Jedro

Tožena stranka bi torej morala, če naj bi s svojim predlogom uspela, v predlogu podati takšne trditve (in jih tudi izkazati), iz katerih bi jasno izhajalo, da je njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje takšno, da nima sredstev za takojšnjo plačilo celotne sodne takse, in to navkljub temu, da podatki iz njenih računovodskih listin izkazujejo drugače. Pojasniti bi torej morala, svoje računovodske podatke, česar sodišče samo ni dolžno, pa tudi ne more storiti, saj pogojev, v katerih taksni zavezanec posluje in njenega premoženjskega ter finančnega stanja tudi ne more poznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za obročno plačilo sodne takse za pritožbo.

2. Zoper to odločitev se je tožena stranka pritožila in vztraja, da je njeno finančno stanje neustrezno, in da sodišče, ki je ugotovilo, da ima tožena stranka kratkoročne poslovne terjatve v višini 1.225.224,28 EUR, ni preverilo in zapisalo, ali lahko do tega denarja tožena stranka sploh pride. Vse je namreč odvisno od enega izmed velikih kupcev, ki je prenehal plačevati. Tožena stranka namerava svojo obveznost iz naslova sodnih taks poravnati, vendar pa je predlagala obročno plačilo, saj pričakovana terjatev še ne pomeni, da bo tožena stranka dobila toliko denarja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na pravdni stranki, ki predlaga oprostitev plačila sodne takse, delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je trditveno in dokazno breme za utemeljevanje, da nima sredstev za plačilo sodne takse, in da jih ne more zagotoviti takoj in v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Obveznost plačila sodne takse ob opravi sodnega dejanja (5. člen ZST-1) je namreč določena kot splošna obveznost stranke, ki pred sodiščem predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Zato je taksni zavezanec dolžan ob uveljavljanju izjeme od tega pravila podati vse navedbe in predložiti vse dokaze, da bi se lahko njegova taksna obveznost zmanjšala ali časovno odložila1. Tožena stranka bi torej morala, če naj bi s svojim predlogom uspela, v predlogu podati takšne trditve (in jih tudi izkazati), iz katerih bi jasno izhajalo, da je njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje takšno, da nima sredstev za takojšnjo plačilo celotne sodne takse, in to navkljub temu, da podatki iz njenih računovodskih listin izkazujejo drugače. Pojasniti bi torej morala, svoje računovodske podatke, česar sodišče samo ni dolžno, pa tudi ne more storiti, saj pogojev, v katerih taksni zavezanec posluje in njenega premoženjskega ter finančnega stanja tudi ne more poznati.

5. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka v svojem predlogu za obročno plačilo sodne takse le posplošeno zatrjevala, da se brez svoje krivde nahaja v izredno težki finančni situaciji, in da bi s pomočjo plačil svojih dolžnikov zmogla sodno takso plačati v šestih obrokih.

6. Ničesar pa ni navedla (in izkazala) o tem, zakaj navkljub podatkom iz njenih računovodskih listin, da razpolaga z denarnimi sredstvi v višini 16.079,94 EUR, da je imela v letu 2016 prihodke od prodaje v višini 4.550.275,19 EUR, ter da ima opredmetena osnovna sredstva v višini 54.066,74 EUR, 1.225.224,28 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev in 7.000,00 EUR zalog (kar vse je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pritožba pa teh ugotovitev tudi ne izpodbija), ne bi mogla sodne takse v višini 459,00 EUR plačati takoj in v celotnem znesku. Zato je mogoče le pritrditi prvostopenjskemu sodišču, ki je na podlagi zgoraj povzetih poslovnih podatkov tožene stranke odločilo, da tožena stranka lahko plača svojo taksno obveznost takoj in v celoti.

7. Ker pritožba torej ni utemeljena, in ker tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

1 tako npr. tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 394/2013