Jedro

Obveznost preživljati mladoletne otroke ima prednost pred preživljanjem staršev oziroma preživljanje slednjih ne sme iti na račun preživljanja otrok.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njuno skupno hčerko zaupalo v vzgojo in oskrbo materi - tožnici, očetu - tožencu pa naložilo, da mora plačevati od 22.1.1998 dalje po 27.500 SIT mesečne preživnine, za mesece od vložitve tožbe dalje do 22.1.1998 pa mora plačati nižje zneske, ki so navedeni v tretji točki izreka sodbe. Nižji zneski so posledica dejstva, da je toženec v času od vložitve tožbe do 22.1.1998, deloma že prispeval k preživljanju otroka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke, ki je izpodbijala le odločitev o višini preživninske obveznosti (kolikor le-ta presega 17.000 SIT), kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je celotno breme preživljanja prevalilo na toženo stranko. Otrok nekaj dni v mesecu preživi tudi pri očetu, kar v postopku ni bilo upoštevano. Sodišče je sicer ugotovilo, da mora toženec prispevati tudi k preživljanju svojih staršev, vendar pa je bilo to dejstvo pri odločitvi o preživninski obveznosti do otroka pravdnih strank upoštevano v premajhni meri. Tudi preživninska obveznost do staršev je zakonita obveznost. Zato jo toženec mora izpolnjevati. Reviziji naj se tako ugodi, da bo preživninska obveznost tožene stranke znašala 17.000 SIT mesečno. Podrejeno naj se sodbi sodišča druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na preživninsko obveznost tožene stranke, razveljavita, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju v tej zadevi uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska trditev, da je sodišče celotno breme preživljanja prevalilo na toženo stranko, ni točna. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek na peti strani sodbe) in razlogov sodbe sodišča druge stopnje (zadnji odstavek na drugi strani sodbe) namreč povsem jasno izhaja, da najemnino za stanovanje, v katerem živi z otrokom, in vse stroške, ki so povezani z uporabo tega stanovanja, plačuje otrokova mati. Po plačilu teh stroškov in poravnavi stroškov, ki jih ima z lastnim preživljanjem (hrana, obleka, obutev itd.), ji po ugotovitvah nižjih sodišč ostane mesečno še 20.000 SIT. Toženi stranki, ki ima po ugotovitvah nižjih sodišč bistveno višje dohodke od otrokove matere, pa po odbitju prisojene preživnine ostane za lastno preživljanje še 93.000 SIT mesečno.

Netočna je tudi revizijska trditev, da sodišči nista upoštevali dejstva, da otrok preživi vsak konec tedna po en dan pri toženi stranki. To dejstvo je bilo pri določitvi mesečne preživnine namreč upoštevano, kar je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje tudi izrečno navedeno (drugi odstavek na peti strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje).

Pretežni del revizije pa se nanaša na trditve, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo zato, ker sta v premajhni meri upoštevali, da ima tožena stranka zakonsko preživninsko obveznost tudi do staršev. Tudi v tem delu revizija ni utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/1989 - prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZZZDR) predpisuje vzajemno dolžnost preživljanja otrok in staršev. Tako določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke, če se redno šolajo, tudi po njihovi doseženi polnoletnosti (prvi odstavek 123. člena ZZZDR), po drugi strani pa, da so dolžni polnoletni otroci preživljati svoje starše, če so ti nesposobni za delo in nimajo dovolj sredstev za življenje (prvi odstavek 124. člena ZZZDR). Ti določbi si sledita druga drugi v 9. poglavju tretjega dela zakona (Razmerja med starši in otroki): Dolžnost preživljanja. Tako je na prvi pogled res morda videti, kot da sta si ti obveznosti preživljanja enakovredni in da ju je treba upoštevati hkrati. Vendar ni tako. Bistvena razlika med tema obveznostma je namreč v tem, da preživljanje otrok terjajo naravni razlogi, ker se ti pač ne morejo zaposliti in zato ne morejo sami skrbeti za svoje preživljanje. Ta obveznost nastane za starše z rojstvom otroka. Kar zadeva starše, pa nastane za otroka zakonska obveznost preživljati jih le takrat, kadar so nesposobni za delo in nimajo dovolj sredstev za življenje. Obveznost preživljanja otrok je med drugim tudi iz teh razlogov povzdignjena v ustavno pravico (prvi odstavek 54. člena in prvi odstavek 56. člena URS), kar obveznost otrok do staršev ni. Sicer pa daje ZZZDR sam s številnimi določbami večjo težo in prednost preživljanju mladoletnih otrok. Tako predpisuje, da sodišče zanje določi preživnino po uradni dolžnosti v postopku za razvezo zakonske zveze (tretji odstavek 64. člena in prvi odstavek 78. člena), medtem ko se odloča o pravici staršev do preživljanja, ki naj jim ga nudijo otroci, le na zahtevo. Starši so mladoletne otroke dolžni preživljati ne glede na njihov odnos do njih, medtem ko polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega izmed staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega (drugi odstavek 124. člena ZZZDR). Kdor mora preživljati drugega, si lahko sam izbere način, kako bo izpolnjeval to obveznost, takšna obveznost staršev do otrok pa je denarna (prvi odstavek 131. člena ZZZDR). Skratka, obveznost preživljati mladoletne otroke ima prednost pred preživljanjem staršev oziroma preživljanje slednjih ne sme iti na račun preživljanja otrok. Po povedanem je pravno pravilno stališče obeh nižjih sodišč (s katerim se revizija sicer ne strinja), da je na tožencu sicer tudi zakonska obveznost preživljati svoje starše, če so delovno nesposobni ali brez zadostnih sredstev za življenje, vendar pa ne na račun preživljanja njegovega otroka, ki je bil ob sojenju še mladoleten (star sedem let) in brez zaposlitve.

Reviziji torej ni bilo mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).