Jedro

Tožnik s tožbo uveljavlja pravico iz delovnega razmerja pri delodajalcu, saj meni, da bi mu morala tožena stranka v času zaposlitve plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. ZDR-1 ne določa roka, v katerem bi moral delavec uveljavljati svojo pravico, da od delodajalca pisno zahteva odpravo kršitve oziroma izpolnitev delodajalčeve obveznosti. Rok je v 2. odstavku 200. člena ZDR-1 določen le za vložitev tožbe, ki jo delavec lahko vloži v 30 dneh po tem, ko delodajalec v roku 8 dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve. Stališče sodišča prve stopnje, da se določba tega člena uporablja le za čas trajanja delovnega razmerja, je napačna. V obravnavanem primeru bi tožena stranka kršitev lahko odpravila neodvisno od tega, da je tožniku delovno razmerje pri njej že prenehalo. Ker je tožnik tožbo vložil v roku iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1, jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo (I. tč. izreka), tožniku pa naložilo, da toženki v roku 8 dni povrne pravdne stroške v znesku 171,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (II. tč. izreka).

2. Zoper navedeni sklep v celoti se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, tožniku pa naloži v plačilo v roku 15 dni tudi tožnikove pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka roka do plačila. Navaja, da je sodišče zavzelo nesprejemljivo stališče, da tožnik po prenehanju delovnega razmerja ne more več zahtevati odpravo kršitev oziroma izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja. Judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 462/2007, na katerega se sodišče sklicuje, nima z obravnavano zadevo nobene veze. Tožnik trdi, da gre v njegovem primeru za očiten primer nečiste denarne terjatve, ko sploh ni dopustna sodna pot, če prej ne uporabi notranjega varstva v skladu z 200. členom ZDR-1, ki je procesna predpostavka za vložitev tožbe. Sodišče se moti, če misli, da tožnik ne more več, oziroma da mu ni treba vložiti zahteve za izpolnitev obveznosti, ker pri toženi stranki ni več zaposlen, saj to ne more biti ovira. V tej zvezi tožnik smiselno opozarja na judikat Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 524/2016. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in v celoti potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo stroške tožene stranke za odgovor na pritožbo v roku 15 dni, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje. Navaja, da je pritožba pavšalna in nekonkretizirana, saj pritožbeni razlogi sploh niso specificirani. Ob tem pa navaja tudi, da judikat VDSS Pdp 524/2016, na katerega se sklicuje tožnik, v obravnavnem primeru ne pride v poštev, saj obravnava pravno ureditev tovrstnih zavarovanj za gasilce. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je odločitev materialno pravno napačna.

6. Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi kot dimnikar zaposlen pri toženi stranki od 27. 10. 2014 do 9. 2. 2016 za polni delovni čas. S tožbo je zahteval, da ga tožena stranka za čas zaposlitve prijavi v poklicno zavarovanje v Sklad obveznega dodatnega poklicnega zavarovanja Republike Slovenije in mu za ta čas prizna pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev in da za to obdobje s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d., Ljubljana sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno poklicno zavarovanje zanj po prispevni stopnji 9,25 % od njegove bruto plače. Tožnik je pred vložitvijo tožbe dne 11. 5. 2016 na toženo stranko naslovil zahtevo za odpravo kršitev in izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik šele tri mesece po prenehanju delovnega razmerja na toženo stranko naslovil zahtevo za odpravo kršitev, saj mu v obdobju, ko je bil pri njej zaposlen, ni plačevala prispevkov za poklicno zavarovanje. Ker tako niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe po 1. odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), je tožbo zavrglo. Štelo je, da lahko delavec odpravo kršitve zahteva le v času trajanja delovnega razmerja, ker je smisel te zakonske določbe v tem, da delodajalec kršitev sam odpravi in izpolni delovne obveznosti do delavca. Če pa svoje obveznosti do delavca v roku 8 dni ne izpolni, ima delavec pravico, da vloži tožbo.

8. Tožnik s tožbo uveljavlja pravico iz delovnega razmerja pri delodajalcu, saj meni, da bi mu morala tožena stranka v času zaposlitve plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. ZDR-1 ne določa roka, v katerem bi moral delavec uveljavljati svojo pravico, da od delodajalca pisno zahteva odpravo kršitve oziroma izpolnitev delodajalčeve obveznosti. Rok je v 2. odstavku 200. člena ZDR-1 določen le za vložitev tožbe, ki jo delavec lahko vloži v 30 dneh po tem, ko delodajalec v roku 8 dni ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve. Stališče sodišča prve stopnje, da se določba tega člena uporablja le za čas trajanja delovnega razmerja, je napačna. V obravnavanem primeru bi tožena stranka kršitev lahko odpravila neodvisno od tega, da je tožniku delovno razmerje pri njej že prenehalo. Podobno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v sklepu opr. št. Pdp 524/2016 z dne 22. 9. 2016. 9. Ker je tožnik tožbo vložil v roku iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1, jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo. Pritožba tožnika je utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo, skladno s 3. točko 365. člena ZPP sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj odloči meritorno.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.