Jedro

V 76. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - preč.b., v nadaljevanju ZZZDR) je določeno, da zoper pravnomočno sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, ni dovoljeno izredno pravno sredstvo. Če sodišče II. stopnje razveljavi odločbo prve stopnje in zadeve ne vrne v ponovno odločanje, je sklep o razveljavitvi odločba, zoper katero revizija ni dovoljena. Po 400. členu ZPP je revizija dovoljena le zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Z razveljavitvenim sklepom sodišča druge stopnje se postopek ni pravnomočno končal. Slovensko sodišče je stvarno pristojno tudi za to odločitev o preživnini za otroka, saj je pristojnost vezana na državljanstvo pravdnih strank (67. člen zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82, v nadaljevanju ZUKZ). Ista navezna okoliščina velja tudi za uporabo materialnega prava, če gre za razvezo zakonske zveze (35. člen ZUKZ).

Odločanje po uradni dolžnosti je vezano na obdobje po razvezi zakonske zveze. Do razvezne sodbe sodišče po uradni dolžnosti ne odloča, razen če so podani pogoji za izdajo začasne odredbe.

Povzemanje izreka tuje sodbe v domačo sodbo ne pomeni priznanja tuje sodne odločbe.

Izrek

1. Revizija tožene stranke zoper odločitev o razvezi zakonske zveze se zavrže. 2. Revizija zoper odločitev o dodelitvi mladoletne hčerke K. (C.) B. se zavrže. 3. Revizija zoper odločitev o preživnini za toženo stranko se zavrže. 4. Reviziji zoper odločitev o preživnini za mladoletno K. (C.) B. se delno ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje (3. odstavek prvostopne sodbe in 2. odstavek drugostopne sodbe):

4.1. za obdobje do 30.10.1995 (do izreka sodbe o razvezi zakonske zveze) razveljavita, 4.2. za obdobje po 30.10.1995 (po izreku razvezne sodbe) pa razveljavita in vrneta sodišču prve stopnje v novo sojenje, kolikor sodišči nista odločali o preživnini nad zneskom 630 CHF.

4.3. v preostalem delu se tudi zoper to odločitev revizija zavrže. 5. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletno hčerko dodelilo v vzgojo in oskrbo materi ter tožnika obvezalo na plačilo preživnine za mladoletno hčerko od 1.2.1993 dalje do 31.12.1993 po 670 SFR (pravilno CHF) mesečno, od 1.1.1994 dalje pa po 630 CHF. Tožnika je še obvezalo na plačilo preživnine toženi stranki ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sicer tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v izreku pod tč. 4 razveljavilo. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženko je še obsodilo na povračilo pritožbenih stroškov tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v celoti. V reviziji trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje izhajali vsako iz drugega materialnopravnega izhodišča. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bilo o preživnini za toženko in mladoletno hčerko pravdnih strank že odločeno z odločbo tujega sodišča, drugostopno sodišče pa je odločalo na podlagi ZZZDR. Toženka meni, da sta obe sodbi napačni. Sodišče ne bi smelo ponovno odločati o dodelitvi mladoletne hčerke toženki, pa prav tako tudi ne o preživljanju za toženko in mladoletno hčerko K.. Sodišči sta s tem kršili 11. točko 2. odstavka 354. člena ZPP. S tem, ko je sodišče povzelo izrek iz tuje sodbe v svojo sodbo, je nedvomno priznalo sodbo tujega sodišča. Tega pa ne bi smelo storiti brez predloga za priznanje. Odločba tujega sodišča je v nasprotju z našimi predpisi, saj priznava drugačno valorizacijo kot Republika Slovenija. Tako znaša preživnina za mladoletno K. od 1.1.1996 dalje 716,30 SFR, za toženko pa 365 SFR. Že ta podatek kaže, da je odločitev slovenskega sodišča v nasprotju z odločitvijo švicarskega sodišča in s tem tudi v škodo otroka. S tem sta sodišči kršili tudi 78. in 79. člen ZZZDR. Kršen pa je bil tudi postopek, saj dejansko stanje po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sploh ni bil izpeljan. Zato tožena stranka ne more sprejeti stališča drugostopnega sodišča, da je sodišče odločalo v korist mladoletne hčerke pravdnih strank. Toženka meni, da slovensko sodišče ni pristojno odločati o višini preživnine za mladoletnega otroka, ker je slovenski predpis v nasprotju oziroma drugačen od švicarskega. Po naših predpisih je podlaga za določanje preživnine drugačna, saj je v Švici potrebno plačevati še ustrezne zdravstvene storitve itd. Toženka izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje o preživnini zanjo. Meni, da je bil kršen 81. člen ZZZDR. Sicer pa je tudi za to odločitev podana kršitev 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker je bilo o tem zahtevku že pravnomočno razsojeno. Tožena stranka nadalje meni, da je v revizijskem postopku potrebno odločati tudi o pravilnosti odločitve o razvezi zakonske zveze. Če mora sodišče odločati ob razvezi tudi o varstvu in preživljanju skupnih otrok ter o dodelitvi otrok, potem to pomeni, da v primeru, kakršen je obravnavani, ni mogoče ločiti razveze zakonske zveze od navedenih vprašanj. Zato meni, da sodišče tudi ne bi smelo odločati o razvezi zakonske zveze. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, podrejeno pa, da prvo in drugostopno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj bodo stroški pravdnega postopka nadaljnji pravdni stroški.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ad 1) Revizija zoper odločitev o razvezi zakonske zveze ni dovoljena. V 76. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - preč.b., v nadaljevanju ZZZDR) je določeno, da zoper pravnomočno sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, ni dovoljeno izredno pravno sredstvo. V tej določbi sicer ni omenjena revizija, ker je v času, ko je bil zakon v letu 1976 sprejet, revizija bila še redno pravno sredstvo. Zato določba 76. člena govori le o obnovi in zahtevi za varstvo zakonitosti. Vendar pa je smisel določbe ta, da se s pravnomočnostjo sodbe o razvezi zakonske zveze vzpostavi novo statusnopravno stanje, ki ima vrsto pomembnih statusnopravnih in premoženjskopravnih posledic. Zato poseg v pravnomočno statusno odločbo ni dovoljen z izrednim pravnim sredstvom.

Ad 2) Revizija zoper odločitev o dodelitvi otroka ni dovoljena.

Po 389. členu ZPP sodišče zavrže nedovoljeno revizijo. Revizija je po 2. odstavku tega člena nedovoljena med drugim tudi tedaj, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Toženka je ves čas postopka, tako pred švicarskim kot pred slovenskim sodiščem, zastopala stališče, da naj bo mladoletna hčerka dodeljena v varstvo in vzgojo njej. Takšnega mnenja je tudi v reviziji. Če pa je tako, je odločitev o dodelitvi mladoletne hčerke K. v varstvo, vzgojo in oskrbo njej v njeno korist in za revizijo zoper takšno odločitev nima pravnega interesa. Če pa pravnega interesa nima, je treba revizijo tudi v tem delu zavreči (392. člen ZPP).

Ad 3) Revizija zoper odločitev o preživnini za toženo stranko ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje je razveljavilo odločitev prvostopnega sodišča o preživnini za toženo stranko, ker je ugotovilo, da je sodišče odločalo brez tožbenega zahtevka. Zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, kar pomeni, da o toženkini preživnini pred slovenskim sodiščem sploh ni odločeno. Prav za to pa se toženka tudi zavzema in tako za revizijo nima pravnega interesa. Ne glede na to, pa je sklep o razveljavitvi odločba, zoper katero revizija ni dovoljena tudi iz drugih procesnih razlogov. Po 400. členu ZPP je revizija dovoljena le zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Z razveljavitvenim sklepom sodišča druge stopnje se postopek ni pravnomočno končal. Revizijo je bilo zato treba tudi v tem delu zavreči (392. člen ZPP).

Ad 4) Revizija zoper odločitev o preživnini za ml. K. (C.) B. je delno utemeljena.

V zvezi z odločanjem o preživnini za otroka pravdnih strank revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je slovensko sodišče stvarno pristojno tudi za to odločitev, saj je pristojnost vezana na državljanstvo pravdnih strank (67. člen zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82, v nadaljevanju ZUKZ). Ista navezna okoliščina velja tudi za uporabo materialnega prava, če gre za razvezo zakonske zveze (35. člen ZUKZ). Za uporabo našega prava tudi za preživninska razmerja, pa je pomembno tudi državljanstvo otroka. Po slovenskem pravu se državljanstvo pridobi po rodu tedaj, če sta ob rojstvu otroka oče in mati državljana Republike Slovenije (1. točka 4. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije - Ur.l. RS, št. 1/91/I - 13/94). Kot je že bilo navedeno, pravdni stranki sta slovenska državljana. Če pa so vsi, tako starša kot otrok, državljani Republike Slovenije, se tudi za odločitev o preživnini uporabi slovensko pravo (40. člen ZUKZ).

Po 1. odstavku 78. člena ZZZDR mora sodišče, ko razveže zakonsko zvezo na podlagi 65. člena navedenega zakona, odločati tudi o preživljanju skupnih otrok. To pomeni, da mora odločiti tudi po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali stranki to zahtevata ali ne. Vendar pa je odločanje po uradni dolžnosti vezano na obdobje po razvezi zakonske zveze. Do razvezne sodbe sodišče po uradni dolžnosti ne odloča, razen če so podani pogoji za izdajo začasne odredbe. V konkretnem primeru sta pravdni stranki ves čas postopka zatrjevali, da je bilo za čas od začetka razveznega postopka o začasni dodelitvi otroka in o preživnini zanjo že odločeno. Nobena od strank tudi ni zatrjevala, da so koristi otroka kakorkoli prizadete, tako da sodišče tudi ni imelo nobene podlage za morebitno odločanje z začasno odredbo. Če pa je tako, sodišče ne bi smelo odločati o preživnini za mladoletno hčerko v času med razveznim postopkom. In sicer ne po uradni dolžnosti, in tudi ne v okviru odločanja o priznanju tuje sodne odločbe kot predhodnega vprašanja. Revizijsko sodišče je zato moralo sodbo v delu, v katerem povzema odločbe švicarskega sodišča v zvezi s preživljanjem mladoletne hčerke pravdnih strank za čas do razvezne sodbe, razveljaviti. Le v odgovor na revizijske trditve revizijsko sodišče ugotavlja, da povzemanje izreka tuje sodbe v domačo sodbo ne pomeni priznanja tuje sodne odločbe. Razmerja, ki so med pravdnima strankama v zvezi s tem nastala pred švicarskim sodiščem, ostajajo torej nespremenjena in razvezna sodba vanje ne posega.

Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje, ko sta presojali odločbe švicarskega sodišča, zmotno izhajali iz izhodišča, da je švicarsko sodišče odločalo tudi o preživnini po razvezi zakonske zveze. Švicarsko sodišče ni odločalo o razvezi zakonske zveze, saj je bilo mnenja, da tega ne sme storiti zaradi litispendence, to je zaradi razveznega postopka pred slovenskim sodiščem. Odločalo je, kot izhaja iz predloženih sodb v spisu, le o razmerjih, ki so nastajala v času sicer ločenega življenja pravdnih strank, vendar pa v času, ko je zakonska zveza še obstajala. Tako iz sodb izhaja, da so bile izdane za varstvo oziroma zaščito zakonske zveze. Teh sodb seveda tudi ni potrebno priznavati, saj za to ne obstaja noben pravni interes.

Ostaja torej odprto le vprašanje, ali je mogoče razmere, ki so bile upoštevane v času odločanja pred švicarskim sodiščem, šteti za tisto pravno odločilno dejansko podlago, ki jo terja uporaba 78. člena ZZZDR. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je za odločanje o preživninski obveznosti za mladoletno hčerko pravdnih strank potrebno ugotoviti premoženjsko stanje pravdnih strank in potrebe mladoletne hčerke v času izdaje razvezne sodbe. Gre za otroka, ki je bil rojen 29.6.1980, ki se šola, in katerega potrebe se iz leta v leto spreminjajo. Zaradi tega odločitev, ki je vezana na datum 1.1.1994 v prvostopni sodbi, za odločitev po 78. členu ZZZDR dne 30.10.1995 (dan izreka prvostopne sodbe) ni mogla zadoščati. V delu, kolikor ni bilo odločano o morebitni višji preživnini od 630 CHF, je zato bilo potrebno sodbi razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP). Razveljaviti delno zato, ker tožena stranka za izpodbijanje odločitve do višine 630 CHF nima pravnega interesa in zato zoper to odločitev revizija ni dovoljena (2. odstavek 389. člena ZPP).

V ponovnem postopku bo sodišče moralo ugotoviti preživninske potrebe otroka in zmožnosti staršev v času razvezne sodbe in po njej. Korist otroka tudi terja, da sodišče upošteva razmere, v katerih otrok živi, to je v Švici. Če pa otrok v Švici tudi po razvezi zakonske zveze še vedno prejema preživnino po odločbah, ki so bile izdane pred tem (če razvezna sodba v Švici še ni priznana), bo njena višina lahko pomembna, če bo sodišče ugotovilo, da je v korist otroka in v skladu z 79. členom ZZZDR.

Ad 5) Revizijsko sodišče ni poseglo v izrek o stroških na prvi in drugi stopnji, ker to glede na uspeh pravdnih strank in potrebnost stroškov (154. in 155. člen ZPP) ni bilo potrebno. Izrek o stroških revizijskega postopka pa temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.