Jedro

Med pravdnima strankama je spor o zahtevku tožnikov kot solastnikov nepremičnine zoper toženca, ki nista izkazala niti lastninske pravice niti druge stvarne ali pogodbene pravice do uporabe nepremičnine. V takšnem razmerju zadošča, da tožeča stranka zatrjuje in dokaže, da je izključna lastnica sporne nepremičnine in da jo tožena stranka brezplačno uporablja, pri tem pa za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitvi na drugi strani. Zmotno je zato stališče pritožbe, da tožniki zato, ker lahko tudi sami sporni del svoje nepremičnine (dovozno cesto) uporabljajo (skupaj s toženci), niso prikrajšani. Prav tako je neutemeljeno vztrajanje, da obogatitve tožene stranke ni mogoče denarno ovrednotiti, ker naj bi sporno dovozno pot lahko uporabljali (poleg tožnikov in toženk) tudi lastniki sosednjih nepremičnin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni plačati tožnikom vsaka znesek 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2016 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženkam naložilo, da sta dolžni povrniti tožnikom 3.945,57 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženki se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagata spremembo, podredno pa razveljavitev sodbe. Navajata, da tožeča stranka podrobneje ne pojasni, v čem naj bi bilo njeno prikrajšanje in le pavšalno zatrjuje, da sporne nepremičnine ni mogla imeti v svoji izključni posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način. Morala bi navesti, na kakšen način oziroma s kakšnimi ravnanji naj bi tožena stranka preprečila tožnikom uporabo nepremičnine oziroma, da je imela nepremičnino v svoji izključni posesti. V dokaznem postopku se je izkazalo, da bi tožeča stranka nepremičnino lahko sama ves čas uporabljala. Trditve glede zahtevka za plačilo uporabnine so nesklepčne. Poleg tožene stranke, ki je sporno zemljišče uporabljala za dostop do svojih nepremičnin, pa ga uporabljajo tudi lastniki in uporabniki drugih nepremičnin v soseščini. Po stališču Občine naj bi šlo pri spornem zemljišču za skupno pripadajoče zemljišče več stavbam. Zato obogatitve tožene stranke ni mogoče denarno ovrednotiti. Tudi vzročne zveze ni, saj se je v postopku izkazalo, da bi tožeča stranka lahko sporno nepremičnino uporabljala. Ker se glede tega sodišče ni opredelilo, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe. Prepozne dopolnitve odgovora na pritožbo sodišče druge stopnje ni obravnavalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sodba ima zadosti razlogov o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo.

6. Predmet obravnavanja v ponovljenem postopku je zahtevek tožnikov na plačilo denarne odmene za neupravičeno uporabo tuje stvari. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodbe, ki so bile podlaga za odločitev, so tožniki solastniki parcele 592/10 k.o. X v izmeri 495 m2, ki jo toženki na njenem vzhodnem delu že več let nedopustno uporabljata kot dovozno pot do svojih nepremičnin. S pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje z dne 20. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1717/2018 z dne 9. 1. 2019 je bilo toženkama naloženo, da morata opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico tožnikov na navedeni parceli, saj nimata pravnega naslova za uporabo sporne dovozne poti. Toženki sta v spornem obdobju (pet let pred vložitvijo tožbe) uporabljali približno polovico parcele v solasti tožnikov (233 m2), v naravi asfaltirano dovozno pot. 7. Zahtevek tožnikov za plačilo uporabnine temelji na določbi 198. člena OZ: če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Uporabnina se uvršča med terjatve iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen OZ). Zanje velja, da temeljijo na treh predpostavkah nastanka terjatve: prikrajšanje, obogatitev in vzročna zveza. To velja tudi pri uporabnini, s tem, da se za prikrajšanje šteje nemožnost uporabe stvari, do katere je bil imetnik upravičen (v celoti ali delno), za obogatitev pa korist od uporabe stvari na strani neupravičenega uporabnika.

8. Toženki v pritožbi neutemeljeno ugovarjata obstoju podlage za določitev uporabnine s sklicevanjem na primere iz sodne prakse. Odločbe VSRS, na katere se sklicujeta1, se nanašajo na bistveno drugačne primere in dejanska stanja.2 V obravnavanem primeru pa je med pravdnima strankama spor o zahtevku tožnikov kot solastnikov nepremičnine zoper toženca, ki nista izkazala niti lastninske pravice niti druge stvarne ali pogodbene pravice do uporabe nepremičnine. V takšnem razmerju pa zadošča, kot pravilno navaja prvostopenjsko sodišče, da tožeča stranka zatrjuje in dokaže, da je izključna lastnica sporne nepremičnine in da jo tožena stranka brezplačno uporablja, pri tem pa za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitvi na drugi strani.3 Zmotno je zato stališče pritožbe, da tožniki zato, ker lahko tudi sami sporni del svoje nepremičnine (dovozno cesto) uporabljajo (skupaj s toženci), niso prikrajšani. Prav tako je neutemeljeno vztrajanje, da obogatitve tožene stranke ni mogoče denarno ovrednotiti, ker naj bi sporno dovozno pot lahko uporabljali (poleg tožnikov in toženk) tudi lastniki sosednjih nepremičnin. Posledično ne drži, da tožniki niso izkazali vzročne zveze med obogatitvijo tožene stranke in prikrajšanjem tožnikov.

9. Za pravilnost odločitve zadostuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta toženki v obdobju, na katerega se nanaša zahtevek za plačilo uporabnine, uporabljali približno polovico te nepremičnine v svojo korist brezplačno in brez pravne podlage, kot izhaja iz 13. točke obrazložitve sodbe. Razlogom sodbe o višini uporabnine pa pritožba obrazloženo ne ugovarja. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

10. Ker pritožnici s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške, prav tako pa tožniki, ker po presoji pritožbenega sodišča glede na vsebino odgovor na pritožbo ni bil potreben strošek postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 II Ips 183/2001, II Ips 593/2003, II Ips 615/2009. 2 Predvsem za razmerja med solastniki. 3 VS RS II Ips 295/2017, II Ips 117/2017, II Ips 126/2014.