Jedro

Sodišče ni dolžno iz predloženih dokaznih listin samo oblikovati ustrezne trditvene podlage pravdnim strankam.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 99/03387 z dne 12.1.1999 v 1. in 3. točki izreka ter odločilo, da sta M. M. in B. M. (v nadaljevanju tožena stranka) dolžna plačati F & S L. Gmbh (v nadaljevanju tožeča stranka) 13.185,61 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.12.1998 dalje do plačila, kolikor v tem obdobju ne presegajo zakonitih zamudnih obresti po avstrijskem pravu. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 6.186,78 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.12.1998 dalje do plačila in za plačilo drugačnih zamudnih obresti je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.116,16 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od potek paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev sta se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožila tako tožeča stranka (zoper zavrnilni del) kot tožena stranka (zoper obsodilni del), in sicer obe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka predlaga naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen z ustrezno stroškovno posledico, tožeča stranka pa, naj se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, naj se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da je vse obveznosti iz naslova leasing pogodbe poravnala v skladu z navodili, ki so ji bila dana, med drugim tudi v dopisu tožene stranke z dne 29.3.1996, in sicer podjetju L. L. d.o.o. Naslov navedenega podjetja je bil toženi stranki posredovan s strani tožeče stranke kot možen naslov pri katerem lahko poravnata svoje bodoče in zaostale obveznosti. Tožeča stranka-upnik, je v smislu 305. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR) z navedenim dopisom sama določila osebo, kateri sta toženca–dolžnika pravno veljavno lahko izpolnila svojo obveznost, kar sta tudi storila.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila, je pa vložila svojo pritožbo. V svoji pritožbi graja odločitev sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek iz naslova pogodbenih obresti v višini 6.099,58 EUR z razlago, da tožeča stranka ni navedla dejstev, od katerih je odvisen izračun teh obresti in ni predložila nobenega dokaza, da je zahtevek za njihovo plačilo utemeljen. Izpostavlja, da Splošni pogoji, ki so del pogodbe, v 15. členu opredeljujejo tudi zamudo pri plačevanju in posledice zamude plačilnega roka. Pravdni stranki sta za primer zamude določili 1,5 % pogodbene obresti, tako dogovorjena obrestna mera za pogodbene obresti v primeru zamude pri plačilu pa je dovolj specificirana tako po temelju kot po višini. Natekle obresti so bile ob vložitvi tožbe prištete k glavničnem dolgu, kar je bilo specificirano na izpisku iz knjigovodske evidence, od vložitve tožbe dalje pa tečejo procesne obresti.

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki 22.12.1993 sklenili pogodbo o finančnem leasingu št. 90733 za nakup tovornega vozila MAN in tovorne polprikolice hladilnik Goša, v kateri je bila dogovorjena uporaba avstrijskega prava in po kateri bi morala tožena stranka tožeči stranki plačati 37 obrokov po 11.162,00 ATS oziroma skupaj 412.994,00 ATS. Tožena stranka je plačala družbi L. G.m.b.H skupni znesek 402.348,00 ATS in 13.200 DEM. Tožena stranka dogovora o veljavni izpolnitvi obveznosti družbi L. G.m.b.H ni zatrjevala in sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da dogovor o plačevanju obrokov navedeni družbi med pravdnima strankama ni bil sklenjen. Tožeča stranka je priznala, da je prejela 231.555,88 ATS na račun plačanih obrokov po leasing pogodbi med pravdnima strankama, preostanek glavnice s pogodbenimi zamudnimi obrestmi pa je vtoževala v tej zadevi, pri čemer je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za plačilo glavnice v višini 181.438,00 ATS (13.185,61 EUR), zavrnilo pa zahtevek iz naslova pogodbenih zamudnih obresti (6.186,78 EUR).

O pritožbi tožene stranke Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka v svoji pritožbi zgolj ponavlja svoje navedbe/trditve iz postopka na prvi stopnji, pri čemer sama pritožba ne ponudi nikakršnih razlogov za dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja, da je svoje obveznosti do tožeče stranke veljavno izpolnila družbi L. L. d.o.o. ter se pri tem sklicuje na dopis tožene stranke z dne 29.3.1996 (priloga B8) in priložena potrdila.

Sodišče prve stopnje je glede tega zavzelo jasno stališče, in sicer, da družba L. L. d.o.o. ni družba L. G.m.b.H, kateri je po priloženih potrdilih tožena stranka nakazala 402.348,00 ATS in 13.200 DEM. Po priloženih potrdilih torej tožena stranka družbi L. L. d.o.o., kateri bi v skladu z dopisom z dne 29.3.1996 lahko veljavno izpolnila svoje obveznosti, ni izplačala ničesar, temveč so s potrdili, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, izkazana plačila družbi L. G.m.b.H. Možnosti veljavne izpolnitve slednji pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala. V dopisu z dne 29.3.1996, na katerega se sklicuje tožena stranka v svoji pritožbi, družba L. G.m.b.H namreč ni navedena kot možen naslov, pri katerem bi lahko tožena stranka poravnala svoje obveznosti. Pritožba tožene stranke se tako v celoti izkaže za neutemeljeno.

O pritožbi tožeče stranke Iz obrazložitve izpodbijanega dela sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pogodbenih obresti v višini 6.099,58 EUR, ker tožeča stranka kljub pozivu sodišča prve stopnje ni navedla dejstev od katerih je odvisen izračun teh obresti in ni predložila v zvezi s tem nobenega dokaza. Tožeča stranka namreč ni pravočasno obrazložila, od katerih zneskov, za katero obdobje in po kakšni obrestni meri je obresti obračunala.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da je navedeno razvidno iz 15. člena Splošnih pogojev in izpiska knjigovodske evidence in da je bil zahtevek glede obresti zato dovolj specificiran.

Sodišče ni dolžno iz predloženih dokaznih listin samo oblikovati ustrezne trditvene podlage pravdnim strankam. Vsaka stranka mora v skladu z 212. členom ZPP navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev glede obrestnega dela zahtevka in jo zato tudi pravilno pozvalo, da svoje navedbe ustrezno dopolni. Tega tožeča stranka ni storila in tako na primer šele v pritožbi navede, da sta pravdni stranki za primer zamude določili 1,5% (mesečne?) pogodbene obresti, kar bi lahko storila že prej (337. člen ZPP).

Razlogi zaradi katerih sta bili pritožbi pravdnih strank vloženi torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe in temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP.