Jedro

Ugotovljena dejstva in druge konkretne okoliščine obravnavane zadeve (predvsem vzporedni tek zapuščinskega postopka po pokojnem obsojencu z zapleti zaradi konkurence oporočnega in zakonitega dedovanja, pa iz predlagateljevih vlog razvidna okoliščina, da je bil del zaplenjenega premoženja vrnjen v že končanih upravnih denacionalizacijskih postopkih) nikakor ne narekujejo ocene, da je izpodbijana vrnitev dela zaplenjenega premoženja pokojnemu obsojencu, torej v njegovo zapuščino, rezultat zmotne uporabe prvega odstavka 145. člena ZIKS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim delnim sklepom delno ugodilo predlagateljevemu predlogu za vrnitev premoženja, ki je bilo v letu 1946 zaplenjeno ing. M. L. (v nadaljevanju: obsojenec) s kazensko sodbo, kazen zaplembe pa je bila v letu 1994 razveljavljena. Z obravnavanim sklepom je med drugim: - v točki 1) naložilo prvemu nasprotnemu udeležencu Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad), da mora izročiti obsojencu v last in posest nepremičnine, navedene v tej točki (56 parcel v šestih katastrskih občinah s skupno površino 79 ha 98 a 39 m2); - v točki 2) zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Vrhniki odredilo izbris vknjižbe lastninske pravice druge nasprotne udeleženke Republike Slovenije (v nadaljevanju: država) oziroma družbene lastnine in pravice uporabe v korist sedanjega upravičenca, pri parcelah navedenih pod točko 1).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na prvi odstavek 145. člena ZIKS (Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Ur. l. SRS, št. 17/78, 41/87, 32/89 in Ur. l. RS, št. 8/90, 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98 in 26/99): če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. To zakonsko določbo je štelo za določbo materialnopravne narave, ki ne pove ničesar o postopku. Po 19. členu ZNP (Zakona o nepravdnem postopku) je udeleženec postopka lahko tudi oseba, katere pravni interes utegne biti z odločbo prizadet - zato ima aktivno procesno legitimacijo predlagatelj, ki glede na sorodstveno razmerje upravičeno pričakuje koristi od vrnitve premoženja. Gre za pravno praznino (naknadno, zaradi spremenjenih družbenih razmer). Odgovor daje predpis, ki ureja podobno situacijo - ZDen (Zakon o denacionalizaciji). To je v korist tiste strani, ki se ji je krivica zgodila. Vsi razlogi govorijo za to, da se ugotavljanje dedičev prepusti naknadnemu zapuščinskemu postopku.

Zoper ta sklep sta Sklad in država vložila vsaka svojo pritožbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo obe pritožbi ter potrdilo delni sklep sodišča prve stopnje. Svojo odločitev je utemeljilo z razlogi, katerih bistvo je naslednje: Za razlago spornega prvega odstavka 145. člena ZIKS kot materialnega prava je primerna uporaba zakonske analogije. Ugotoviti je treba tendenco izenačitve pravnega položaja upravičencev po ZDen in ZIKS (noveliranje obeh zakonov, odločbe Ustavnega sodišča). ZIKS v 145.a členu res predvideva le smiselno uporabo III. dela ZDen, vendar je tudi vprašanje, komu se vrača premoženje, povsem identično po ZIKS in po ZDen. To velja tako za vprašanje, komu se vrne, kot za vprašanje, ali je predlagatelj dedič. Za aktivno legitimacijo ni treba čakati na sklep o dedovanju. Predlagateljevo sorodstvo tretjega dednega reda je izkazano z listinami v spisu. Zapuščinski postopek po pok. obsojencu poteka s prekinitvami zaradi sporne oporoke in drugih spornih vprašanj. Za aktivno legitimacijo zadošča, da je nekdo v ustreznem sorodstvenem (ali oporočnem) razmerju do pokojnega zapustnika, ne pa da je razglašen za dediča. Če bi se zahteval sklep o dedovanju, bi prišlo do začaranega kroga: sklep o dedovanju določa tudi, katero premoženje je v zapuščini - to premoženje pa bo določeno šele v postopku vrnitve zaplenjenega premoženja. Pravilno je sklicevanje prve stopnje na 19. člen ZNP, ni pa prezreti tudi analogne uporabe tretjega odstavka 60. člena ZDen (pravno nasledstvo mora biti le verjetno izkazano). Vrnitev nepremičnin v last in posest pokojnemu obsojencu ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava. Če je rehabilitirani obsojenec umrl, ni nujna vrnitev premoženja dedičem. Zaplenjeno premoženje je treba vrniti v vsakem primeru (naj je obsojenec še živ ali je umrl) in se zavezanca za vrnitev niti ne tiče, komu se vrača. V mejnih primerih, ko je le verjetno izkazano, kdo je dedič po neupravičeno obsojeni osebi, je dobesedno nujno vrniti odvzeto premoženje zapustniku in prepustiti nadaljnjemu zapuščinskemu postopku odločitev, kdo bo vrnjeno premoženje dedoval. Tudi narava nepravdnega postopka ter možnost formalnih in materialnih udeležencev nepravdnega postopka negira strogost, za katero se zavzemata pritožbi. Zaradi izenačitve pravnih položajev upravičencev po ZDen in po ZIKS tudi ni pomislekov proti smiselni uporabi 67. člena ZDen, da se odločba glasi na ime prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje sta Sklad in država vložila skupno revizijo, s katero uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki sta ga utemeljila z naslednjimi razlogi: Namen zakonodajalca, kakor jasno kaže ZIKS-G, ni bil izenačitev upravičencev v postopkih po 145. členu ZIKS s tistimi, ki jih določa ZDen. ZIKS-G je leta 1998 določil le smiselno uporabo III. poglavja ZDen, kamor ne sodijo določbe ZDen, ki se nanašajo na upravičenca, dajejo možnost vložitve zahtevka vsem, ki verjetno izkažejo pravno nasledstvo po upravičencu, določajo vrnitev premoženja prejšnjemu lastniku in uvajajo nov zapuščinski postopek po že umrlem upravičencu. Zakonodajalec bi izenačitev upravičencev po ZIKS in ZDen uredil s splošno določbo. Ker je izrecno določil le uporabo III.

poglavja ZDen, je uporaba zakonske analogije nedopustna.

Sklep po 145. členu ZIKS pomeni dokončno (izvršljivo) odločitev o vračanju zaplenjenega premoženja. Zato bi moralo sodišče v postopku rešiti predhodno vprašanje o dedičih, saj to vprašanje še ni rešeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Sodišče je bilo izrecno opozorjeno na zapuščinski postopek po pok. M. L. pri Okrajnem sodišču na Vrhniki, ki je s sklepom Dd 308/95 z dne 10.6.1999 prekinilo zapuščinski postopek in zakonite dediče napotilo na pravdo, ker je zapustnik oporočno razpolagal. Z oporoko z dne 30.10.1943, ki je bila v hrambi Univerze v Ljubljani in je bila razglašena 16.12.1996, je določil za glavnega dediča "Univerzitetno ustanovo ing. M. L.", ki ji pripadajo vse nepremičnine in njegova biblioteka.

Po mnenju pritožbenega sodišča za aktivno legitimacijo zadošča, da je nekdo v ustreznem sorodstvenem (ali oporočnem) razmerju do zapustnika. Pri tem pa nasprotnima udeleženkama ni znano, kako je lahko sodišče samo rešilo predhodno vprašanje, kdo je dedič, zlasti upoštevajoč določila Zakona o dedovanju, ki dajejo prednost oporočnemu dedovanju, in ko spada predlagatelj v tretji dedni red. Tudi ZDen, ki v posebnih določbah o dedovanju denacionaliziranega premoženja sicer daje prednost zakonitemu dedovanju, vendarle v 81. členu določa, da veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, če je to v oporoki izrecno določeno. Niti po splošnih določbah Zakona o dedovanju (ZD) niti po določilih ZDen torej predlagatelj nima aktivne legitimacije. Navedbe pritožbenega sodišča o različnosti dosedanje sodne prakse ne utemeljujejo uporabe zakonske analogije, temveč ravno nasprotno potrjujejo stališče obeh nasprotnih udeleženk, da je treba v postopkih po ZIKS-G upoštevati zakonsko normo, ne pa se posluževati analogne uporabe določb ZDen ali celo rešitve, ki je ne določa niti ZIKS-G niti ZDen niti kakšen drug predpis.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS 26/99), se Državno tožilstvo Republike Slovenije o vročeni reviziji ni izjavilo, medtem ko je predlagatelj nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Vlagatelja revizije neutemeljeno zavračata uporabo zakonske analogije. V postopkih vračanja zaplenjenega premoženja ni treba rešiti predhodnega vprašanja o dedičih. Določbe ZD to tudi objektivno onemogočajo. Ob pravilni uporabi 162., 184., 190. in 221. člena ZD zapuščinskega postopka ni mogoče voditi in ne končati pred ugotovitvijo zapuščinskega premoženja. Končno meni, da sta nižji sodišči imeli dovolj opore za priznanje aktivne legitimacije predlagatelju tudi zato, ker je še pred razveljavitvijo kazenske sodbe vložil predlog za denacionalizacijo. Revizija ni utemeljena. Vrhovno sodišče je že leta 1994 na junijski evidenčni občni seji sprejelo načelno pravno mnenje o uporabi 221. člena ZD, ki se nanaša na odločanje o dedovanju vrnjenega zaplenjenega premoženja (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS št. I/94, str. 10), in ki se glasi: Kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ugotovi, da je bilo zapustniku vrnjeno premoženje, ki mu je bilo zaplenjeno v kazenskem postopku, pa je bila kazen zaplembe premoženja pozneje razveljavljena, zapuščinsko sodišče ne more razdeliti tega premoženja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 221. člena ZD), ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče. Kolikor dediči ne soglašajo s tem, da se premoženje razdeli po prejšnjem sklepu o dedovanju, je treba ugotoviti, na kakšni podlagi je bil sklep izdan. Pri presoji, koliko veljajo dedne izjave, dedni dogovori in oporočna razpolaganja glede naknadno vrnjenega zaplenjenega premoženja, je treba upoštevati poleg njihove vsebine tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja.

Povsem jasno je izhodišče pravkar navedenega načelnega pravnega mnenja: vrnjeno zaplenjeno premoženje kot nova zapuščinska masa po pokojnem obsojencu, po katerem je bil zapuščinski postopek že prej končan s pravnomočnim sklepom o dedovanju - ali z drugimi besedami situacija vrnitve zaplenjenega premoženja v zapuščino že pokojnega obsojenca. V času sprejema tega načelnega pravnega mnenja je bila vsebina prvega odstavka 145. člena ZIKS povsem enaka kot v času odločanja sodišč prve in druge stopnje v tej zadevi - ZIKS-G (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Ur. l. RS 10/98) je sicer v 1. členu določil novo besedilo 145. člena, vendar pa je besedilo prvega odstavka tega člena ostalo povsem enako, kot je bilo pred tem in kot je bilo tudi v juniju 1994. Prav tako je bil že pred sprejemom tega načelnega pravnega mnenja z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-10/92-19 z dne 5.11.1992 (Ur. l. RS 56/92) razveljavljen 92. člen ZDen, ki je določal, da se za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, uporabljajo določbe ZDen tudi, če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi obnove kazenskega postopka.

Po povedanem so v času izpodbijane odločitve sodišča druge stopnje, bila povsem enaka vsa pravna pravila, ki jih je moralo upoštevati Vrhovno sodišče pri sprejemu navedenega načelnega pravnega mnenja o uporabi prvega odstavka 221. člena ZD. Z njim se Vrhovno sodišče seveda ni izreklo o razlagi prvega odstavka 145. člena ZIKS in predvsem ne za tako razlago, da se zaplenjeno premoženje v primerih, ko je obsojenec že umrl, vselej vrača v njegovo zapuščino. Vsekakor pa se je zaradi prej obrazloženega izhodišča tega mnenja že v njem posredno izreklo o tem, da je premoženje, zaplenjeno obsojencu, ki je umrl pred njegovo vrnitvijo, mogoče vrniti tudi tako, da se vrne v njegovo zapuščino. Po sprejemu tega načelnega pravnega mnenja pa je Vrhovno sodišče v revizijskih zadevah iz postopkov po prvem odstavku 145. člena ZIKS tudi že, in to na prej obrazloženi način, razložilo to materialnopravno določbo in izreklo, da je tudi po ZIKS treba vrniti premoženje tistemu, ki mu je bilo neutemeljeno zaplenjeno, ga po njegovi smrti vrniti v njegovo zapuščino, vprašanje dedovanja pa ni stvar tega postopka.

Vrhovno sodišče je pri materialnopravnem preskusu izpodbijanega sklepa, tako v mejah revizijskih razlogov kakor tudi pri širšem preskusu po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) ugotovilo, da ugotovljena dejstva in druge konkretne okoliščine obravnavane zadeve (predvsem vzporedni tek zapuščinskega postopka po pokojnem obsojencu z zapleti zaradi konkurence oporočnega in zakonitega dedovanja, na katerega opozarja tudi revizija, pa iz predlagateljevih vlog razvidna okoliščina, da je bil del zaplenjenega premoženja vrnjen v že končanih upravnih denacionalizacijskih postopkih) nikakor ne narekujejo ocene, da je izpodbijana vrnitev dela zaplenjenega premoženja pokojnemu obsojencu, torej v njegovo zapuščino, rezultat zmotne uporabe prvega odstavka 145. člena ZIKS. Prav nasprotno.

Revizijsko sodišče sprejema razlago te materialnopravne določbe, za katero se je odločilo sodišče druge stopnje, kot pravilno v ugotovljenih konkretnih okoliščinah - okoliščinah, na katere se nanaša v izpodbijani odločbi zapisano stališče, da je v mejnih primerih, ko je le verjetno izkazano, kdo je dedič po neupravičeno obsojeni osebi, dobesedno nujno vrniti odvzeto premoženje zapustniku in prepustiti nadaljnjemu zapuščinskemu postopku odločitev, kdo bo vrnjeno premoženje dedoval. Opozoriti velja na pravilnost osnovnega pristopa drugostopenjskega sodišča k obravnavanemu problemu, vsebovanega v ožji utemeljitvi, zakaj v postopku na podlagi prvega odstavka 145. člena ZIKS ni nujna vrnitev premoženja (neposredno) dedičem, če je rehabilitirani obsojenec umrl: po razveljavitvi kazni zaplembe premoženja je zaplenjeno premoženje treba vrniti v vsakem primeru (naj je obsojenec še živ ali pa je umrl) in se zavezanca za vrnitev niti ne tiče, komu se vrača. Drugih, pravilnih in izčrpnih razlogov sodišča druge stopnje ni treba ponavljati.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je zato treba na zavrniti (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker niti niso bili prijavljeni.