9. 1. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 21. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavni pritožbi A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 55/2004 z dne 9. 6. 2005 in zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 429/2002 z dne 9. 7. 2003 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 484/99 z dne 25. 10. 2001 se ne sprejmeta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je pritožniku (tožencu v pravdnem postopku) naložilo vračilo 70 odstotkov mesečnih obrokov posojila, najetega v času trajanja zunajzakonske skupnosti za nakup skupnega stanovanja, ki jih je njegova bivša zunajzakonska partnerka plačala po prenehanju zunajzakonske skupnosti. Ugotovilo je, da so bili s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 1220/95 z dne 10. 7. 1998 določeni deleži bivših zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju v razmerju 30:70 v korist pritožnika in razsodilo na podlagi stališča, da sta pravdni stranki po prenehanju zunajzakonske skupnosti v enakem razmerju dolžni vračati še neodplačani del posojila, ker gre za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo.

2.V obširni ustavni pritožbi zoper sodbo Višjega v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča pritožnik zatrjuje kršitve drugega odstavka 14. člena, 22. člena, 25. člena in 33. člena Ustave, odločitev pa naj bi posegala tudi v načelo zaupanja v pravo in v pridobljene pravice. Izhaja iz prepričanja, da so bili s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 1220/95 z dne 10. 7. 1998 določeni zgolj deleži strank na skupnem premoženju (ki naj bi jih sodišče določilo ob predpostavki, da je vsak izmed partnerjev dolžan vrniti polovico najetih kreditov), ne pa tudi na njunem solidarnem dolgu. Poudarja, da je v nakup skupnega stanovanja vložil tudi denarna sredstva, pridobljena s prodajo njegovega posebnega premoženja. Stališče sodišča, da sta partnerja dolžna vračati posojilo v enakem razmerju, kot so bili ugotovljeni njuni deleži na skupnem premoženju, kot tudi njegovo razumevanje pravnomočne sodbe o določitvi deležev na skupnem premoženju naj ne bi imelo opore ne v zakonski ureditvi ne v sodni praksi (v zvezi s tem se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 670/96 z dne 8. 1. 1998) in jima zato očita arbitrarnost. Izpodbijani sodbi naj ne bi bili razumno obrazloženi. Posebej Višjemu sodišču očita, da na bistvene pritožbene navedbe sploh ni odgovarjalo. Izpodbijana odločitev naj ne bi spoštovala načela enakopravnosti zakoncev, kot jo zagotavlja 5. člen Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Zanj sporno stališče naj bi posegalo tudi v njegovo pravico do zasebne lastnine. Očitek o neskladju s to pravico pritožnik dodatno utemeljuje z navedbo, da ta pravica med drugim zagotavlja zakoncu oziroma zunajzakonskemu partnerju tudi izločitveno pravico njegovega posebnega premoženja ob delitvi skupnega premoženja.

3.Zoper sodbo Višjega sodišča je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodbi nižjih sodišč je izpodbijalo v delu, v katerem je bilo odločeno, da mora toženec pritožnici povrniti nad 40% dolga. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

4.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo tudi zoper sodbo Vrhovnega sodišča in zatrjuje kršitve drugega odstavka 14. člena, 22. člena in 33. člena Ustave. Poudarja, da Vrhovno državno tožilstvo sodbe Višjega sodišča ni izpodbijalo v enakem obsegu in iz razlogov, ki jih je v postopku uveljavljal pritožnik, zato naj bi vsi njegovi bistveni ugovori ostali neodgovorjeni. Vztraja na stališču, da so bili deleži na skupnem premoženju v pravdi št. II P 1220/95 določeni ob predpostavki, da je vsak izmed partnerjev dolžan vrniti polovico najetih kreditov. Stališče Vrhovnega sodišča naj bi bilo, kljub temu, da je vezano na razloge zahteve za varstvo zakonitosti, očitno napačno in v nasprotju z enotno sodno prakso, razlaga sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 1220/95 z dne 10. 7. 1998 pa arbitrarna.

B

5.Ustavno sodišče je ustavni pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča in zoper sodbo Vrhovnega sodišča zaradi skupnega obravnavanja združilo (48. člen Poslovnika Ustavnega sodišča, Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr. – Poslovnik). Čeprav sodba Višjega sodišča potem, ko je v zadevi enkrat meritorno odločilo Vrhovno sodišče, praviloma ne more biti več predmet samostojnega odločanja, je Ustavno sodišče presojalo tudi pritožnikove očitke zoper sodbo Višjega sodišča. Razlogi zahteve za varstvo zakonitosti, na podlagi katere je odločalo Vrhovno sodišče, namreč niso enaki razlogom, ki jih je v pravdnem postopku in postopku z ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča uveljavljal pritožnik.

6.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7.Pritožnik v ustavni pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča kršitev 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave) utemeljuje z očitkom, da je odločitev sodišč arbitrarna. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Tako Okrožno kot Višje sodišče sta razumno obrazložili svoje stališče, da sta partnerja po prenehanju zunajzakonske skupnosti dolžna vračati posojilo, najeto za nakup skupnega stanovanja (kot dela skupnega premoženja), v enakem razmerju, kot so bili ugotovljeni njuni deleži na skupnem premoženju. Kršitve 22. člena Ustave pritožnik tudi ne more utemeljiti s svojo razlago vsebine in pomena prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. –ZZZDR) in 424. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR). Dejstvo, da je odločitev sodišč drugačna od tiste, s katero bi soglašal pritožnik, namreč ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Ker pritožnik ustavno pritožbo gradi na zmotnem prepričanju, da sta bila s sodbo št. II P 1220/95 z dne 10. 7. 1998 deleža na skupnem premoženju v razmerju 30:70 v korist pritožnika določena pod predpostavko, da bo vsak izmed partnerjev povrnil polovico najetih posojil, je neutemeljen tudi pritožnikov očitek o njeni arbitrarni razlagi. Takšno stališče namreč iz citirane sodbe ne izhaja.

8.Pritožnik zatrjuje tudi, da je stališče sodišč o udeležbi bivših zakoncev na skupnem dolgu v nasprotju s sodno prakso. Vendar tega očitka ne more utemeljiti s sklicevanjem na zgolj eno odločbo Vrhovnega sodišča. Tudi sicer zadevi v bistvenih okoliščinah nista primerljivi, saj v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, za razliko od obravnavane zadeve zakonska domneva enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju ni bila izpodbita.

9.Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja zahteva, da je odločba sodišča obrazložena. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna. Prav tako tudi ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Glede na obrazloženo stališče o udeležbi bivših zunajzakonskih partnerjev na skupnem dolgu sodišču ni bilo treba izrecno odgovarjati na pritožbene navedbe, s katerimi je pritožnik skušal uveljaviti svoje stališče, da sporni dolg bremeni oba partnerja po enakih delih, kot tudi ne na navedbe, ki se nanašajo na še neodplačani del posojila in za odločitev v tej zadevi sodišča niso bistvene. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do pritožbe (25. člen Ustave). Z navedbami v ustavni pritožbi ne pojasni, v čem vidi zatrjevano kršitev, zgolj dejstvo, da s pritožbo ni uspel, pa samo po sebi tudi ne zadošča za utemeljitev kršitve te ustavne pravice.

10.Za kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave bi lahko šlo, če bi izpodbijana sodba temeljila na stališču, ki bi bilo z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa stališču, da sta partnerja po prenehanju zunajzakonske skupnosti dolžna vračati posojilo, najeto na nakup skupnega stanovanja (kot dela skupnega premoženja), v sorazmerju z ugotovljenima deležema na skupnem premoženju, ni mogoče očitati. Očitka o kršitvi 33. člena Ustave pritožnik tudi ne more utemeljiti z navedbo, da ta pravica med drugim zakoncu oziroma zunajzakonskemu partnerju ob delitvi skupnega premoženja zagotavlja izločitveno pravico glede njegovega posebnega premoženja. Vprašanje izločitve njegovega posebnega premoženja iz skupnega premoženja bi se lahko zastavilo kvečjemu v pravdi, v kateri se je odločalo o višini deležev partnerjev na skupnem premoženju, ne pa v obravnavni regresni zadevi.

11.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 5. člena Protokola št. 7 k EKČP, po katerem gredo zakoncema iz zakonske zveze enake civilnopravne pravice in dolžnosti v medsebojnem razmerju in v razmerju do njunih otrok tako med trajanjem zakonske zveze kot tudi po njenem prenehanju. Vendar z očitkom, da je diskriminiran, ker je v skupnost prinesel več kot njegova partnerka, izpodbijana odločitev pa mu nalaga še višjo udeležbo na dolgu, kršitve te določbe ne izkaže. Prav zaradi vložka njegovega posebnega premoženja v skupno stanovanje bistveno je večji tudi njegov delež na drugih stvareh, ki sestavljajo skupno premoženje.

12.Z navedbo, da izpodbijana odločitev posega v načelo zaupanja v pravo in v pridobljene pravice, pritožnik po vsebini uveljavlja kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave. Ker ta neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

13.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Zatrjuje očitno napačnost stališča, da bi se porušilo razmerje pravnomočno ugotovljenih deležev, če bi se kreditne obveznosti delile v razmerju 60:40. Očitek ni utemeljen. Vrhovno sodišče je za svojo odločitev navedlo razumne razloge, zato ni mogoče trditi, da je navedeno stališče rezultat odločanja na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Očitek o odstopu od enotne sodne prakse pa je pavšalen. Kolikor pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja razloge iz ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega sodišča, pa je Ustavno sodišče nanje že odgovorilo.

14.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavnih pritožb zoper sodbo Višjega sodišča in zoper sodbo Vrhovnega sodišča ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić