Jedro

Situacija, ko je lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet izvršilnega postopka in ki ob pričetku izvršilnega postopka ni bila vpisana v zemljiško knjigo, vknjižena v zemljiško knjigo tekom izvršilnega postopka na osebo, ki ni dolžnik v izvršilnem postopku, daje tej osebi v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2324/08 z dne 16.12.2010 procesni položaj stranke – dolžnika, zato ji gre pravno varstvo kot dolžniku.

Izrek

Pritožba tretjega se zavrže, pritožba dolžnice pa se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. Izreka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka odločilo, da se ugovoru dolžnice po izteku roka delno ugodi in se tek obresti od glavnice v višini 1.925.166,50 SIT, sedaj 8.033,57 EUR za čas od 18.12.1996 dalje in od stroškov pravdnega postopka v višini 176.953,00 SIT, sedaj 738,41 EUR za čas od 11.5.1998 dalje, ustavi s 1.1.2002, tek obresti od izvršilnih stroškov po sklepu o izvršbi I 1779/1996 v višini 35.556,70 SIT, sedaj 148,37 EUR za čas od 19.10.1999 dalje pa se ustavi takrat, ko te dosežejo višino glavnice. Pod točko II. izreka je sodišče odločilo, da se v ostalem ugovor dolžnice po izteku roka zavrne, pod točko III. izreka pa, da se predlog dolžnice za odlog izvršbe zavrne. Pod točko IV. izreka je sodišče odločilo, da je dolžnica dolžna upniku povrniti nadaljnje stroške izvršilnega postopka v višini 10,00 EUR, ki jih je dolžna plačati v roku osem dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Zoper točko II. izreka sklepa se pritožujeta dolžnica in tretji. Oba uvodoma uveljavljata pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ. Dolžnica v pritožbi navaja, da sama ni lastnica ½ stanovanja, ki je predmet izvršbe, o čemer je z izjavo takoj po prejemu sklepa o izvršbi tudi obvestila sodišče. Upnik ne more uspešno predlagati izvršbe na nepremičnino, ki je v zemljiški knjigi vpisana na tretjega, upnik pa predlogu za izvršbo ni predložil verodostojne listine, ki bi izkazovala, da je dolžnica lastnica spornega stanovanja, medtem ko kupoprodajna pogodba, ki jo je pridobilo sodišče za upnika s strani Davčnega urada V., ni prava in verodostojna listina, saj je davčni urad sodišču poslal samo kopijo prve kupoprodajne pogodbe iz leta 1992, ni pa seznanil sodišča o pogodbi o prenosu lastništva z dne 3.6.1997. Davčni urad tako sodišča ni obvestil, da dolžnica ni lastnica stanovanja že od 3.6.1997 dalje, po izdaji sklepa o izvršbi pa je dolžnica sama obvestila sodišče in davčni urad, da so predhodno pridobljeni podatki neresnični, o tem, kdo je dejanski lastnik nepremičnine, pa je bilo sodišče obveščeno še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi z dne 4.11.2003, zato bi moralo izvršbo na tujo nepremičnino ustaviti, preklicati oziroma je sploh ne bi smelo dovoliti. Dolžnica navaja še, da je pri Okrožnem sodišču v Celju vložila tožbo zaradi povzročene škode in s svojim zahtevkom tudi uspela ter ji je bila dosojena odškodnina, vendar se dolžnica tam ni mogla poplačati, ker je tekom tega postopka tožena stranka K. U. d.o.o. šla v stečaj. Dolžnica tudi pojasnjuje, da upniku spornega stanovanja nikoli ni dala v garancijo za poplačilo obveznosti in bo zoper nezakonit sklep vložila ustavno pritožbo. Tudi tretji v svoji pritožbi navaja, da sporno stanovanje ni last dolžnice že od 3.6.1997, ampak je v njegovi lasti, pri čemer sam ni v nobenem pogodbenem odnosu z upnikom in tudi ne z dolžnico. Davčni urad V. je z dopisom z dne 28.4.2004 obvestil sodišče, da je sporna nepremičnina last tretjega od 3.6.1997 dalje, stanovanje upniku ni bilo dano v garancijo, upnik tudi ni predložil verodostojne listine, ki bi izkazovala, da je stanovanje last dolžnice. Zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine je tretji, zato je sklep o dovolitvi izvršbe na to nepremičnino neizvršljiv. Zgolj to, da upnik pridobi poplačano svojo terjatev, ne more biti dopusten razlog za poseg v lastninsko pravico osebe, ki ni dolžnik in s to zadevo nima ničesar, zato je stališče, na katerem temeljijo sodne odločbe, v nasprotju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Če je nepremičnina v zemljiški knjigi vpisana na tretjega, takšna nepremičnina ne predstavlja premoženjske stvari dolžnika in zato upnik zaradi poplačila svoje terjatve izvršbe nanjo ne more uspešno predlagati. Oba pritožnika predlagata ugoditev njunima pritožbama in da sodišče prodaje ½ sporne nepremičnine ne dovoli oziroma da sklep o dovolitvi izvršbe na to nepremičnino razveljavi.

Pritožba tretjega ni dovoljena, pritožba dolžnice pa ni utemeljena.

Pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbo lahko torej vložijo samo osebe, ki imajo procesno legitimacijo za to pravno sredstvo. Osebe, ki imajo pravico vložiti pritožbo, so osebe, na katere se izpodbijana sodna odločba neposredno nanaša, oziroma njihovi zakoniti zastopniki ter pooblaščenci (prvi odstavek 78. člena in prvi odstavek 86. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno izpodbijana odločitev pod točko II. izreka sklepa prvega sodišča se neposredno ne nanaša na pritožnika S. K., saj je sodišče prve stopnje pod to točko izreka odločilo o vlogi dolžnice in tako navedeni pritožnik (katerega tožba na nedopustnost izvršbe je sicer bila pravnomočno zavrnjena in je takšno odločitev potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, kot izhaja iz podatkov v spisu) niti nima pravnega interesa za izpodbijanje te odločitve ter je tako bilo potrebno njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavreči (prvi odstavek 343. člena in prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ). Glede na navedbe S. K., podane v tej vlogi (naslovljeni kot pritožba zoper sklep št. In 176/2003 z dne 11.4.2012, prejet dne 30.4.2012 – listna številka 97 spisa), ko nasprotuje dovoljeni izvršbi in se sklicuje, da je sam v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine, ki je predmet izvršbe, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v prvem odstavku na strani sedem obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa po vsebini ta vloga predstavlja ugovor S. K. kot (realnega oziroma hipotekarnega) dolžnika, zato bo v nadaljevanju sodišče prve stopnje kot pristojno sodišče (54. člen ZIZ) o tej vlogi moralo odločiti kot o ugovoru dolžnika. Glede na to, da je bila lastninska pravica na ime in v korist S. K. na nepremičnini, ki je predmet tega izvršilnega postopka in ki ob pričetku izvršilnega postopka ni bila vpisana v zemljiško knjigo, vknjižena v zemljiško knjigo tekom tega postopka, kot izhaja iz podatkov v spisu, ima namreč v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2324/08 z dne 16.12.2010 S. K. procesni položaj stranke – dolžnika, zato mu gre pravno varstvo kot dolžniku.

V zvezi z delno zavrnitvijo dolžničinega ugovora po izteku roka pod točko II. izreka prvostopnega sklepa pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da lahko v skladu s 56. členom ZIZ dolžnik tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, vloži ugovor, če ta temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave pod pogojem, da ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Glede po dolžnici v ugovoru po izteku roka zatrjevanih dejstev, da je davčni urad dne 17.6.2003 izvršilnemu sodišču neresnično in nepopolno sporočil, da je dolžnica v letu 1992 kupila stanovanje v Velenju, saj ni sporočil podatka o pogodbi o prenosu lastništva z dne 3.6.1997, zaradi katere dolžnica v času izdaje sklepa o izvršbi že več kot sedem let ni bila lastnica navedenega stanovanja, je prvo sodišče pravilno pojasnilo, da so bile dolžnici te okoliščine znane že v času, ko bi jih lahko navajala kot razloge za (redni) ugovor zoper sklep o izvršbi, zaradi česar je pravilno zaključilo, da dolžničin ugovor po izteku roka v tem delu ni utemeljen ter ga je utemeljeno zavrnilo. Pri tem je še pravilno pojasnilo, da dolžničine izjave z dne 14.11.2003, katero je sicer dolžnica vložila v roku za redni ugovor zoper sklep o izvršbi, upoštevaje dolžničino izrecno navedbo, da ne gre za ugovor, pač pa le za obvestilo, sodišče ni moglo upoštevati kot ugovor. Glede na obrazloženo tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, s katerimi dolžnica (smiselno) ponavlja svoje ugovorne trditve, da sama ni lastnica ½ stanovanja, ki je predmet izvršbe, in da je davčni urad sodišču poslal samo kopijo prve kupoprodajne pogodbe iz leta 1992, ni pa seznanil sodišča o pogodbi o prenosu lastništva z dne 3.6.1997, na podlagi katere dolžnica ni lastnica stanovanja že od 3.6.1997 dalje, saj zgolj s ponavljanjem takih trditev dolžnica ne more omajati pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno ponovno zatrjevana dejstva, da je dolžnici pred Okrožnim sodiščem v Celju bila dosojena odškodnina, vendar se dolžnica tam ni mogla poplačati, ker je tekom tega postopka tožena stranka K. U. d.o.o. šla v stečaj, pa se tudi ne nanašajo na terjatev, ki jo upnik izterjuje v tem postopku.

Ker tako niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo dolžnice, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 353. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).