Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 216/98

ECLI:SI:VSRS:1998:I.IPS.216.98 Kazenski oddelek

obtožnica funkcija obtožnice sestavine obtožnice predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi predlog zaslišanja obdolženca
Vrhovno sodišče
22. oktober 1998
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Obtožnica daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče (1.odst. 354.čl.ZKP) in hkrati daje obtožencu možnost za pripravo svoje obrambe (1. in 3.alinea 29.čl. ustave, 3.odst. 16.čl. ZKP).

Iz tako določene funkcije obtožnice pa nadalje izhaja, da za obtožnico, ki je pogoj in podlaga za presojo, ali je nekdo storil kaznivo dejanje, ni dovolj, da obsega elemente, ki jih določa 269.čl. ZKP, ampak mora tudi po svoji vsebini omogočati predvsem presojo, ali je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe.

Tožilec je dolžan izrecno navesti, s katerimi dokazi naj se ugotavljajo odločilna dejstva, navesti mora zagovor obdolženca in svoje stališče o navedbah obrambe. Takšne tožilske funkcije ne more nadomestiti sodišče pri sklepanju o ugovoru zoper obtožnico s svojo presojo, npr. da dokazi, ki jih predlaga v obtožnici tožilec, ne utemeljujejo obtožbe, da pa so na razpolago drugi dokazi, ki bi obtožbo utemeljevali.

Vložniku ni moč pritrditi, da bi moral tožilec kot dokaz predlagati tudi zaslišanje obdolžencev. Takšen predlog ni potreben ne samo zato, ker med sestavinami obtožnice, kot jih določa 269.čl. ZKP, to ni posebej predpisano, temveč ker je biti (za)slišan pravica obdolženca, ki jo zagotavljata Ustava in ZKP.

Obtožnica ni sestavljena v skladu s 5. in 6.tč. 1.odst. 269.čl. ZKP, ker se v njej predlaga, naj sodišče na glavni obravnavi v dokazne namene uporabi listine v spisu, v obrazložitvi obtožnice pa se sklicuje na izpovedbo A.U., zaslišanega kot pričo in obdolženca.

Izrek

Zahtevi zagovornika obtoženega D.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.6.1998 razveljavi ter se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločitev.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je dne 14.5.1998 vložilo obtožnico zoper A.U. in D.S. zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Zoper obtožnico je D.S. pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, kjer je v priporu, dne 29.5.1998 podal ugovor na zapisnik in nato še z vlogo Okrožnemu sodišču v Mariboru dne 3.6.1998. V ugovoru je uveljavljal poleg zmotne ugotovitve dejanskega stanja tudi, da obtožnica ne vsebuje vseh obveznih sestavin kot to določa 269. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Tako je navajal, da predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi, ne ustreza zahtevi 5. točke 1. odstavka 269. člena ZKP ob tem, da tožilec ni predlagal izvedbe dokaza z zaslišanjem obeh obdolžencev. Vložnik ugovora je nadalje navajal, da bi tožilec moral v skladu z določbo 1. odstavka 17. člena ZKP predlagati tudi dokaze, ki so v korist obdolžencev in da opustitev tega predstavlja kršitev načela zakonitosti.

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je v sklepu, s katerim je ugovor D.S. zavrnil, v obrazložitvi navedel, da obtožnica po vsebini in obliki ustreza zahtevam 269. člena ZKP, hkrati pa tudi, da zbrani dokazi utemeljujejo sum, da je obdolženec storil dejanje, ki je predmet obtožbe.

Zagovornik obtoženega D.S. je dne 1.10.1998 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 16., 17., 269., 276. in 277. člena ZKP. Vložnik zahteve meni, da bi moral tožilec v skladu s 3. alineo 1. odstavka 29. člena Ustave Republike Slovenije v obtožnici predlagati zaslišanje obeh obdolžencev in da bi to moral storiti tudi glede na določilo 17. člena ZKP. Nadalje ocenjuje, da obrazložitev obtožnice ni zadostna glede na določilo 6. točke 1. odstavka 269. člena ZKP. Vložnik zahteve tudi trdi, da v obravnavani zadevi ni nobenega dokaza, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, saj je izpovedba A.U. kot priče izgubila vsak pomen v trenutku, ko je postal obdolženec. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi in vrne obtožnico, da se preiskava dopolni ali vrne obtožnico tožilcu, da se pomanjkljivosti odpravijo.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ugotavlja, da je predlog državnega tožilca v obtožnici, katere dokaze naj sodišče na glavni obravnavi izvede, nenatančen, pomanjkljiv in tudi nejasen, vendarle obtožnica vsebuje vse sestavine, ki jih predpisuje 269. člen ZKP. Predlog sodišču, naj zasliši obdolženca, za obtožnico ni predpisan in glede na 323. člen ZKP tudi ni potreben.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po načelu akuzatornosti (člen 19. ZKP) lahko kazenski postopek teče le na podlagi z zakonom določene zahteve upravičenega tožilca. V kolikor v kateremkoli stadiju postopka takšna zahteva ni podana, je sodišče dolžno ustaviti postopek na način, ki je določen z zakonom. Načelo kontradiktornosti določa, da mora tožilec navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje (2. odstavek 16. člena ZKP). Obtožnica je eden od dveh procesnih aktov (poleg sodbe), za katerega zakon predpisuje obvezno vsebino in določa tudi poseben postopek za njen preizkus. Strogo določena vsebina obtožnice izhaja iz njene funkcije. Obtožnica daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče (1. odstavek 354. člena ZKP) in hkrati daje obtožencu možnost za pripravo svoje obrambe (1. in 3. alinea 29. člena ustave, 3. odstavek 16. člena ZKP).

Zakon o kazenskem postopku določa v 2. odstavku 270. člena preizkus obtožnice, ki naj bi preprečeval, da bi zoper nekoga tekel kazenski postopek na podlagi obtožnice, ki ni sposobna za obravnavanje. Prav tako ugovorni postopek omogoča ustavitev kazenskega postopka oziroma zavrženje obtožnice (ali zasebne tožbe), kadar obtožni akt ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa zakon.

Po določbi 5. točke 1. odstavka 269. člena ZKP obtožnica obsega predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi, z navedbo imen prič in izvedencev, spisov, ki naj se preberejo, in predmetov, ki so potrebni za dokazovanje, po določbi 6. točke pa obrazložitev, v kateri se po uspehu preiskave opiše stanje stvari, navedejo dokazi, s katerimi se ugotavlja odločilna dejstva, navede zagovor obdolženca in stališče tožilca o navedbah obrambe.

Iz tako določene funkcije obtožnice pa nadalje izhaja, da za obtožnico, ki je pogoj in podlaga za presojo, ali je nekdo storil kaznivo dejanje, ni dovolj, da obsega elemente, ki jih določa 269. člen ZKP, ampak mora tudi po svoji vsebini omogočati predvsem presojo, ali je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Tožilec se mora na takšne dokaze sklicevati oziroma predlagati, naj se izvedejo na glavni obravnavi in celo več, tožilec je dolžan izrecno navesti, s katerimi dokazi naj se ugotavljajo odločilna dejstva, navesti mora zagovor obdolženca in svoje stališče o navedbah obrambe. Takšne tožilske funkcije ne more nadomestiti sodišče pri sklepanju o ugovoru zoper obtožnico s svojo presojo, npr. da dokazi, ki jih predlaga v obtožnici tožilec, ne utemeljujejo obtožbe, da pa so na razpolago drugi dokazi, ki bi obtožbo utemeljevali. Na takšen način bi sodišče prevzelo vlogo oziroma funkcijo tožilca in tako ne bi bilo več moč govoriti o nepristranskem sodišču v smislu 23. člena Ustave.

Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in njihove razlage je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti. Vložniku ni moč pritrditi, da bi moral tožilec kot dokaz predlagati tudi zaslišanje obdolžencev. Takšen predlog ni potreben ne samo zato, ker med sestavinami obtožnice, kot jih določa 269. člen ZKP, to posebej ni predpisano, temveč, ker je biti (za)slišan pravica obdolženca, ki jo zagotavljata Ustava in Zakon o kazenskem postopku. Obdolženca sodišče mora vprašati, ali se želi zagovarjati in ga lahko zasliši le, če izjavi, da to želi (5., 227. in 323. člen ZKP), medtem ko je pričanje dolžnost (člen 234. ZKP). Tožilec s tem, da ni predlagal zaslišanja obdolžencev, ni kršil nobene izrecne določbe Zakona o kazenskem postopku, niti ni s tem posegel v njuno pravico do obrambe. Prav pa ima zahteva, da obtožnica ni sestavljena v skladu s 5. in 6. točko 1. odstavka 269. člena ZKP, ker se v njej predlaga, naj sodišče na glavni obravnavi v dokazne namene uporabi listine v spisu, v obrazložitvi obtožnice pa se sklicuje na izpovedbo A.U., zaslišanega kot pričo in obdolženca. Navedeni dokazni predlog govori o uporabi listin v spisu v dokazne namene, obrazložitev obtožnice pa se potem sklicuje na pričevanje U., ki pa je glede istega dejanja obdolženec oziroma je zoper njega zaradi kaznivega dejanja, o katerem je pričal, bila kasneje vložena obtožnica. Tožilec se je na opisan način izognil temu, da bi podal konkretni dokazni predlog, v obrazložitvi obtožnice pa se sklicuje na dokaz, katerega izvedbe ni predlagal. Na takšen način je bila bistveno okrnjena funkcija obtožnice kot možnosti obdolženca za učinkovito obrambo. V kolikor bi namreč tožilec predlagal, naj se izpovedba A.U., zaslišanega kot priče, prebere ali celo, naj se ga na glavni obravnavi zasliši kot pričo, bi imela obramba možnost v ugovoru takšen predlog napasti in tudi predlagati izločitev zapisnika o zaslišanju A.U. kot priče in v kolikor bi obramba s takšnim ugovorom uspela, bi nastal bistveno drugačen položaj glede kvantitete in kvalitete dokazov o obstoju utemeljnega suma kot pogoja, da se obtožba dopusti.

Obtožnica zoper A.U. in D.S. bi morala biti zaradi navedenih pomanjkljivosti vrnjena tožilcu, da jih odpravi. S tem, ko je senat Okrožnega sodišča Maribor pri sklepanju o ugovoru zoper obtožnico ugotovil, da ustreza zahtevam 269. člena ZKP, je bila storjena kršitev te določbe. Podana je torej kršitev v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki je v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zahteve v ponovno odločitev, to je v fazo postopka, ko bo moral senat prvostopnega sodišča ponovno postopati v skladu z določbo 276. člena ZKP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia