Jedro

Za veljavnost podjemne pogodbe pisna oblika res ni pogoj (prvi odstavek 51. člena OZ). A če se stranki v okviru pogodbene avtonomije (3. člen OZ) dogovorita, da bo pisna oblika pogoj za veljavnost spremembe obstoječe pogodbe, se en pogodbenik ne more enostransko izvzeti iz dometa takega medsebojno določenega pogodbenega določila. V čigavem interesu je bilo sporno določilo vključeno v Pogodbo, ni odločilnega pomena; takšno določilo je bilo sporazumno dogovorjeno in, če ni drugače dogovorjeno, zavezuje obe stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi umika tožbe za znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2018 postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 153,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2018 (II. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 938,54 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper III. In IV. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela odločbe in ugoditev tožbenemu zahtevku tudi v preostalem delu, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega dela odločbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v pritožbi vztrajala pri naziranju, da določila 6. člena Pogodbe o izvedbi del št. PI-26/500/2018-IB (v nadaljevanju: Pogodba), da morajo biti vsa dodatna dela, ki niso predmet Pogodbe, predhodno dogovorjena in naročena v pisni obliki, ne gre razumeti v smislu pogojevanja veljavnosti dodatnih del s pisno obliko. Za veljavnost podjemne pogodbe pisna oblika res ni pogoj (prvi odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika – OZ). A če se stranki v okviru pogodbene avtonomije (3. člen OZ) dogovorita, da bo pisna oblika pogoj za veljavnost spremembe obstoječe pogodbe, se en pogodbenik ne more enostransko izvzeti iz dometa takega medsebojno določenega pogodbenega določila. V čigavem interesu je bilo sporno določilo vključeno v Pogodbo, ni odločilnega pomena; takšno določilo je bilo sporazumno dogovorjeno, in če ni drugače dogovorjeno, zavezuje obe stranki. Naziranje tožeče stranke tako tudi po presoji višjega sodišča ni pravilno, s tem pa se že na tej podlagi argument tožeče stranke o veljavni pravni podlagi za plačilo dodatnih del izkaže za neutemeljenega.

6. Kar pa zadeva samo okoliščino predhodnega dogovora za izvedbo dodatnih del, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile na predračunu št. 087/2017 z dne 23. 11. 2017 predvidene količine porabljenega materiala ročno popravljene dne 23. 7. 2018. Tožeča stranka se je v pritožbi sklicevala na elektronsko sporočilo A. A. z dne 27. 12. 2017 etažnim lastnikom, da bodo potrebna dodatna dela, vendar pa iz navedenega elektronskega sporočila ne izhaja nič, s čimer bi tožeča stranka uspela dokazati, da je bilo spoštovano določilo 6. člena Pogodbe, da so bila dodatna dela pred njihovo izvedbo s strani etažnih lastnikov potrjena in nato z izvajalcem pisno dogovorjena. Omenjeno elektronsko sporočilo dokazuje le obvestilo etažnim lastnikom o izvedbi dodatnih del in nič več kot to. Glede na že omenjeno določilo 6. člena Pogodbe so dokazni predlogi za zaslišanje prič, ki naj bi potrdile predhodno soglasje v deležu 55, 25 % za izvedbo dodatnih del, neprimerni dokazi za dokazovanje spoštovanja pogodbenega določila o predhodnem pisnem dogovoru za izvedbo dodatnih del in jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

7. V zvezi z izvedbo menjave strelovoda je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izvedba tega dela v načrtu vzdrževalnih del z dne 29. 5. 2017 sploh ni bila predvidena in s tem za izvedbo tega dela tožeča stranka ni imela nobenega soglasja etažnih lastnikov. Glede na že povedano v zvezi z vsebino Pogodbe, kar zadeva izvedbo dodatnih del, tudi v tem delu tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, s katerim je po vsebini utemeljevala, da je bilo tudi to delo naknadno odobreno s strani etažnih lastnikov.

8. Kar pa zadeva izvedbo dodatne toplotne izolacije, je tožeča stranka le pavšalno očitala sodišču prve stopnje, da je zmotno štelo, da bi za izvedbo potrebovala soglasje 75% etažnih lastnikov, s čimer pa izčrpne in prepričljive obrazložitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

9. Sodišče prve stopnje je kot nedokazano zavrnilo trditev tožeče stranke, da za izvedbo obnove strehe, menjave strelovoda in izvedbo dodatne toplotne izolacije niti ne bi bila potrebna potrditev ustrezne večine deležev etažnih lastnikov, ker naj bi šlo za nujno delo, s katerim ni bilo mogoče odlašati, in bi lahko tožeča stranka tudi sama opravila delo. Sklicevalo se je na XV. točko 3. pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 29. 1. 2021, v kateri je tožeča stranka postavila to trditev. V tem delu tožeča stranka ni navedla nobenih dokazov, ki naj bi utemeljili njeno trditev o nujnih delih, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožeča stranka se je (v pritožbi) oprla na druge dokaze, vendar pa s tem ne more uspeti. Tožeča stranka npr. s sklicem na načrt vzdrževalnih del z dne 29. 5. 2017 ne more uspeti z dokazovanjem, da so dela, ki so se začela šele čez več mesecev,1 predstavljala nujna in po logiki stvari neodložljiva dela. Tudi njeni sklici na predložena elektronska sporočila A. A. o domnevnem dejanskem stanju višjega sodišča ne prepričajo, da je šlo v resnici za nujna dela. S temi elektronskimi sporočili je tožeča stranka predhodno utemeljevala, da je pridobila ustrezno (predhodno) soglasje za izvedbo dodatnih del (kar glede na že povedano sicer ne drži), zato ne prepriča argumentacija, da ta ista elektronska sporočila pravzaprav dokazujejo, da je šlo za nujna dela, ki bi jih tožeča stranka lahko opravila sama in soglasja niti ne bi potrebovala.

10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni predložila razdelilnikov št. 0506118093011, 0506118091019 in 0507718091010, ne pomeni, da je bila njena vloga, ki teh razdelilnikov ni vsebovala, nepopolna. Po določbi prvega odstavka 108. člena ZPP je nepopolna vloga tista, ki ne vsebuje vsega, da bi se sploh lahko obravnavala. Potencialna odsotnost dokazov za trditve, postavljene v vlogi, ne pomeni, da se vloga ne more vsebinsko obravnavati. Že na tej podlagi torej očitek tožeče stranke o dovoljeni popravi nepopolnih vlog ni utemeljen.

11. Prav tako tožeča stranka neutemeljeno trdi, da naj bi šlo za sodbo presenečenja zaradi drugačnega upoštevanja delnih plačil tožene stranke. Kot je tožena stranka pravilno opozorila v odgovoru na pritožbo, gre za sodbo presenečenja tedaj, kadar sodišče upošteva pravno podlago, na katero nobena od strank niti ob zadostni skrbnosti ne bi mogla računati, s čimer se stranki prepreči pravica do izjave.2 Upoštevanje katere od sicer navedenih dejanskih okoliščin, za katero pa je ena od strank menila, da ni odločilnega pomena, ne pomeni, da gre za sodbo presenečenja, saj tožeči stranki ni bila onemogočena možnost izjave. Slednjega tožeča stranka v pritožbi niti ni očitala.

12. Po določbi 279.č člena ZPP v programu vodenja postopka sodišče prve stopnje (med drugim) navede pravno podlago, ki jo šteje za relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku. Kot že rečeno, tožeča stranka konkretno niti ni očitala uporabe pravne podlage, na katero ne bi mogla računati. Zaradi opustitve priprave programa vodenja postopka torej ni prišlo do sodbe presenečenja, prav tako pa ta opustitev ne utemeljuje obstoja relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeča stranka ni utemeljila, kako naj bi kršitev 279.č člena ZPP vplivala na pravilnost izpodbijanega dela odločbe.

13. Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo izračun prisojene terjatve; tožeča stranka pa je v pritožbi zgolj pavšalno očitala, da ta izračun ni pravilen. Ker mora stranka konkretno navesti razloge, s katerimi utemeljuje svojo pritožbo, se višje sodišče do takega pavšalnega ugovora niti ni moglo konkretneje opredeliti.

14. Tožeča stranka se je zoper odločitev o stroških postopka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost te odločitve soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

15. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in odločbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške ter je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 500 točk za pritožbo in 10 točk materialnih stroškov, skupno 510 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Iz elektronskega sporočila člana nadzornega odbora etažnih lastnikov z dne 28. 11. 2017 izhaja, da bo izvajalec z deli pričel naslednji dan, torej 29. 11. 2017; priloga A57. 2 Sodba VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.