Jedro

Ukrepi, kakršen je tudi izpodbijani, so po svoji vsebini take narave, da jih ni mogoče odlagati, zaradi česar se o njih odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke. Sporni ukrep namreč ne posega le v tožnikov pravni položaj, ampak se z njim zagotavlja tudi varstvo soobsojencev, ki upravičeno pričakujejo, da jih med prestajanjem zaporne kazni ne bo nihče ogrožal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnika z dnem 27. 8. 2013 razvrstila v posebej varovan oddelek v okviru zavoda za čas, dokler obstajajo razlogi za namestitev, vendar najdlje za čas treh mesecev, ko se bo o zadevi ponovno odločalo. Kot izhaja iz obrazložitve, je bila odločitev sprejeta na podlagi tretjega odstavka 206. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), saj je toženka v zvezi z dogodki z dne 20. 3. in 24. 8. 2013, tudi na podlagi opravljenih razgovorov z drugimi imenovanimi obsojenci ugotovila, da je tožnik s svojim ravnanjem izkazal, da je nevaren, saj ogroža druge, jih fizično in psihično trpinči ter ob tem tudi uživa. Odločba je bila izdana v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke. Organ se sklicuje še na 211. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki daje podlago za izdajo ustne odločbe.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil v postopku prikrajšan za pravico do vsebinsko polnega dialoga z upravnim organom in da gre za arbitrarno ter nezakonito odločitev, s čimer je bilo poseženo v njegove pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS. Po njegovi oceni izpodbijana odločba ne dosega minimalnih zadev glede obrazložitve, poleg tega pa je tudi materialnopravno zmotna. Ne pove namreč, kdaj in na kakšen način naj bi bil nevaren. Tudi ugotovitev, da naj bi s svojim vedenjem hudo motil druge soobsojence s tem, da je napadel soobsojenca, je pavšalna in je ni mogoče preizkusiti. S tem v zvezi sploh ni bil izveden ugotovitveni postopek. Ker gre za disciplinski ukrep, bi moral imeti možnost, da se opredeli do odločilnih dejstev.

Poleg tega ni jasno, kateri razlog je terjal uporabno nujnih ukrepov v javnem interesu in izdajo ustne odločbe. Meni tudi, da izpodbijana odločitev temelji na dogodku z dne 24. 8. 2013, kar pa je ocena A.A., ki je vodil postopek. Očitanega pretepa namreč sploh ni bilo, kar bi potrdili tudi soobsojenci in vodja paznikov. Opozarja, da je v zvezi z nepravilnostmi znotraj zavoda sprožil več upravnih in sodnih postopkov zoper ... (kazenski spis na Okrožnem sodišču v Novem mestu, opr. št. I Kr 35157/2013). Te iste osebe odločajo o njegovem položaju in o pravicah ter obveznostih. Opisuje še po njegovem nepravilno ravnanje zaposlenih v zavodu v zvezi z dogodkom, za katerega je bila izdana ustna odločba z dne 22. 3. 2013, zaradi česar je podal tudi omenjeno kazensko ovadbo, o zadevi pa se vodi tudi upravni spor I U 1171/2013. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, podrejeno, naj jo vrne v ponovni postopek. Zahteva plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke, pri čemer se glede pooblastil za vodenje skrajšanega postopka in izdaje ustne odločbe sklicuje na 8. člen ZIKS-1, na 4. točko prvega odstavka 44. člena in na 211. člen ZUP. Pojasnjuje, da je odločitev z dne 27. 8. 2013 za tožnikovo razvrstitev temeljila na ustnem soglasju generalnega direktorja zavoda (verjetno mišljeno: uprave – op. sodišča), ki jo je direktor zavoda pridobil istega dne, zato je bil tožnik tega dne razvrščen v posebej varovan oddelek na podlagi ustne odločbe. Dne 2. 9. 2013 so s strani Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij prejeli soglasje z dne 30. 8. 2013 k odločbi, nakar je zavod 3. 9. 2013 izdal izpodbijano odločbo. Poudarja, da strokovna ocena o tem, da je tožnik nevaren, temelji na opažanjih in ugotovitvah strokovnih delavcev zavoda, ki so jih pridobili in oblikovali med prestajanjem njegove zaporne kazni. Dogodek z dne 24. 8. 2013 je bil povod in ne vzrok za odločitev, ki temelji na podlagi celostne ocene obsojenčevega vedenja, zgolj obsojenčevo zanikanje sodelovanja v pretepu pa še ne izkazuje resničnosti povedanega.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 206. člena ZIKS-1 je za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, mogoče organizirati posebej varovan oddelek v okviru zavoda. Vanj razvršča nevarne obsojence direktor zavoda s soglasjem generalnega direktorja uprave.

Sodišče se strinja z izpodbijano odločbo in njenimi razlogi, iz katerih je razvidno, zakaj je bil tožnik ocenjen kot nevaren obsojenec, zaradi česar ga je bilo treba za določen čas namestiti v posebej varovan oddelek, zakaj je bila izdana odločba brez njegovega zaslišanja in na kateri podlagi je bil že 27. 8. 2013 z ustno odločbo nameščen v omenjeni oddelek. Ker v zadevi tudi ni sporno, da je bilo za razvrstitev pridobljeno soglasje generalnega direktorja uprave, se sodišče na omenjene razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe dodaja: Odločbe, izdane na podlagi omenjenega 206. člena, se izdajajo po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek 8. člena ZIKS-1). Organi, pristojni za odločanje o zadevah po določbah prvega odstavka tega člena, odločajo v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank (tretji odstavek istega člena).

Iz navedenih določb izhaja, da so ukrepi, kakršen je tudi izpodbijani, po svoji vsebini take narave, da jih ni mogoče odlagati, zaradi česar se o njih odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke. Sporni ukrep namreč ne posega le v tožnikov pravni položaj, ampak se z njim zagotavlja tudi varstvo soobsojencev, ki upravičeno pričakujejo, da jih med prestajanjem zaporne kazni ne bo nihče ogrožal. V tem pogledu je torej že zakonodajalec opravil presojo, ki jo sicer ZUP v prvem odstavku 144. člena nalaga upravnemu organu v zvezi z vprašanjem, ali so izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem postopku. Tako je vodenje skrajšanega postopka v skladu s 4. točko omenjene določbe ZUP dopustno tedaj, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Ker je bil torej v obravnavanem primeru izrečen ukrep, primerljiv z opredelitvijo iz 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, je bila s tem dana tudi podlaga za izdajo ustne odločbe po ZUP. Ta v prvem odstavku 211. člena – nanj se sklicuje toženka –, določa, da lahko organ, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena, odloči tudi ustno, pri čemer pa mora v skladu s tretjim odstavkom istega člena izdati pisno odločbo v osmih dneh od ustne odločitve. Omenjeno je bilo v obravnavani zadevi upoštevano (ustna odločitev 27. 8., pisna odločba 3. 9. 2013).

Glede na navedeno je treba zavrniti tožbena stališča, da odločba ni obrazložena, ker da ni naveden razlog, ki je terjal uporabo nujnih ukrepov v javnem interesu in za izdajo ustne odločbe, ter da bi morala biti tožniku pred izdajo odločbe dana možnost, da se opredeli do dejstev, pomembnih za odločitev (načelo zaslišanja strank iz prvega odstavka 9. člena ZUP). Tudi sicer trditev, da bi moral biti v zadevi izveden ugotovitveni postopek, temelji na nepravilnem stališču, da naj bi šlo v zadevi za izrek disciplinskega ukrepa. Disciplinski prestopki so določeni v 87. členu ZIKS-1, postopek zanje pa v 92. členu, ki res predvideva, da je treba pred izrekom disciplinske kazni ali javnega opomina obsojencu omogočiti, da se izjasni o predlogu. Kot rečeno, v konkretnem primeru ne gre za vodenje disciplinskega postopka.

Neutemeljeno je tudi stališče, da iz odločbe ni razvidno, kdaj in na kakšen način naj bi bil tožnik nevaren. Organ se v obrazložitvi sklicuje na dogodka z dne 20. 3. in 24. 8. 2013, torej na ponavljajoče tožnikovo neprimerno ravnanje, zato ne drži, da naj bi izpodbijana odločba temeljila le na dogodku z dne 24. 8. 2013. Oba dogodka sta opisana in navedene izjave drugih obsojencev, iz katerih izhaja tudi siceršnje tožnikovo obnašanje oziroma odnos do sozapornikov (maltretiranje, izvajanje psihičnega pritiska). Sodišče se zato ne strinja niti s tem, da v tem pogledu odločbe vsebinsko ni mogoče preizkusiti.

Posledično tožnik zgolj s trditvami, da izpodbijana odločba pomeni poskus njegove diskreditacije, ker da opozarja na nepravilnosti v zavodu, in da pretepa 24. 8. 2013 sploh ni bilo, ne more izpodbiti dejstev, ki so služila kot podlaga za ugotovitev, da ogroža druge. Prav v zvezi z omenjenim pretepom je v izpodbijani odločbi povzet uradni zaznamek z dne 24. 8. 2013 (ta se nahaja tudi v predloženih upravnih spisih) in navedeno, kaj je tožnik povedal po dogodku. Iz povzetka v odločbi je razvidno, da fizičnega konflikta ni zanikal. Tega, da je bil o dogodku vprašan, pa v tožbi ne izpodbija.

Tožnik v prid temu, da gre za poskus njegove diskreditacije, poleg izraženega nezadovoljstva z vodenjem postopka s strani A.A., opisuje tudi nepravilnosti, ki so jih zagrešili imenovani, ... in ... pri izdaji drugih upravnih aktov, med drugim odločbe z dne 22. 3. 2013. Tožniku naj bi zavestno v nasprotju z ZUP izdali ustno odločbo, zaradi česar je vložil kazensko ovadbo pri Okrožnem sodišču v Novem mestu (I Kr 35157/2013) in tožbo v upravnem sporu I U 1171/2013. Kljub takim navedbam tožnik v tožbi izrecno ne uveljavlja razloga za izločitev A.A. v smislu prvega odstavka 37. člena ZUP, ker da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Zato sodišče le dodaja, da že ob dejstvu, da je zavrnilo tožbene očitke glede postopka, tožnikovo nezadovoljstvo z njegovim vodenjem samo zase ni izločitveni razlog, prav tako niti kazenska ovadba zoper omenjenega zaradi domnevno zavestnih kršitev pravil postopka v drugi tožnikovi zadevi, o kateri (I U 1171/2013) po podatkih vpisnika sploh še ni bilo odločeno. Zgolj tožnikov subjektivni občutek oz. prepričanje, da A.A. deluje izključno z namenom njegove diskreditacije in da zato krši pravila postopka, pa ne zadostuje za dvom v nepristranskost. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).