIT, predlagateljici pa pripadajo nepremičnine v vrednosti 8,321.856,00 SIT. Pritožbena trditev, da je s tako razdelitvijo predlagateljica bistveno prizadeta, ni z ničemer konkretizirana, zato je ni mogoče upoštevati. Trditev, da so parcele, dodeljene predlagateljici, bistveno manj vredne od ostalih, pa je popolnoma v nasprotju z izvedenskima mnenjema in zato neutemeljena.

Pritožba sicer graja tudi obe izvedenski mnenji, ne da bi pojasnila, v čem sta neustrezni ali nepravilni, predlagateljica pa na naroku na obe cenitvi ni imela pripomb. V pritožbi predlagateljica ne predlaga novih izvedencev oz. sploh ne predlaga novih dokazov, zato takih pritožbenih trditev, ki so pavšalne in ki niso podprte z dokazi, ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da ni podan nobeden izmed zatrjevanih pritožbenih razlogov, tako da je pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti, izpodbijani sklep pa potrditi (čl. 380 tč. 2 ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP).